Jadranje - Kornati

Po lanskoletnem jadranju obujamo spomine celo leto in letos septembra gremo ponovno jadrati med otoke Srednje Dalmacije.

Ekipa je enaka, pridružila sta se še 2 člana, zato je tudi jadrnica malo večja – Bavaria 46.

S preostalim delom posadke že tradicionalno se srečamo na počivališču Jesenice takoj pri Zadru, ko se iz tunelov zapelješ ven k morju. (Btw, cestnine od Istre do Biograda nanesejo kar okrog 20 Eur v eno smer! Vinjeta je zakon!)

Naša jadrnica je v marini Kornate v Biogradu na Moru. Prvi večer je »spoznavni«- z jadrnico, marino, gremo tudi na kratek sprehod v mesto in po zadnje nakupe v trgovino.

Zjutraj izplujemo in kljub relativno slabemu vetru, takoj odpremo jadra. Imamo enega člana, ki je zimsko sezono izkoristil in naredil izpit za vožnjo čolnov in zato prvi dan smo Braneta dobro izkoristili J

Počasi jadramo mimo Pašmana, Žuta, malih otočkov. Ne manjka niti pavza za kopanje.

Septembrsko vreme je perfektno – ni prevroče, sonce ne žge več tako kot poleti, voda v morju pa je še vedno topla za kopanje. Na jadra gremo skozi ozek prehod Mala Proversa med otokoma. Pazljivo spremljamo globino (2,4 m, kobilico pa imamo 2 m), ampak veter je pravi in lepo počasi prejadramo tudi Proverso.

 Popoldan vetra je več, zato gre hitreje in bolj zabavno. Pred Telaščico se na naši poti znajde »kormoranski« otoček, nekaj čeri v morju, na  obeh straneh pa prehod med otoki je relativno ozek. Se odločimo, da ga obplujemo z ožje desne strani. Zopet pozorno spremljamo globinomer, saj globine kar hitro zmanjkuje in čeprav gremo pod solidnim kotom na jadra, na globini 0,7m skiper potegne »ročno zavoro« in se zapeljemo vzvratno in otoček lepo obplujemo z leve strani, kjer je dovolj globine. Tako je na tem delu Jadrana – ne veš, ali dno se skriva takoj pod gladino morja in je komaj prekrito z vodo ali je pod tabo globok prepad, pa čeprav si čisto ob obali.

Pozno popoldan se zavežemo v zalivu MIr v Nacionalnem Parku Telaščica, s tenderjem se odpravimo na kopno (morje je tukaj zaradi vetra malček razburkano, skoraj smo se prevrnili v vodo… za nazaj namesto tenderja smo plavali do barke).
Na samem koncu Dugega otoka je čudovit kraj: skrito od morja za visokimi klifi le nekaj 10 metrov proč od obale je slano jezero Mir. Do jezera in okrog njega je speljana prelepa pešpot, lahko se tudi kolesari. Jezero je veliko cca. 300 x 900 metrov, pot okrog njega pa je okrog 2200 metrov. Andrej pravi, da se je nekoč odločil jezero preplavati, pa se mu je zdelo, da je neskončno.

Mi se sprehodimo le po eni strani jezera, se dvignemo do visokih klifov, opazujemo sončni zahod. Se bojimo, da bo prehitro tema, zato pohitimo nazaj dol do obale in na jadrnico, dokler se še kaj vidi. Prelep kraj!

Naselja tukaj ni, le gostilnica ob privezih.

  Zjutraj nas obišče Tonijev mini market. Ni kaj, znajo hrvati izkoristiti turizem, vsaka čast.

Zjutraj komaj izplujemo, dvignemo jadra, veter takoj zagrabi, takoj se prične pravo jadranje, z obrati in spremljanjem vetra. Še dobro, da je po zajtrku že vse pospravljeno.
Odjadramo iz Telaščice vse okrog konice Dugega otoka in pridemo do klifov, kjer smo se včeraj sprehajali, le da sedaj jih občujdujemo z morja. Res je imresivno. Tukaj je tudi ogromno izletniških ladjic. Presenetljivo, pod klifi piha manj kot na drugi strani noter v zalivu, pa čeprav je za nami samo še odprto morje. Tudi tu izkoristimo priliko za skok v morje in fotografiranje. Prelepo!

Iz Telaščice zaplujemo v Kornate do otoka Levernaka. Zaliv na severni strani je skalnat, zato se odločimo obpluti otok in se sidrati v peščenem zalivu na južni strani. Ko plujemo mimo Kornatov, vidimo ostanke utrdbe na hribu, ter cerkvico ob obali. Pri cerkvici je kar nekaj obiskovalcev, naselja pa ni nobenega. Zakaj je tam? Otok je fenomenalno zanimiv – kakor, da so ga počesali z ratraki, samo, da so kamni.

