Že leto dni z veseljem hodim v hribe. Na Obali sicer jih ni prav veliko in v "pravo" visokogorje se moram posebej odpraviti. Od vedno pa je veljalo "cilj je pot". Mi ni bilo toliko pomembno priti čim višje na nek vrh, bolj je do tega, da je sama pot lepa in narava čudovita. Enkrat maja meseca na nekem izobraževanju v službi smo si morali za neko nalogo zadati cilje, ne samo službene, temveč tudi osebne. Ker je to bilo le kak dan za tem, ko smo šli s sodelavci do Kriških podov, za cilj letošnje sezone sem se spomnila vzpona na Triglav, ki sicer ni bil nikoli med mojimi cilji. Mogoče zato, ker je preveč pomemben za Slovenijo, preveč znan in obiskan, tudi nenazadnje zahteven. Poletje je bilo vroče, gore so bile zanemarjene. In šele v avgustu sem se spomnila, da imam "cilj". Zakaj ga ne bi uresničili, ekipa je ZA, avgust ali začetek septembra je najboljši čas za obisk gora, odločeno - gremo.
Za vseh pet je bil to prvi vzpon na Triglav. Tudi kondicijsko nismo bili izjemno dobro pripravljeni, po vročini na Obali je težko trenirati dolge pohode, zato priprave so se omejile na nekaj vzponov na Nanos in Slavnik in veliko motivacijo.
Odločili smo se za eno od najlažjih poti na Triglav- iz Doline Krma preko Doma Planika pod Triglavom, tam prenočimo, nato zjutraj vzpon na Triglav preko Malega Triglava.
Z Obale do izhodišča imamo skoraj 3 ure vožnje, zato vsekakor smo morali pohod razdeliti v dva dneva. V vsakem primeru, ni bil naš cilj hiteti, ampak tudi po poti se naužiti panoram in narave.
Lepega avgustovskega jutra zapustimo avtocesto pred Karavankami in mimo Mojstrane se zapeljemo kar precej med gore v dolino Krma. Že tu so gore okoli nas zelo visoke in predvsem strme; si rečemo - in to še ni Triglav.
Prvi del, približno 2,5 ure, gre lepo, enakomerno se vzpenjamo do planine Zgornja Krma. Ko pridemo ven iz gozda, se odpre pogled nazaj v dolino, se zavedamo, da smo že zelo visoko.
Na Malem polju že srečamo prve kravce, nato jih je še več pri pastirski koči na Zgornji Krmi.
Pri Prgarjevi koči naredimo postanek za kosilo. Je že čas, da si vsaj malo olajšamo težke nahrbtnike. Kakor koli smo se trudili jemati s seboj čim manj prtljage, vsi imamo okrog 7-9 kg za rameni. Škoda, ker nismo vedeli, da na Malem polju in Zgornji Krmi sta korita, kjer je možno dotočiti pitno vodo. Si ne bi delali zalog za 5-urno hojo.
Bik nadzoruje pot:
Ko se odpravimo naprej od Zgornje Krme, pot se začne strmo vzpenjati, takoj za razcepom Kurica/Kredarica. Ta Kurica se je izkazala za precej strmo, ker pa smo zašli v oblak, sploh nismo videli, kje se ta strm vzpon konča (ko smo to videli jutri na sestopu, smo rekli, še dobro, da je bil oblak, da nismo videli, kam gremo :)). Na najbolj strmem delu, na skalah, srečamo čredico ovac, ki so se nam prijazno odmaknile...
Na Konjskem sedlu srečamo že kar precej planincev (do tu, smo srečali le par ljudi), vsi na poti proti vrhu. Tu se še nazadnje vsi počakamo. Pred nami je relativno strm vzpon (spet je dobro, da se ne vidi, megla je odlična motivacija, saj ves čas čakamo, da se bo pot zdaj-zdaj položila).
Do doma na Planiki manjka še približno ura vzpona, zato vsak od nas ubere svoj tempo, malo smo že le zmantrani.
