Počitnice v Sharm El Sheikh-u 2

Po prvih počitnicah v Sharm El Sheikh-u celo leto obujamo spomine. Svoj rojstni dan že precej let ne praznujem doma, ampak na kakih počitnicah / potovanjih. Po dolgi zimi, ko se sonce začne kazati tudi pri nas, si še največ želimo toplega morja in sončnega vremena. In najbližje nam toplo morje je ravno Rdeče, vsega 3,5 ure z letalom. Odločeno - zopet Sharm El Sheikh! Mesto, ki je ustvarjeno za turiste, kjer je turistu najlepše. Tudi ta post je bolj nostalgično obarvan.

Seveda, denar je sveta vladar, zato nenazadnje Sharm zmaguje tudi zaradi ugodnih cen oz. kaj vse dobiš za relativno majhen denar: direkten let iz Ljubljane, hotel v centru Naama Bay-ja z All Inclusive ponudbo za cca. 500-600 Eur/osebo (malo sem že pozabila cene, lahko bi bilo ceneje, če bi bil hotel kje izven Naama Bay-ja) plus še zelo bogata dodatna ponudba na mestu, da postanejo počitnice zanimive, aktivne in nepozabne.
Letimo:

Zopet si rezerviramo Noria resort, lani je bilo prav dobro. Že točno vemo, katero sobo hočemo, tisto nad bazeni, z razgledom na mesto.

Jih ni čez počitniške užitke. In bazen tik ob sobi je super stvarca. Lahko vadimo skoke, lahko zaplavam navsezgodaj zjutraj. Nekako se ni zgodilo nočnega kopanja, že čez dan je bilo vode vrh glave... :)

Z balkona občudujemo fantastični rumeno-oranžen sončni zahod. Visoka palma v resnici sploh ni palma, temveč umetni stolp, med "listjem" pa se skriva zelo soliden zvočnik, ki oddaja poziv k molitvi. Ja, ne pozabimo, smo v muslimanski deželi.

Eden od večerov na terasi pri bazanu organizirajo Orient evening, z domačo hrano, trebušno plesalko in plešočim dervišem. Simpatičen večer, predvsem pa je plesalka bila zabavna, saj je polovico gostov zvlekla na plesišče in je bil večji šov spremljati, kako so se vsi trudili trebušno plesati ravno po večerji :) Smo se nasmejali. Plesati sva tudi morala :)

Pomfri, čevapi in pleskavice nekako nisem imela za domačo egipčansko hrano, a ker so začinjeni na poseben način, pa tudi meso ni lih svinjsko, je bil vseeno poseben okus, okusno pa je lih tako... Če poplakneš s kozarčkom vina, pa je vse toliko bolje. Pijemo rdeče vino, domače, nekje iz okolice Kaira, menda pridelajo v delti Nila. Kaj pa vem, vse je možno. Vino sploh ni slabo. Imajo pa navado rdeče in rose vino postrežti prav toplo. Rabila sva "podkupiti" natakarja, da nama je vino vseeno malo ohladil, da lih ne pijemo "kuhančka"...

Simpatična trebušna plesalka in "naključni" plesalec. Saj se je trudil...

Plešoči derviš.

Rdeče morje pomeni plaža, pomeni sončenje, pomeni sladoled in ledena pijačka. Obožujem poletje!

V Sharmu na plaži poleg vsega lahko še jahaš kamele, se udeležiš tisoč aktivnosti, ki jih izvajajo animacijske ekipe, lahko slikaš pri lokalnem slikarju (eno sliko sva celo potem kupila in vsakokrat, ko jo pogledamo, pričara prav nostalgično vzdušje)...

Ga ni čez lenarjenje na plaži:

Plaža v Naama Bayju je odlična za dolge sprehode po mivki. Kljub temu, da je plaža razdeljena med več hoteli, sprehajaš se lahko prosto, kjer želiš.


Helnan Marina

Sofitel hotel

Promenada ob plaži:

En dan se "vdamo" pred ponudniki izletov (najbrž so nas ujeli popolnopma nepripravljene in sproščene, da smo se odločili za skoraj vse izlete, ki jih prodajajo na plaži - izlet z ladjico s steklenim dnom, vožnja s quadi po puščavi, le jahanje kamel sva pustila za drugič :)). Z ladjico greva kar takoj. Predolgo ležati na ležalniku na plaži pa tudi ne gre, za 10-15 Eur pa se uro-dve z ladjico z veseljem vozimo ob obali.

