Izlet v Karnijske Alpe na Creto Forato

Že en čas spremljam termine za organizirane izlete v hribe preko planinskih društev ali tudi preko turističnih agencij. Ker se skoraj vse organizira čez vikend, ko jaz delam, nikakor mi ni uspelo se kakemu izletu pridružiti. Tokrat se je pa vse poklopilo in z Obalnim planinskim društvom sem se odpravila v Karnijske Alpe v Italiji na Creto Forato.

Izletu sem se lahko pridružila, pa četudi nisem član planinskega društva ( a za naslednje leto najbrž se bom kar včlanila). Odpravili smo se ob 5h zjutraj, s postankom za kavo na Avtogrilu nekaj pred osmo uro smo bili že na izhodišču v kraju Sappada Plodn. Kje je to? Od Udin je treba zaviti v smer Tolmezza, tam pa naprej za Forni Avoltra in dalje do Sappada. Geografsko Sappada spada v regijo Veneto, vrh Creta Forata pa se nahaja natančno na meji med regijama Veneto in Friuli-Venezia Giulia.

O krajanih Sappada obstaja zanimiva »resnična« legenda – menda so se pred več stoletji preselili v to zamaknjeno dolino iz vasi Villgarten na Tirolskem, bili so pravi begunci tistega časa pred fevdalnim zatiranjem. V vseh teh letih so uspeli ohraniti svoje narečje, navade in izročila, tako so še vedno nekaj posebnega in precej drugačni od krajanov sosednjih dolin.

Parkirišče in izhodišče tik ob spodnji postaji na smučišču Cima Sappada. V spodnjem delu smo naredili krožno pot, zato začeli smo po levi poti (tik ob cesti), ki je sprva relativno položna gozdna cesta. Gozdna potka desno tik ob ograji smučišča Monte Sierra, ki se začne takoj strmo vzpenjati, nas bo pripeljala do zgornje postaji žičnice, po tej poti smo sestopali.

Prvi del (kratek) je položen in je ležeren, ravno prav, da malo poklepetamo in se segrejemo. Ko pridemo do prelepega potočka in prvega razpotja, se pot začne strmo vzpenjati skozi gozd in čez čas nas pripelje do prvih jeklenic. Naš vodnik Boris Cergol je vsakega povprašal, če je vajen hoje ob jeklenicah, če je potrebno komu pomagati. Res, da na par mestih je pot ob jeklenicah izpostavljena, a ni nič težjega ali zahtevnega. Jaz imam prav rada deli poti ob jeklenicah, varno je in je vseeno malček »adrenalinsko«.

 Pogled v dolino na izhodišče:

 Skozi suho strugo in ozek prehod pridemo na čudovito s soncem obsijano opuščeno planšarijo. Do tu smo porabili kar 2 urici, zato naredimo postanek za malico in fotografiranje. Kajti fotografirati med hojo skoraj ne uspemo, saj Boris drži tempo. 

 Naš vodič Boris pri smernih tablah na planoti. Naša pot je št 321.

Tukaj prvič vidimo »našo« goro v celoti. 

Od tu dalje se prične najprej enakomeren vzpon po dolini Crete Forate, nekako se skupina razdeli na 2 dela – tisti, ki gremo takoj za Borisom in tisti, ki hodijo malenkost zadaj skupaj z Vlatko. Vsi smo prišli do vrha, le prva skupina je izkoristila pridobljen čas za en kratek »ovink« in smo si pogledali še posebno atrakcijo, a to pozneje.

Pogled na prehojeno pot po dolini:

Dolina je čudovita, vreme sredi septembra je ravno pravšnje, v senci je skoraj frišno, na soncu pa je prav prijetno. Poleti bi bilo najbrž prevroče. 
Pogled na Creto Forato iz konca doline. Pot nas bo vodila vse pod strmimi skalami do sedla med "zobom" in najvišjim na sliki predvrhom Crete Forate. Sam vrh pa je nekoliko zadaj in od tukaj ni viden.

 Na koncu doline se pot prične strmo vzpenjati po skalah in grušču na Creto Forato, tu je tudi razcep za sosednji malo nižji Creton di Tul (2287m). Od razcepa dalje je pot naporna, občasno tudi bolj zahtevno, saj je strmo, hodimo po pobočjih skal,  v  opisu poti piše, da ponekod je skala pod kotom 35-40 stopinj, mi pa se prečno vzpenjamo. Včasih se kar vprašaš – kje pa je pot? Ampak markacij je dovolj, tu pa tam so tudi "možiclji", ki označujejo pot. 

Pri izletu z društvom je dodaten plus – da ne rabiš se sekirati za opis poti, kontrolo markacij ipd. Imamo izkušene vodnike in samo slediti jim moramo. Po 4 urah vzpona pridemo končno na vrh 2462 m visoke Crete Forate.

Se fotografiramo, dobimo štampiljke, okrepčilo. Starejši italijan nam razloži, kje so katere gore, pokaže Dolomite, tu so že čisto blizu.