Ko se pokaže streha koče, smo res veseli, še zadnjih nekaj minut in metrov.
V načrtu je označeno, da od izhodišča v dolini do doma je okrog 4,5 ur hoje. Mi smo porabili nekaj več kot 5 ur s postankom za kosilo, tudi na poti smo se večkrat počakali, da smo se zbrali skupaj.
Le 100-200 metrov pod kočo stopimo ven iz oblaka, na sonce.
Ko pridemo do doma, vreme je fenomenalno, oblaki so pod nami, pogledi so dih jemajoči, za nami pa je TRIGLAV. Šele od tukaj se pravzaprav vidi, zakaj je tri-glav.
Se vidijo mravljice ljudi, ki hodijo po robu na vrhu. Jutri bomo tam.
Popoldan se kopamo v sončnih žarkih, uživamo pred kočo, spremljamo sončni zahod.
Z razgledi mi je poplačano za vse lanske ture, ko smo povsod hodili zaviti v oblak.
Sonce zahaja za goro, zato koča ni najboljši kraj za spremljati zahod. Sonce se je skrilo za goro ob 18.40, sicer pa v avgustu sonce zahaja okrog 20h.
Zahajajoče sonce je narisalo senco Triglava na oblakih. Neverjetno.
Noč se spušča....
Dom Planika je sestavljen iz dveh lesenih stavb, nas pet smo se nastanili v sobo za pet, s pogledom na Triglav.
Rjuhe, povštre, deke so na razpolago. Kljub temu, da je soba mrzla, ponoči nas ni zeblo. WC je zunaj, "poljski" sistem. Tekoče vode praktično ni, umivamo se z vlažnimi robčki. Luč je v sobi, edina vtičnica pa ni delala, zato deloma sem telefon napolnila na šanku, tam vtičnica dela, še največ pa smo si pomagali z rezervnimi polnilci od doma. Cena nočitve je 27,22 €, 1,5 l vode je 4,40 €, čaj 1,80 €, jota 6,50 €. Če bi bili včlanjeni v kako planinsko društvo, bi bila prenočitev cenejša. Zvočna izolacija v sobah je nikakva, ampak po 22. uri je bil čisti mir, tako, da smo se naspali. Več kot do 5h-5.30 spati ni mogoče, saj se začnejo vsi odpravljati in je zopet hrup. Zajtrk se dobi že od 6h dalje.
Ob 5.30 se prične fantastično jutro, ne morem nehati fotografirati, oblaki se zadržujejo le še nad Blejskim jezerom in v kotlini pri Bohinjskem jezeru.
Jutranja dostava s helikopterji:
Danes gremo na Triglav. Vsa topla oblačila so nepotrebna, dan je čudovit in brez sapice.
Običajno hodim v hribe s palicami. Zelo jih rabim tudi za sestop. Spraševala sem se, ali naj jih vzamem s seboj na vzpon od Planike do vrha. Sem jih vzela, ker nisem vedela, kakšna je pravzaprav pot. Palice pridejo prav le prvih 15 minut poti, dokler ne pridemo do prve zajle. Tam se jih lahko pospravi v rucak, od tu dalje jih nimamo kje rabiti - so zajle, klini, skale...
Pogled na dom Planika:
Vzpon na Mali Triglav je skoraj bolj zahteven, kot potem pot po grebenu od Malega Triglava do velikega. Pot po grebenu je pravzaprav najlepši del poti. Še bolj zahteven je sestop, a vse skupaj ni nič kaj takega, malo je potrebno paziti, da postavljaš nogo stabilno in ob tem ne zgubiš ravnotežja. Tam, kjer so zajle in klini, je veliko lažje.
