Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

ponedeljek, 11. maj 2015

Potep po dolini Glinščice. Val Rosandra.

Dolina Glinščice (ali v italijanščini - Val Rosandra) je naravni park na italijanski strani takoj čez mejo na Kozini. Prelepa dolina z obilico peš poti različnih težavnostnih stopenj. In vendar do pretekle zime sploh nisem vedela, da obstaja. Se mi kar ne zdi mogoče, da se za tak kraj ne ve tudi pri nas na Obali. oz. le redki vedo.


Nekako obisk doline sem odlašala že od zime. Danes je bilo sončno, +23 stopinj in moram reči, da je bilo skoraj pretoplo. Poleti najbrž ni najbolje se tam potepati, vsaj ne po hribih, vsaj ne na vroč sončen dan.
Dobrega zemljevida poti po dolini nisem našla. Še najbolj so mi pomagali oznake poti na tej povezavi Poti Dolina Glinščice. Ker sem zemljevide našla šele večer pred odpravo, nisem več imela printerja pri roki, tako na poti sem bila vseeno "na slepo", zapisala sem si le številke poti.
Na vseh opisih poti po Val Rosandri je zapisano, katere "interesne" točke se lahko spotoma obišče. Jaz sem si zadala okvirno takšen načrt:
Boljunec - Izvir Bukovec - Mali Kras (Monte Carso) - Turn Comici (Cippo Comici) - cerkev Svete Marije na Pečeh - Slap Supet - Botač - Zabrežec (Mocco) - Boljunec.
Načrt sem tudi večinoma uresničila.

Izhodišče je v Bljuncu (Bagnoli Superiore), majhno naselje pod hribom Malega Krasa, takoj za tovarno Grandi Motori pri Trstu. Na avtocesti moraš zaviti za San Dorligo della Valle. V vseh opisih svetujejo, da se parkiramo pri sprejemnem centru v Boljuncu. Res je, tam je veliko brezplačno parkirišče in zadaj za sprejemnih centrom je izhodišče za par poti.
Cesta skozi Boljunec

Boljunec
Boljunec
Osnovna pot se prične v skoraj kilometer oddaljenem Zgornjem Boljuncu (Bagnoli Superiore) pri koči Mario Premuda.
Med Spodnjim in Zgornjim Boljuncem je mogoče parkirati ob cesti, vendar nikoli se ne ve, kakšna so lokalna pravila. Nekaj vozil je bilo parkiranih.
Pred kočo in pri izhodišču poti po dolini sta tudi parkirišča, ampak povsod so table z omejitvami za parkiranje - za pooblaščene osebe ipd... Kaj pa vem, sem šla kar peš skozi Boljunec. Simpatično malo mestece. Po poti so pogoste oznake, kot naše planinske markacije, le da je bela pika v modrem krogu. Tako hoje po asfaltu do izhodišča je za 10-15 minut.
Zgornji Boljunec (Bagnoli Superiore)
Zgornji Boljunec (Bagnoli Superiore)
Glavna pot po dolini - je lahka sprehajalna in urejena pot Prijateljstva (Sentiero dell'Amicizia), označena je s št. 1. Pot se prične na desni strani od koče.

Pričetek poti po dolini
Koča Mario Premuda pa je ena izmed najnižje ležečih koč v Italiji - na vsega 81 mnv. Ob pričetku poti na desni strani so ostanki rimskega akvadukta iz 1. stoletja. Res so samo ostanki, če ne veš, da so tam, niti ne nameniš pozornosti. A včasih je bil ta akvadukt dolg 17 km. V bližini koče je tudi 80 let star mlin.
Na začetku pot gre čisto ob potoku. Glinščica je edina površinska reka na tem delu Krasa.
Pravzaprav, bolj potoček.
Kmalu pridem do prijetno urejenega placa za piknik in počitek ob vodi.
Tukaj je tudi moje razpotje. Pot 1 se nadaljuje naprej vodoravno, jaz pa zavijem levo DESNO na strmo stezo 39, ki me bo pripeljala na Mali Kras (Monte Carso).
Vzpon na Monte Carso je kar naporen, strm je in predvsem je polno kotalečega se kamenja. Grušč, melišča, spomnilo me je na lanski vzpon na Malo Mojstrovko. Pomislila sem, da je dobro, da tukaj se vzpenjam, sestopati po takšnih poteh pa res ne maram.