Skozi stekleno dno barke se lepo vidijo tisoče ribic pod nami, pa tudi korale.

Naš simpatičen kapetan naredi postanek pri zanimivih skalah ob obali, spodaj pa so korale. Gremo plavati.

Zanimiv hotel na koncu Naama bay-ja - Iberotel Lido. En čas sem si nekako želela zapomniti nazive hotelov ob plaži, potem pa sva ugotovila, da v bistvu je čisto vseeno, kje imaš hotel. Vse je tako organizirano, da je za turista nabolj udobno.


Iberotel Lido

Še ena izletniška ladjica s steklenim dnom.

Lušten izletek.

Ker smo se pustili prepričati v še en izlet, naslednje jutro sledi zelo zgodnje bujenje in odhod še pred vzhodom iz hotela. Dogovorjeni smo, da gremo s quadi v puščavo pričakati sončni vzhod. Pripeljejo nas  do neke vrste parkirišča za štirikolesnike, tema je, okrog je polno egipčanov, vsi, seveda, nam delujejo sumljivo, nikogar ne poznamo, predvsem, sploh si ne predstavljamo, kje smo. Se smejimo - ja, dogodivščina... Hitro ugotovimo, da v se štima, pripeljejo še več turistov iz različnih hotelov, zbralo se je nas za cca. 10 quadov, lahko se pelješ sam ali v paru. Hiter šnel-kurz vožnje štirikolesnikov, spominska fotka in - gas, v puščavo.

"Gas" - to sem pretiravala, prav hitro ne gre, divjati po puščavi se ne sme, voziš lahko le za vodičem, en za drugim v vrsti. Vseeno je fantastično, pelje nas med gorovje za Sharmom, se vozimo tudi po nekih kotanjah, strmo gor pa dol... Skratka, vseeno minimum adrenalina. Ker sem se vozila prvič s quadi, mi je bilo prav super.

Ko se nebo obarva nežno roza se ustavimo na odprtem in čakamo, da se za hribom pokažejo prvi sončni žarki.

Neprecenljivo, sončni vzhod v puščavi, med gorovjem. Začuda je še čisto sveže ozračje... Čez dan se temperature bližajo 40 stopinjam.

Prvi žarki:

Noč popušča.

Spominska slika.

Ustavili smo se v zaprti dolini med gorami. Odmev je tukaj fenomenalen. Ker smo tukaj sami, smo se dolgo zabavali tako, da smo kričali naša imena, in Hello in Ciao, vsak zase in vsi skupaj, odmev je neverjeten! Super je bilo!

Domačinke.

Pred koncem izleta se ustavimo še na en čaj pri beduinih. Tudi ta je bil fantastičen izlet. Malo denarja, v hotelu pa sva še vedno pravočasno za zajtrk.

En dan pa se odpravimo na bolj zahteven in daljši izlet - v srce Sinajskega polotoka, do Mojzesove gore in samostana Svete Katerine.

Odhod iz hotela zgodaj zjutraj, vožnja po ravnih in praznih cestah na Sinaju. Vmes nas parkrat ustavi kontrola, tukaj je s tem še vedno zelo strogo.

Dolgo vožnjo popestrijo postanki kar v puščavi.

Napolnimo plastenko s Sinajskim peskom. Zdaj imamo že lepo zbirko peskov iz različnih destinacij.

Sinajsko gorovje:

Zdaj več ne vem, kako nam je uspelo, ampak na ta izlet do gore Sinaj smo se podali skupaj z ekipo Hrvaške televizije, ki so snemali neko turistično oddajo. V bistvu sva samo kupila izlet preko hrvaškega predstavnika, ker nama je ustrezal termin. Zato vse zgodovinske informacije bile v hrvaškem jeziku in si jih nisem prav dobro zapomnila, niti vsega razumela. Hrvaško znam lih toliko, da se imam lepo, ko grem na Hrvaško na dopust, za zgodovino pa bi rabila znati malo bolje. Škoda, ker je zelo zanimivo.

Bivališče beduinov v puščavi.

Iz SSH do samostana Svete Katerine je kar okrog 3 ure vožnje.