Mi smo imeli s seboj skoraj vsi samovarovalni komplet. Na nekaterih mestih smo se tudi vpenjali, vsak po svojem občutku - nekaterim se je zdelo bolj izpostavljena hoja po grebenu, drugim pa plezanje navpično gor ali dol. Že če smo imeli SVK, je prav, da smo ga tudi uporabili, enako velja za čelado. Nič ti ne pomaga, če vso opremo imaš v nahrbtniku.
Obiska na Triglavu je bilo ogromno, bil je prvi lep dan po tednu ali več nestabilnega vremena, zato zgornji del poti, od točke, kjer se združita poti s Planike in Kredarice, hodiš skoraj v vrsti. Seveda, uporaba SVK precej upočasni skupno hitrost. Precej je bilo tudi otrok, v navezah, zato vse skupaj gre počasi in imaš dovolj časa za se pripenjati, piti, fotografirati in navezovati stike.
Hodila sem zraven romunskega para, jamarji, ki sta na počitnicah v Sloveniji, Triglav je le ena od destinacij, namenjena sta bila potem raziskovati Postojnsko in Škocjansko jame. Nasploh je veliko tujcev, presenetljivo.
Zadebatirali smo se tudi s starejšim gospodom, pravi, da ima 92 let, od tega 75 let hodi redno v hribe, bil je po celem svetu v gorah, razen v Avstraliji, vodil je tudi odprave v Himalajo, tudi s Tomažem Humarjem. Pokazal in je razložil, kje so katere gore in doline pod nami. Pozdravlja uporabo vseh "modernih" varnostnih pripomočkov. Zelo je prijazen in prijeten, res, vsaka čast.
Do vrha smo potrebovali tako več od predvidenih 1,5 ure, okrog 2 ure, ampak res brez naglice in hitenja.
Ko prideš do vrha, se ti skoraj ne zdi mogoče, Aljažev stolp pred teboj, wow, si na vrhu Slovenije, si na Triglavu. Pomisliš - sploh ni bilo tako težko. Ampak bo treba še dol.
Na vrhu je taka gužva, ljudi je ogromno, si ves iz sebe od veselja in prelepih razgledov, da sploh ne moreš se ustaviti, odmakniti in si vzeti 15 minut za meditacijo in dojemanje trenutka.
Z veseljem se fotografiramo, ne pozabimo niti na tradicijo, ko tisti, ki pride prvič na Triglav, dobi po riti. :)
Seveda, radi bi se javili domačim, da smo na vrhu, da je vse fantastično. SiMobil na vrhu ni lovil, sploh ni bilo signala, fantje s Celja prijazno posodijo Mobitelov telefon, s katerim se javimo domov. Se oddolžimo z borovničkami. :) Borovničke v hribih vedno pridejo prav....
(V domu Planika pa signal včasih je, včasih ni, kakor trefiš... Prvi dan smo brez težav telefonirali in celo se povezali na splet, drugi dan pa ni uspelo niti sms poslati...)
Takoj na vrhu je en mož, ki prodaja pijačo in potrdila, da si bil na vrhu Triglava. Za nosit pijačo gor po tistih skalah, je res vredno vsakega centa, ko jo lahko spiješ na vrhu.
Se naužijemo razgledov:
Sestopamo skoraj enako dolgo, kot smo rabili za vzpon, skoraj je bolj zahtevno.
Ko pridemo do koče, se posedemo na polju pred njo in občudujemo, kje smo pravkar bili. Unbelievable.
V domu si privoščimo kosilo pred odhodom proti avtu. Čaka nas še 4,5 ur sestopa. Tokrat imamo fantastično vreme, uživamo v razgledih. Se zavedamo, da je res visoko in da skoraj 2000 metrov vzpona je le nekje potrebno opraviti.
Bili smo tam na vrhu, čisto na robu:
Sestopamo relativno hitro, pavzo naredimo ponovno pri Prgarjevi koči na planini Zgornja Krma, nato še več kot 2 ure do avta.
Zadnja ura je bila skoraj najtežja, čeprav pot je lahka, na koncu celo povsem položna. Se pa že pozna utrujenost in to, da smo na poti že od 7h zjutraj. Dolgih tur v enem dnevu pa nihče od nas ni vajen.
