Kriški podi

En dan se pogovarjamo v menzi v službi, nekako je pogovor nanesel na obisk hribov, kako je to fajn in kako bi lahko kdaj šli skupaj. Pade ideja - gremo do Kriških podov. Kriški podi - kaj to je, kje je to? Prvič slišim. Gremo do računalnika - wow, prelepe panorame, čudovita pot, dolina Trente. Odločeno - gremo!

Na lep ponedeljkov dan se odpravimo v hribe. Nihče, razen enega, pravzaprav ne ve, kje je to, kako naporno bo. Vemo, da pot ni zahtevna in da gremo za ves dan. Cilj - priti nad 2000 metrov do Pogačnikovega doma na Kriških podih.

Zatolmin

Zgodaj zjutraj štartamo z Obale, kratek postanek v Tolminu in po približno treh urah vožnje smo pri prvi oz. 50. serepentini ceste na Vršič, kjer zavijemo levo v kraj, ki se imenuje kar Zadnjica. Glede na to, da s katere koli strani prihajaš, je to vedno odročno, kraj je res čista "zadnjica". Ampak pokrajina je čudovita, ves čas smo se vozili ob Soči, prišli smo do "tapravih" julijcev, občudujemo vršace okrog nas in se sprašujemo, ali res se bomo povzpeli tako visoko.

Velika korita. Soča.

Se parkiramo čisto pred rampo, pred izhodiščem. Pripravljeni na štart.

Najprej gremo po gozdni cesti do spodnje postaje tovorne žičnice. Žičnica najbrž oskrbuje dom, ko ta obratuje. Ker smo vsi različno fizično in kondicijsko pripravljeni, nekateri so se takoj vprašali, če morda bi šli kar z žičnico gor :) Ne bo šlo, odpravili smo se kar peš. Pot je pravzaprav stara mulatjera, v času vojne so po tej poti z mulami dostavljali vse potrebno vojakom v gorah. In res je, od doma na vrhu  je neverjeten razgled na dolino spodaj.

 Pot se v nepreštevnih ovinkih in cikcakih počasi vzpenja navzgor. Pot ni strma, v spodnjem delu je v senci gozdov, višje je vedno bolj razgledna.

Pot res ni zahtevna, le na enem delu je zajla, da smo bolj previdni na ovinku, kjer kamenje ni utrjeno.

Na spodnji slike smo nekje na tretjini poti, tukaj naredimo prvi postanek. Tukaj pot prečka potoček, malenkost višje nad potjo je prelep slap.

 Razgled je izjemen.

 Se osvežimo in se umijemo s kristalno čisto vodo iz potočka. Na poti nazaj tukaj kar napolnimo že prazne plastenke. Voda je zelo okusna, hladna in čista.

Slap v ozadju

Nadaljujemo pot v številnih okljukih do naslednje razgledne točke. Tukaj se že odpre pogled na dolino. Višje bo samo še lepše.

Tukaj tudi srečamo edinega planinca, razen nas, na tej poti. Razen tega, nismo srečali prav nobenega drugega.

Pogled gor na Razor še v oblakih

Tu je že približno polovica poti. In kljub temu, da pot ni zahtevna, je pa zelo dolga (kar preko 7 km do Pogačnikovega doma), zato tisti manj pripravljeni se že sprašujejo - ali res bomo prišli do "tam gor".

Višje gozd postaja vse redkejši, pot malenkost bolj strma in veliko bolj razgledna. Po meliščih je več bližnjic, a se mi zdijo te bližnjice precej bolj naporni, kot glavna steza.

 Kljub sredini maja, pridemo do prvih snežišč v senčni legi.

Se veselimo, ker oblak, ki je sprva kar ležal na sedlu pri domu in vrhovih okrog, se umika in ves čas nas spremlja sonce.

Pot gre čez več melišč in skozi pas rušja, smo že zelo visoko.

Celo kakih 30 metrov smo se morali vzpenjati po zaplati snega. Za sestop smo pa sneg brez težav obšli :)

Pridemo do sedla in prvega in edinega razpotja na poti, ki je trajala kar 4 ure. Sicer realne hoje je okrog 3 ure, ampak ker nas je bilo več, pa smo se čakali, pa počivali, pa debatirali, se je razvleklo kar na 4 ure vzpona. Od tu se pot lahko nadaljuje na več zahtevnih dva-tisočakov - Razor, Križ, Stenar, celo do vse Triglava. Vse to pustimo za drugič. :)
Na sedlu se že odpre pogled proti koči, kjer nas pričakujejo "domačini" - družinica gamsov.

 Smo na 2000 metrov, pravi alpski svet.

Gamsi (no, mislim, da so to gamsi, čisto prepričana pa nisem) se pa nas prav nič ne bojijo. Res da, se trudimo jih čim manj motiti, prestrašiti ipd. Tako živali ščipljejo travo le nekaj metrov proč od steze, po kateri gremo mimo in ne trznejo niti ko jih slikam. Le mladički so bolj oddaljeni in je prav tako.