Zalivi na južni strani otokov v tem delu so peščeni in so izredno lepi za kopanje (Levernaka, Kravljačica), zato pa so tudi bolj obljudeni. Tako lepih zalivčkov na tem delu Jadrana ni prav veliko, v Kvarnerju je tega veliko več. Se ustavimo za kopanje, čudovit kraj, najdemo celo manj obljuden del zalivčka, voda je kristalno čista, prozorna in neverjetno plava. Fantastično mesto, bi tu lahko ostala ves dan!!

A ekipa kliče dalje, odplujemo proti Žutu. Zelo piha, a po kopanju in sončenju so vsi leni, nikomur se ne ljubi delati z jadri, zato naš skiper nas vozi na motor, jader niti ne odpiramo.
Skozi Malo Proverso tokrat gremo na motor, skoraj na sredi prehoda se srečamo s katamaranom, ki zavzema ves prehod, tako je bilo spet napeto. Ob prehodu je tudi restavracija-konoba, a ne vem, če imajo kaj obiska, ni najbolj primeren kraj za se ustavljati. No, z manjšim čolnom pa že.

Vplujemo v marino Žuta, zaliv Pinizelič, tu smo bili že lani. Na kopno nas zapelje predstavnik marine, zopet gremo gor na vrh hriba spremljati sončni zahod. Kratek vzpon na 138 metrov visok hrib poplačan s fenomenalnim razgledom na Kornate in kraje, ki smo jih te dni objadrali. Ko se je sonce skrilo, se je naredilo zelo mrzlo, zato pohitimo nazaj na jadrnico.

Naslednje jutro preživimo zelo ležerno dopoldan v zalivi pred Žutom, ves dan se kopamo, sončimo, lenarimo in se zabavamo. Nihče ne daje posebnih znakov, da bi jadral, zato lenarimo in uživamo že skoraj jesensko sonce.

Popoldan počasi izplujemo in se odpravimo že v smer Biograda. Vozim našo barčico večji del poti, le pri sami marini v Biogradu predam krmilo skiperju, s toliko prometa in skoraj premajhno marino za tako velike jadrnice je bolje, da z ladjo upravlja nekdo, ki to dobro zna.

Ponovno smo v naši izhodni Marini. Freddy kuha tris pašte, nekdo je že šel na pijačo v bar v pristanišču, nekdo še lenari in debatira...

Jaz se odpravim na kratek sprehod po mestu. Simpatična in dolga promenada ob morju, cerkev na hribčku, sonce, ki se skriva za otoki. Ah, na dopustu je lepo.

Zjutraj se izkrcamo, imamo absolutno preveč prtljage J 

Pade ideja, da bi na povratku se ustavili v Plitvicah. OK, gremo do Plitvic. Ko se pripeljemo tja, nas presenetijo dolge vrste, drage vstopnine, nikjer ni možno priti niti do razgledne točke. Saj ne mislimo ves dan pohajati okrog jezer, samo malo bi se razgledali, kaj prigriznili in se odpeljali dalje. Nič ne bo, se slikamo, nekaj še spijemo in po vaških poteh se odpravimo domov. 

Na res vaških cestah srečamo avtobus italijanov, prepričani smo, da je zalutal in sam ne ve, kje je. Nas pa ne spusti naprej vse dokler se ne zagozdi z eno prikolico, s katero je komaj šel skozi. Nato je spustil naprej tudi nas.

Za naslednje leto:

-          Kajute na nosu jadrnice so malenkost bolj tihe, kajute pod stopnicami pa so ves čas na »udaru«, saj se vse dogaja nad glavo.

-          Posteljnino in posodo imajo že na jadrnici, le dober nož je potrebno prinesti.

-          Oblačil ne potrebujemo, par kopalk, majčka in kratke hlačke za jadranje, nekaj na dolg rokav za zvečer, jopa, če piha in nekaj nepremočljivega, če bi deževalo. Teniske je kot obutev dovolj. Sončna krema, očala, kapa. To je to.

-          Jaz osebno rabim več gibanja, izhodov na kopno, raziskovanja, obiskov nekih naselij ali zanimivih krajev, več jadranja, več zalivčkov za kopanje, manj debat in »ubijanja« časa. Nimam miru, na enem mestu se začnem dolgočasiti. A kadar greš z družbo, seveda, prilagodiš se družbi… Zato pa gremo skupaj J