Krasno je, da pri parkirišču je tudi korito z vodo, kjer se lahko umiješ, preden se odpravimo še na pot domov.
Srečala sem se že z mnenji nekaterih izkušenih hribolazcev, da je Triglav "brez veze", da ni najtežja, niti najlepša naša gora, da gor rine vse živo in s tem goro razvrednoti. Za nas je bil Triglav izziv, Triglav je simbol, Triglav je najvišji v Sloveniji. In smo izjemno ponosni in zadovoljni, da smo bili gor. Ni bilo čisto lahko, zaradi tega ker je pot dolga in je potrebna vzdržljivost, posebej zahtevno pa tudi ne, vsak, ki je fizično spreten in nima zelo velikih težav s prepadi in višino, bo to zmogel.
Še številke:
Izhodišče: Dolina Krma cca. 930 mnv
Dom Planika: 2408 mnv
Triglav: 2864 mnv
Višinska razlika: 1934 mnv
Prehojena pot: 17,30 km
Dolina Krma - Dom Planika cca. 5 ur (10.00-15.00)
Dom Planika - Vrh Triglava - cca. 2 uri, enako sestop (07.00.-12.00)
Dom Planika - Dolina Krma cca. 4,5 ure. (13.30.-18.00)
Za vseh pet je bil to prvi vzpon na Triglav. Tudi kondicijsko nismo bili izjemno dobro pripravljeni, po vročini na Obali je težko trenirati dolge pohode, zato priprave so se omejile na nekaj vzponov na Nanos in Slavnik in veliko motivacijo.
Odločili smo se za eno od najlažjih poti na Triglav- iz Doline Krma preko Doma Planika pod Triglavom, tam prenočimo, nato zjutraj vzpon na Triglav preko Malega Triglava.
Z Obale do izhodišča imamo skoraj 3 ure vožnje, zato vsekakor smo morali pohod razdeliti v dva dneva. V vsakem primeru, ni bil naš cilj hiteti, ampak tudi po poti se naužiti panoram in narave.
 |
| dolina Krma pri Kovinarski koči |
 |
| Na izhodišču. |
 |
| pogled v dolino |
 |
| Malo polje |
Pri Prgarjevi koči naredimo postanek za kosilo. Je že čas, da si vsaj malo olajšamo težke nahrbtnike. Kakor koli smo se trudili jemati s seboj čim manj prtljage, vsi imamo okrog 7-9 kg za rameni. Škoda, ker nismo vedeli, da na Malem polju in Zgornji Krmi sta korita, kjer je možno dotočiti pitno vodo. Si ne bi delali zalog za 5-urno hojo.
Ko se odpravimo naprej od Zgornje Krme, pot se začne strmo vzpenjati, takoj za razcepom Kurica/Kredarica. Ta Kurica se je izkazala za precej strmo, ker pa smo zašli v oblak, sploh nismo videli, kje se ta strm vzpon konča (ko smo to videli jutri na sestopu, smo rekli, še dobro, da je bil oblak, da nismo videli, kam gremo :)). Na najbolj strmem delu, na skalah, srečamo čredico ovac, ki so se nam prijazno odmaknile...
Na Konjskem sedlu srečamo že kar precej planincev (do tu, smo srečali le par ljudi), vsi na poti proti vrhu. Tu se še nazadnje vsi počakamo. Pred nami je relativno strm vzpon (spet je dobro, da se ne vidi, megla je odlična motivacija, saj ves čas čakamo, da se bo pot zdaj-zdaj položila).
 |
| Razpotje na Konjskem sedlu |
 |
V načrtu je označeno, da od izhodišča v dolini do doma je okrog 4,5 ur hoje. Mi smo porabili nekaj več kot 5 ur s postankom za kosilo, tudi na poti smo se večkrat počakali, da smo se zbrali skupaj.