 Končno smo na cilju - Pogačnikov dom na Kriških podih. Najlepši pogled v dolino.

 Od doma je izredno lep pogled na gore, ki obdajajo Kriške pode ter proti Trenti in gore nad njo. Na vzhodni strani se dvigata Stenar in Bovški Gamsovec, na jugozahodu pa se kaže Pihavec kot strma, stolpasta gora, katere zahodne stene padajo v grapo Belega potoka; tik pod domom leži Spodnje Kriško jezero; na jugu je dolina Trente s Sočo in naseljem Na Logu, levo nad njo vidimo greben z Velikim Špičjem ter Plaskim Voglom in v ozadju Krn, desno pa Srebrnjak in Bavški Grintavec; širši razgled proti zahodu zapira bližnji greben s Planjo in Goličico (lep razgled proti zahodu je s sedelca Preval med Razorjem in Planjo, odkoder vidimo Prisojnik, Mojstrovko, Jalovec, Pelce, Mangrt, Viš, Poliški Špik in ob dobri vidljivosti tudi naprej proti Dolomitom); na severni strani oklepajo Kriške pode mogočne stene Razorja, bližja pa sta vrhova Kriški rob in Križ. (PZS)
Upam, da bom enkrat znala vse te gore našteti sama, po "obrazu" ter seveda, računam, da bo prišel čas, ko jih bom tudi obiskala.

Oblak se je zataknil za Razor.

Kosilo "iz nahrbtnika" na 2050 metrih. Čudovito! Dom je še zaprt, obratuje le od 01. julija pa vse do konca septembra.

Zadaj za domom se da videti Srednje Kriško jezero. Nismo se do njega spustili, je še čisto pod snegom.

Nato se odpravimo dol po isti poti, kot smo prišli gor. Nekoliko nižje pod kočo je oznaka za Spodnje Kriško jezero, je kakih 50 metrov proč s steze, se pa ga ne vidi. Vsekakor je vredno zaviti s poti in si ga ogledati.

 Kakor da bi se kar naenkrat znašli na Alaski ali v Islandiji. Jezero, sneg, skale... Čudovito, prelepo.  Samo - WOW!

Spodnje Kriško jezero, 1880 mnv

Se spustimo do jezera. Prozorna voda je ledena. Komaj se lahko umijemo, takoj stiska prste. Ni čudno, sneg se še tali.

Obstaja še Zgornje Kriško jezero, do katerega nismo šli (škoda). Zgornje jezero je najvišje ležeče jezero v Sloveniji - na 2154 metrih. Spodnje jezero pa je največje med tremi. In še to je majhno - kakih 50-100 metrov premera.

Med rožicami na sedlu opazimo redek in zaščiten encijan. Korenina je po ljudskem izročilu zdravilna, predvsem za prebavne motnje. Ampak že dobrih 100 let je encijan zaščiten in se ga ne sme nabirati.

Nad meliščem je izvir enega od potočkov, ki v lepem slapu pada nad stezo in nato ponikne. Na robu skale pa nas spremlja gams.

 Sestop po mulatjeri navzdol. Del po meliščih je najbolj zahteven in naporen.

Čeprav navzdol gremo veliko bolj hitro kot gor, poti nikakor noče biti konec.

 Nekdo je bil priden in je podprl skalo :)

 Nekje čisto spodaj se odpre pogled na podi, kjer smo bili le 2,5 ure prej. Wow, res je visoko.

 Zadnji ovinki na sestopu. Še polni jesenskega listja.

Se že vidijo hišice v dolini. Čeprav Zadnjica spada med najbolj divja območja v slovenskih Alpah, tudi tukaj so prebivalci.
Po ljudskem izročilu v krajih pod Kriškimi podi nekoč je živel divji alpski mož, oblečen v kože in klobuk iz lubja. Domačini, Trentarji, so vedeli, da mož ima veliko znanja in skrivnosti, zato nekoč so ga ujeli in so ga odpustili le po tem, ko jim je izdal kako od svojih skrivnosti. Mož prav nič ni želel razkriti svojih skrivnosti, ampak ker ga niso izpustili, je naučil domačine siriti in izdelovati skuto. Trentarji so bili zadovoljni in so moža izpustili. Ko je odšel dovolj daleč, da ga niso mogli spet prijeti, je mož zabrusil "Najboljše je ostalo v sirotki!" In ker ni povedal kaj, še danes ne vemo, kaj je v sirotki....
To zgodbico sem prebrala nekje na internetu in je simpatična... :)

 Končno zopet pri avtu.

Naš izlet je trajal 7 ur, prehodili smo skoraj 15 km poti in 1400 metrov višinske razlike.
Zelo smo veseli, da tudi tisti od nas, ki niso hodili v hribe iz časov osnovne šole, so kljub dolgi poti zmogli to pot. Že načrtujemo naslednji cilj (Velika planina?) in konec avgusta mogoče gremo na Triglav.
Cilj mora biti :)