Fenomenalni razgledi, vidi se vse do morja in do Savudrije. Z razgledi mi je poplačano za vse lanske ture v oblakih.

Se odpravimo navzdol, tik pod vrhom srečamo drugi del naše skupine. Se dogovorimo za srečanje v dolini na razpotju in Boris nas popelje do okna v skali nekoliko nižje pod vrhom Crete Forate. Boris je povedal, da ko je bil nazadnje tu in iskal pristop do tega okna, porabil je 4 ure, da ga je našel, saj pot ni markirana, z markirane poti pa se okno ne vidi.
Če bo koga zanimalo – na razcepu za Creton di Tul in Creto Forato je potrebno zaviti desno za Creton di Tul, po kratkem vzponu tik ob skali, markacije bodo vodile še naprej naravnost, pot postane zelo slabo sledljiva, potrebno je zaviti levo in se vzpeti čisto do začetka »gladke« skale do zelo majhnega sedelca (tu smo komaj stali 3 osebi). Tu se pustijo palice, nahrbtnike smo pustili še nižje, ko smo zapustili markirano pot.

sedelce za dostop k oknu je ob vznožju tiste visoke skale na sredini slike

 Tako lepo štiriglavo zgleda Creta Forata od razcepa za Creton di Tul:

Sedlo (ali bolje mini usek med skalama):

Od sedelca zadaj za skalo se višje opazi zajla, prvi korak do jeklenice je kar zahteven, saj se skoraj nimaš za kaj prijeti. Ker smo bile 3 punce, ki smo bile prvič na tako zahtevnem delu poti, fantje so se res potrudili, napeljali varovanje z vrvmi in še posebej vsak je pazil na eno od nas. Sledil je »sklani skok«, jaz bi rekla, da je višina 3-nadstropne stavbe, zajla pa je samo v sredinskem delu skale, zato vrvi in pomoč in napotke so nam prišli še kako prav. Splezamo po skalah skoraj navpično, na par mestih je skala tako gladka, da se držiš skoraj samo z nohti na nogah, ampak vse je lepo šlo, malo adrenalina mora biti, zato smo zelo veseli, ko pridemo do okna. 

Veselje je dvojno – zmogli smo bolj zahteven vzpon (Boris pravi, da se ta del poti klasificira kot »zelo zahtevna pot«) in okno je čudovito! Res je bilo vredno!! 

Občudujemo, se fotografiramo (slikam kar s telefonom, fotoaparat sem pustila v rucaku pod skalami…) in kmalu je treba nazaj. Sestop po takih skalah je skoraj še bolj zahteven kot vzpon, saj tako navzdol ne vidiš dobro kam postaviti nogo, a tudi tu gre vse lepo gladko in res smo veseli, ko pridemo nazaj na pot. Res, vsaka čas in pohvale fantom, ki ste nam pomagali in nas usmerjali. Same niti slučajno kaj takega ne bi zmogle.

Sestop v popoldanskem soncu do razpotja, kjer nas že čaka drugi del skupine. Na razpotju ne gremo več do planote, temveč zavijemo proti koči Monte Sierra na smučišču.

Sestop je skoraj ves čas zelo strm, na enem mestu pa je tudi pot speljana po skali ob zajli. 

Ko se pot položi in prečka pobočja Monte Sierra, na več mestih naletimo na posledice plazov, eden je moral biti prav nedolgo nazaj, saj je odnesel del naše poti, in skozi »strugo« plaza je speljana pot skoraj za silo… A počasi se bo uhodilo tudi tu. Vidimo, kakšna moč je plaz, pod nami je zasut ogromen del gozda, da se znajdeš na poti plazu, res je katastrofalno. Kar srce zaboli, ko gledaš na pobočje gore izrezljano s plazovi…

Monte Sierra in sledi plazov 

Pridemo do smučišča in koči na smučišču. Seveda, septembra ne obratuje. Vseeno naredimo zadnjo pavzo, nato še urica strmega sestopa skozi gozd do parkirišča. Pot je mehka od iglic, kot bi hodil po tepihu. Srečamo ogromno gob, a nič jurčkov :)

Vožnja domov in obljuba, da se zagotovo še kdaj odpravim na izlet z društvom. Ta izlet je bil fantastičen, 8 ur hoje je mogoče zame že veliko, a je šlo. Pot v začetku in na koncu je precej strma, srednji del po dolini Crete Forate pa je izjemno lep. Na poti je na dveh mestih potoček, a se ne gre zanašati, da bo dovolj vode, saj več strug je povsem suhih.

Še številke:

Izhodišče Cima Sappada: 1300 mnv
Vrh Creta Forata 2462 mnv
Višinska razlika po poti: 1391 m
Vzpon: cca 4h ure
Skok do okna – cca. 1 ura
Sestop - cca. 3 ure
Prehojena razdalja – cca. 14 km

Olgi hvala za fotografije, vse tiste slike z datumom so njene, jaz nisem uspela poslikati vseh prelepih panoram.....