Vedno bolj pa ugotavljam, kam sem pravzaprav prišla - z vsakim cikcakom se odpira pogled na dolino, ki se skriva med hribi in od nikoder je ne vidiš, dokler ne prideš sem. Prelepo je. Vesela sem, da se mi nikamor ne mudi in da lahko občudujem panorame.
Pogled na greben pred mano, turn na vrhu je Cipo Comici, tja sem tudi namenjena.

Čez kakih 30 minut vzpona pridem do izvira Bukovec. Je sicer majcen izvir, danes vode sploh ni bilo.
Ne vem, kako sem bila tako nepozorna, pri izviru je razpotje, pot 39 se nadaljuje naravnost na sedlo Malega Krasa, pot 39a pa naj bi se odcepila še bolj strmo desno na razgleden vrh Malega Krasa, kamor sem želela priti. Seveda, sem jo zgrešila, sploh se nisem spomnila pogledat. Pozabila sem tudi pogledati, nekje ob izviru na drevesu je tudi vpisna knjiga in žig.

Moj kiks že čez nekaj korakov je bil poplačan. Na poti pred mano je stal lep kozorog. Ko me je slišal, se je umaknil s poti nekoliko višje med drevje, kjer so smukali listje njegovi prijatelji. Poskušam se približati kolikor se je pač dalo, a so med drevesi višje na hribu, kakih 20 metrov od mene.

Naredim par škljocev s fotoaparatom, nakar eden od kozorogov me pogleda nekako v smislu "zdaj pa je dovolj". Takrat ne nenadoma zavedam, kakšne rogove ima. Jaz pa stojim na kozji stezici in težko lovim ravnotežje. Dovolj, da me pljune in že zletim v dolino. Ja, je čas, da grem svojo pot in jih pustim jesti v miru.

Od tu naprej pot postane veliko bolj planincu "prijazna". Lepa in lahka. Kmalu pridem na razpotje ob sedlu Malega Krasa. Zavedam se, da sem zgrešila odcep na vrh.
Po logiki in po spominu, se mi zdi, da pot 25 mora pripeljati nekam na vrh hriba, oznaka na njej je za razgledišče Kroglje, tega se pa sploh ne spomnim, da bi kje videla naziv. Nič, na razpotju zavijem levo, tja, kjer po mojem bi moral biti vrh Malega Krasa.
Opazim oznake za mejo s Slovenijo. Povsem zapuščene.
Skoraj laufam po stezi skozi gozd. Hkrati se veselim, da sem zjutraj kupila anti-repelent in se z njim pošpricala. Odganja komarje, klope, pse in kozoroge, pa še postavne športnike, ki sem jih tu pa tam srečala. Mrčesa je ogromno. Na uradni strani od naravnega parka je navedeno, da nevarnost za klope naj bi bila zelo majhna, pa vendar.
Poleti naj bi bilo mogoče tukaj srečati tudi kače, predvsem na soncu na skalah. Menda ljudi ne napadejo, ampak, če ravno potisneš roko med kamni in ujameš kačo, lahko se bo želela maščevati...