Samostan Svete Katerine se nahaja takoj pod Mojzesovo goro oz. goro Sinaj. Na gori naj bi Mojzes prejel 10 zapovedi krščanstva, zato gora je sveta. Znanstveniki sicer imajo dvome, a je to "ta prava" gora ali ne. Samostan ob vznožju gore pa nepretgoma obratuje že od 4. stoletja in je eden najstarejših obratujočih samostanov na svetu.
Deluje kakor malo mestece, saj sredi puščave si morajo sami za marsikaj poskrbeti, recimo tudi pridelke na vrtu, vrt pri samostanu je eden boljših v Egiptu. Pridelajo od sadja, zelenjave do oljčnega olja.

Pot k samostanu.

Od samostana se prične tudi pot na Mojzesovo goro. Običajno vzpon na 2285 m visoko goro se prične zgodaj zjutra, da se pričaka na vrhu sončni vzhod. Tokrat nismo šli do vrha, naslednjič pa upam, da bova. Vseeno se tokrat kot množica ostalih se odpravimo raziskovati po skalnatih hribih v bližini samostana.

Pogled s hriba na samostan in bivališča v bližini. Presenečamo se, kako so uspeli zgraditi in predvsem vse to obdržati pri delovanju toliko stoletij, kar sredi puščave. Daleč okrog ni nobenih naselij.

Pravoslavni samostan Svete Katerine. Sveta Katerina je bila mučenica, rojena v Aleksandriji, po krstu naj bi se ji je prikazal Kristus. Bila je vneta zagovorniva krščanstva in je uspela mnoge prepričati v krščansko vero. Uprla se je poganjskemu kralju, ki jo je po mnogih mučenjih umoril. Legenda pravi, da so njeno telo angeli odnesli na goro Sinai. Z njo povezujejo tudi uporabo imena Katerina.

Stoletne oljke.

Na ulicah znotraj samostanskega obzidja. Samostan nikoli ni bil porušen, nikoli se tu ni odvijalo nobenih vojn ali bitk, zato tudi ni bil razgrabljen,. Tukaj je ena najbolj bogatih in pomembnih knjižnic na svetu, so shranjeni izjemne in unikatne starinske knjige, ikone....

Seveda, zadnjih 20 let je samostan postal izletniški cilj mnogih turistov, ogromno ljudi pride sem vsak dan. Kljub vsemu ohranja mistično vzdušje, sploh pa ko stopiš noter v cerkev, kjer so ostanki Svete Katerine. Kakršen koli imaš odnos do religij, te prevzame poseben občutek, je ganljivo in je posebno.

Hiše v samostanu, ujete med gorami.

Nad eno od sten raste en grm, vsak od turistov se trudi dotakniti se tega grma ali odlomiti en majcen košček vejice. Konice vej grma so čisto suhe, zgoraj pa so polne življenja in listja. Vodič nam je povedal, da ta grm predstavlja (ali dejansko je) 2000 let star goreč grm, v katerem naj bi se Bog prikazal Mojzesu in ga je nagovoril, da naj Izraelsko ljudstvo pelje iz Egipta. Grm je zelo močan religiozni simbol, saj naj bi gorel, vendar ne izgorel. Zdaj seveda težko rečemo, kaj je res. Vendar grm naj bi bil star 2000 let, pri vseh turistih, ki vsak dan dnevno odlomijo košček grma, je še vedno tam. Nad koreninami grma je postavljena Kapela gorečega grma.

Če smo prav ugotovili, tam je Mojzesova gora. Na goro peljeta dve poti - krajša, bolj strma in položna. Obe poti nista posebno zahtevne. Po položni se da priti celo s kamelo. Na vrhu je kapela, predvsem za romarje. Odprta je samo zvečer po 17.uri. Zjutraj je tudi na vrhu precej turistov.

V skali opazimo "zlato tele". Čisto sem pozabila, kaj pravi legenda glede tega. Prav žal mi je, da ne znam malo bolje zgodovine krščanstva. Tukaj je tak kraj, ko jo lahko res spoznavaš. Iz Sharma celo vozijo na dvodnevni izlet v Izrael, vse do Jeruzalema.

Ob povratku iz samostana imamo še postanek v Dahabu:

V Dahabu sva bila že lani in nekako to mesto nama "ni sedlo". Tudi letos samo utrdimo ta vtis.

Prijetna promenada, nekaj čajnic, kavarn, trgovine povsod... To pa je tudi vse. Vračamo se v Sharm in živahen Naama bay.

Drugič se odpravimo na izlet v nacionalni park Ras Mohamed. Tudi tukaj sva bila lani, bila sva navdušena, kljub temu, da na barki sem ujela morsko bolezen. Zato tokrat greva po suhem. Pridruživa se italijanski skupini in se odpeljemo na sam jug Sinajskega polotoka.