Le 100-200 metrov pod kočo stopimo ven iz oblaka, na sonce.
Ko pridemo do doma, vreme je fenomenalno, oblaki so pod nami, pogledi so dih jemajoči, za nami pa je TRIGLAV. Šele od tukaj se pravzaprav vidi, zakaj je tri-glav.
Popoldan se kopamo v sončnih žarkih, uživamo pred kočo, spremljamo sončni zahod.
Sonce zahaja za goro, zato koča ni najboljši kraj za spremljati zahod. Sonce se je skrilo za goro ob 18.40, sicer pa v avgustu sonce zahaja okrog 20h.
 |
| pod Triglavom |
Dom Planika je sestavljen iz dveh lesenih stavb, nas pet smo se nastanili v sobo za pet, s pogledom na Triglav.
Rjuhe, povštre, deke so na razpolago. Kljub temu, da je soba mrzla, ponoči nas ni zeblo. WC je zunaj, "poljski" sistem. Tekoče vode praktično ni, umivamo se z vlažnimi robčki. Luč je v sobi, edina vtičnica pa ni delala, zato deloma sem telefon napolnila na šanku, tam vtičnica dela, še največ pa smo si pomagali z rezervnimi polnilci od doma. Cena nočitve je 27,22 €, 1,5 l vode je 4,40 €, čaj 1,80 €, jota 6,50 €. Če bi bili včlanjeni v kako planinsko društvo, bi bila prenočitev cenejša. Zvočna izolacija v sobah je nikakva, ampak po 22. uri je bil čisti mir, tako, da smo se naspali. Več kot do 5h-5.30 spati ni mogoče, saj se začnejo vsi odpravljati in je zopet hrup. Zajtrk se dobi že od 6h dalje.
Ob 5.30 se prične fantastično jutro, ne morem nehati fotografirati, oblaki se zadržujejo le še nad Blejskim jezerom in v kotlini pri Bohinjskem jezeru.
Danes gremo na Triglav. Vsa topla oblačila so nepotrebna, dan je čudovit in brez sapice.
Običajno hodim v hribe s palicami. Zelo jih rabim tudi za sestop. Spraševala sem se, ali naj jih vzamem s seboj na vzpon od Planike do vrha. Sem jih vzela, ker nisem vedela, kakšna je pravzaprav pot. Palice pridejo prav le prvih 15 minut poti, dokler ne pridemo do prve zajle. Tam se jih lahko pospravi v rucak, od tu dalje jih nimamo kje rabiti - so zajle, klini, skale...
Vzpon na Mali Triglav je skoraj bolj zahteven, kot potem pot po grebenu od Malega Triglava do velikega. Pot po grebenu je pravzaprav najlepši del poti. Še bolj zahteven je sestop, a vse skupaj ni nič kaj takega, malo je potrebno paziti, da postavljaš nogo stabilno in ob tem ne zgubiš ravnotežja. Tam, kjer so zajle in klini, je veliko lažje.
Mi smo imeli s seboj skoraj vsi samovarovalni komplet. Na nekaterih mestih smo se tudi vpenjali, vsak po svojem občutku - nekaterim se je zdelo bolj izpostavljena hoja po grebenu, drugim pa plezanje navpično gor ali dol. Že če smo imeli SVK, je prav, da smo ga tudi uporabili, enako velja za čelado. Nič ti ne pomaga, če vso opremo imaš v nahrbtniku.
 |
| Pogled na Kredarico pod nami |
Obiska na Triglavu je bilo ogromno, bil je prvi lep dan po tednu ali več nestabilnega vremena, zato zgornji del poti, od točke, kjer se združita poti s Planike in Kredarice, hodiš skoraj v vrsti. Seveda, uporaba SVK precej upočasni skupno hitrost. Precej je bilo tudi otrok, v navezah, zato vse skupaj gre počasi in imaš dovolj časa za se pripenjati, piti, fotografirati in navezovati stike.