Če ne bi stala tabla, ne bi sploh opazila, da sem prišla na bilo kakšen vrh. Popolnoma neizrazit. In nobenega razgleda. nadaljujem še malo naprej, gozd se nikakor ne konča....
Pomislim, da ne bom več zgubljala časa, ker sploh ne vem, kam grem in tako sem se vrnila nazaj na sedlo in nadaljevala pot "po planu" - pot 25 (na tabli je označena smer koče Premuda). Pot polagoma se spušča v neizrazito grapo, na lepo označenem razpotju uberem pot 13 k Cippo Comici. (Če bi nadaljevala po 25, bi prišla nižje na pot št. 1 - tisto lahko).
 Všeč mi je bilo, da vseh potkah je veliko oznak poti ( kot rdeče-bela zastava), na razpotjih so na "zastavi" vpisane številke poti.
Cippo Comici je nekakšno spominsko obeležje. Pot tja po grebenu je zelo lepa, prava hribovska pot, tukaj skoraj ne bi pričakovala takšne poti. Škoda, ker je kratka. Razgledi so fantastični. Do obeležja sem potrebovala skoraj 2 uri od štarta s parkirišča. Z zgubljanjem in več pavzami za fotografiranje.

 Pogled na Botač v dolini:

Cippo Comici
Pogled na steno nasproti in "črto" kolesarske steze (celo na teh strmih in golih stenah opazim kozoroge):

 Cippo Comici:
Sledi precej strm sestop (še vedno pot 13) do cerkvi Svete Marije na Pečeh, ponekod je pot čisto po skalah, ponekod pa je grušč, ampak vsekakor je manj in je lažje kot če bi se vračala po 39 po Monte Carso.
pogled od Comicijevega turna v dolino proti cerkvi Svete Marije



Ob stopnišču cerkvi srečam takega lepega metulja. Očesi na krilih me spomnijo na krogec planinskih oznak. Najbrž ni "ta pravi" metulj, ker ni rdeče bel krogec, a vseeno je zelo lep in velik. Je zagotovo bil velik okrog 10 cm.
 Cerkvica, zgrajena še v 13.stoletju, je načeloma zaprta, odprejo jo le ob posebnih priložnostih.
Od cerkvi se spustim po vijugasti stezi do poti št. 1 in s tem zaključim "težji" hribovski del poti, od tu naprej je pot veliko lažja in je primerna skoraj tudi za hojo v sandalah.
Ob poti vidim na nasprotni strani doline kolesarsko in peš pot, bivšo železniško progo. Nato se vidi slap Supet, visok kar 40 meterov. Ker grem po zgornji poti, do slapa ne morem priti, če pa bi od začetka ubrala pot ob vodi (Sentiero dell'Aqua) bi lahko prišla čisto do tolmuna pod slapom, le vode v reki ne sme biti preveč, ker nekje jo moraš prečiti po kamnih. Piše sicer, da ob potoku pelje res kozja pot in je potrebno nekaj spretnosti, a mislim, da tudi na Monte Karso so poti dovolj kozje, pa še visoko si....

 Skoraj presušena Glinščica v dolini:
Čez 1 urico po odhodu od Cippo Comici pridem do mostu čez Glinščico pri Botaču in tako pridem na drugi breg.
Botač je mini naselje takoj ob meji s Slovenijo. Pri zapuščenem mejnem prehodu je spominska tabla, da so meje že en čas odprte. Na slovenski strani je tudi žig in vpisna knjiga.

Sam Botač (Botazzo) je naselje treh hiš in ene gostilne, ki začuda obratuje. Nisem opazila nobene ceste v tem naselju, samo tale pot, po kateri sem prišla sem in ki se nadaljuje naprej na slovensko stran. In ta pot je prevozna le za manjše vozilo. Hm...

Opis poti po dolini Glinščici navaja, da v Botaču je treba poiskati stezo, ki gre gor do bivše železniške proge Trst - Hrpelje - Kozina. Ker sem že prej s poti videla kolesarsko pot in tunele, sem se enostavno pri mostu obrnila levo in se vzpela do poti po asfaltirani cestici. Nisem našla steze, niti jo posebno iskala. Mogoče zato, ker eno treh hiš v Botaču prenavljajo in je vse zavito v mrežo....
Pri hišici, najbrž kaka bivša postaja ali kontrolna točka ob železnici, je lepa razgledna točka, pogled na cerkev in turn in celo pobočja Malega Krasa, kjer sem prej hodila.

pogled v dolino
Monte Carso
Od tu naprej grem po progi bivše železnice skozi 2 predora. Železnica je bila zgrajena 130 let nazaj, zdaj pa je peš in kolesarska pot. Niti tirnic ni več.
Srečam nekaj kolesarjev, nekaj tekačev, par planincev. Kljub ponedeljku je kar precej obiska.