Pri vhodu na območje nacionalnega parka:

Izlet po kopnem je pravzaprav lepši kot po morju - več postankov je in več vidiš in doživiš. Ustavimo se na visoki sipini nad prelepim zalivčkom. Pesek je tako droben, mehak in čist, da je kar neverjetno. Tukaj smo že navajeni, da so smeti povsod, zato Ras Mohamed je prijetna izjema.

Drobna mivka in kristalna voda spodaj.

Vodič nekaj razlaga o geografiji in geologiji kraja.

Gigantomanija v slogu piramid. Egipčane znajo, kako postaviti čisto na rob velikanski kamniti bloki. Vhod na območje Ras Mohamed.

Se ustavimo pod slamnato teraso, se oblečemo v potapljače" in se odpravimo raziskovati globine.

Koralni greben se prične zelo kmalu, svetlo zelenkasta voda je plitvo območje, nato temno morda voda - globina in koralna stena. Koralni greben na Ras Mohamedu je eden največjih, najbolj zanimivih in bogatih na svetu. Prekaša ga samo Avstralski koralni greben.
Ponekod vodni tok v morju je precej močan, "pot" v morju nam kaže vodič, tudi spremlja, da vsi se lahko vrnejo. Na poti nazaj se je dvignil malo veter in tok je bil tako močan, da si moral orang plavati, da si se premikal proti obali. Eno deklico je vodič kar prejel za rešilni jopič in jo vlekel, saj sama ni zmogla premagati tok. Morje je morje.

Naredimo več plavalnih postankov ob različnih zalivih. Vidimo toliko različnih rib in koral, da je kar neverjetno. Vodič pridno celo v vodi kriči nam, katera je katera riba in katerih koral se res ne smemo dotikati, saj so strupene.... Jaz si nisem zapomnila ničsar :) Sem na dopustu.
Vsakokrat plavamo v vodi okrog 1 uro, nato segrevanje in počitek na suhem. Kljub temu, da voda v morju ima zagotovo 24 stopinj, po eni uri ti je že čisto mraz.
Malo izkoristimo za plezanje tudi na hrib nad zalivčkom.

Ko se vrnemo iz morja, nas pričaka lokalni "vukompra", ponuja nekaj bižuterije. Ker so z nami italijani, presenetljivo, trgovina steče. Cene ima res simbolne in ena zapestnica za spomin je res lušten nakup...

Naš vodič se trudi nas nekaj naučiti. Med drugim pove, da smo na najbolj južni točki Sinaja. Veliko informacij, ki jih prejmemo od lokalnih vodičev, vzamem zelo z rezervo. Kaj pa vem, mi deluje, da za atrakcijo si vse živo izmislijo. Sicer to z južno točko je mogoče celo res, kajti Ras Mohamed leži na samem jugu Sinaja in tukaj se srečajo vode Sueškega in Akabskega zaliva, zato je takšen močan tok.

Tudi veter pošteno piha, saj drži vodoravno ogromno težko kopalno brisačo.

Ko postrežejo kosilo, smo vsi že ful veseli. Pripravili so nam mini-bife, nekaj zelenjave, mesa, riža. Vse se nam zdi njami, lačni kot volki, celo italijani nič ne jamrajo, da hrana ni dobra. Odlična je! :)

Kosilo:

Ustavimo se pri zemeljski razpoki, nastala je ob potresu nekaj desetletij nazaj. V razpoko je prišla morska voda, nastale so mangrovije. Presenetljivo, kaj se lahko zgodi. Bila je ravna puščava, nastala je reka vmes.

Še ena razpoka v zemlji, majhna in kratka. Par metrov pod površjem zemlje v razpoki vidim vodo. Koliko globoko pa je, ne vemo. Mi nismo preverjali.

Zadnji postanek na Ras Mohamedu - pri Magičnem jezeru (Magic lake). Jezero je zelo slano, precej bolj slano kot morje, čeprav morje je le par kilometrov proč. Jezero je res prelepo, voda ima čudovito svetlo zelenkasto barvo, kot kak dragulj. Skoraj lahko ležiš na vodi, tako je slana.

Ras Mohamed (kar pomeni Glava Mohameda) je fantastično lep kraj. Vsakokrat, ko bomo v Sharmu, bomo zagotovo prišli sem. Zagotovo bomo še večkrat prišli v Sharm, ko si bomo zaželeli počitnic ob toplem morju in zagotovleno sončno vreme.

Magic lake