Hodila sem zraven romunskega para, jamarji, ki sta na počitnicah v Sloveniji, Triglav je le ena od destinacij, namenjena sta bila potem raziskovati Postojnsko in Škocjansko jame. Nasploh je veliko tujcev, presenetljivo.
Zadebatirali smo se tudi s starejšim gospodom, pravi, da ima 92 let, od tega 75 let hodi redno v hribe, bil je po celem svetu v gorah, razen v Avstraliji, vodil je tudi odprave v Himalajo, tudi s Tomažem Humarjem. Pokazal in je razložil, kje so katere gore in doline pod nami. Pozdravlja uporabo vseh "modernih" varnostnih pripomočkov. Zelo je prijazen in prijeten, res, vsaka čast.
Do vrha smo potrebovali tako več od predvidenih 1,5 ure, okrog 2 ure, ampak res brez naglice in hitenja.
Ko prideš do vrha, se ti skoraj ne zdi mogoče, Aljažev stolp pred teboj, wow, si na vrhu Slovenije, si na Triglavu. Pomisliš - sploh ni bilo tako težko. Ampak bo treba še dol.
Na vrhu je taka gužva, ljudi je ogromno, si ves iz sebe od veselja in prelepih razgledov, da sploh ne moreš se ustaviti, odmakniti in si vzeti 15 minut za meditacijo in dojemanje trenutka.
Z veseljem se fotografiramo, ne pozabimo niti na tradicijo, ko tisti, ki pride prvič na Triglav, dobi po riti. :)
Seveda, radi bi se javili domačim, da smo na vrhu, da je vse fantastično. SiMobil na vrhu ni lovil, sploh ni bilo signala, fantje s Celja prijazno posodijo Mobitelov telefon, s katerim se javimo domov. Se oddolžimo z borovničkami. :) Borovničke v hribih vedno pridejo prav....
(V domu Planika pa signal včasih je, včasih ni, kakor trefiš... Prvi dan smo brez težav telefonirali in celo se povezali na splet, drugi dan pa ni uspelo niti sms poslati...)
Takoj na vrhu je en mož, ki prodaja pijačo in potrdila, da si bil na vrhu Triglava. Za nosit pijačo gor po tistih skalah, je res vredno vsakega centa, ko jo lahko spiješ na vrhu.
Se naužijemo razgledov:
 |
| Dolina Vrata |
Sestopamo skoraj enako dolgo, kot smo rabili za vzpon, skoraj je bolj zahtevno.
Ko pridemo do koče, se posedemo na polju pred njo in občudujemo, kje smo pravkar bili. Unbelievable.
V domu si privoščimo kosilo pred odhodom proti avtu. Čaka nas še 4,5 ur sestopa. Tokrat imamo fantastično vreme, uživamo v razgledih. Se zavedamo, da je res visoko in da skoraj 2000 metrov vzpona je le nekje potrebno opraviti.
Zadnja ura je bila skoraj najtežja, čeprav pot je lahka, na koncu celo povsem položna. Se pa že pozna utrujenost in to, da smo na poti že od 7h zjutraj. Dolgih tur v enem dnevu pa nihče od nas ni vajen.
Krasno je, da pri parkirišču je tudi korito z vodo, kjer se lahko umiješ, preden se odpravimo še na pot domov.
 |
| Zapornica pri parkirišču |
Še številke:
Izhodišče: Dolina Krma cca. 930 mnv
Dom Planika: 2408 mnv
Triglav: 2864 mnv
Višinska razlika: 1934 mnv
Prehojena pot: 17,30 km
Dolina Krma - Dom Planika cca. 5 ur (10.00-15.00)
Dom Planika - Vrh Triglava - cca. 2 uri, enako sestop (07.00.-12.00)
Dom Planika - Dolina Krma cca. 4,5 ure. (13.30.-18.00)
predivno-beautiful writing (From Australia)
OdgovoriIzbrišihvala :)
Izbriši