 Presenetim se ob pogledu na Mali Kras. Imam pretirano domišlijo ali res zgleda kot obraz starejšega utrujenega možakarja?
 Kaj pa, če obrnem fotko? Zame je to ostal obraz gore....
300 metrov za drugim tunelom planinska pot 15 se odcepi levo in se prične spuščati proti Zabrežcu (Mocco). Sledim oznaki za razgledno točko. Pogled je res čudovit. Boljunec je kot na dlani.

Od tu sestop do koče je le še nekaj minut.
Tako krog je sklenjen, le še do avta moram priti po cesti, nato skozi naselje.
Naredila sem 9 km, moj Runtastic je naštel okrog 480 m višinske razlike, hodila sem malenkost več kot 4 ure, s fotografiranjem in kratkimi postanki. Del poti do Comicijevega turna in po Malem Krasu je bolj zahteven, je zelo lep. Osnovna pot št. 1 pa je zelo lahka, sprehajalna. Luštno, za raziskovati še ostale poti.

4 komentarji:

  1. Zdravo, pred par dnevi sem bil na isti lokaciji, bolj slucajno, se manj pripravljen kot ti (brez zemljevidov, brez opisov), nasel sem ta tvoj blog in si rekel, ajd, sledim tvojim dogodivscinam :-) Je pa ratala cist posebna avantura... Zgleda da sem se zafrknu pri tistem piknik placu, ko pises, da si sla NA LEVO. Bolj ko sem gledal, na levo je le piknik plac, se bolj levo pa ze Glinscica - ce kot izhodisce vzamem pot 1, po kateri prides do piknik placa. Sem ti zaupal in si mislil, da mora biti ta tvoja leva pit na oni strani recice, zato sem sel cdz in lezel tam nekam gor. Cez cas sem naletel na pot 15 in po njej zlezel skoraj navoicno navzgir do tistega razgledisca s stebri. Ni bilo nobene cerkvice in drugih obelezij :-) potem sem nadaljeval ravno po obratni smeri, po grebenu, se spuustil v Botac in potem tam naprej proti cerkvici. Zal na kriziscih ni vedno stevilk poti, tako da sem se kar lovil, zgubljal, vracal in na koncu srecno prisel do izhodisca :-) Je blo kr pestro! Po mojem je tam pri piknik placu treba it DESNO, na desno pobocje doline, proti cerkvici. Sam za info, ce bo se kdo iskal ;-) Drgac pa super zapis in cudovite fotke!!!

    OdgovoriIzbriši
  2. Oooh, valda - DESNO!! Levo je že reka! Kaka kura sem!! Hvala, ker bereš in ker si me popravil, verjamem, da kljub vsemu si imel super "zanimiv" pohod, važno, da si našel nazaj!! Evo, grem popraviti...

    OdgovoriIzbriši
  3. Pozdravljena Tamara, tvoji "kozorogi" so v resnici domači kozli, ki se skupaj s koazmi, kozicami in kozlički prosto pasejo na tem območju. Sam sej ji srečal pri cerkvi Svete Marije na Pečeh. Si pa posnele lepe fotografije... Lep pozdrav

    OdgovoriIzbriši
  4. Hvala Iztok, pa smo rešili še eno "uganko" ;)) Res nam je bilo čudno - od kje so tu pri nas "kozorogi", nihče od nas pa ni s kmetov doma, da bi jih "pa faci" prepoznali za domače ;)

    OdgovoriIzbriši