Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

ponedeljek, 12. oktober 2015

En dan v Bergamo

Bergamo ima krasno letališče za lowcost letalske družbe, ki letijo na veliko zanimivih destinacij. Tokrat sem šla na letališče samo v vlogi šoferja. Od naše obale do Bergama je natančno 400 km poti. Pot tja in nazaj v enem kosu je naporna, zato sem se odločila obiskati mesto Bergamo in tako narediti nekaj uric pavzo med vožnjo.
Italijani imajo krasne avtoceste, vse naprej od Benetk je tropasovnica. Kljub temu promet med tednom je zelo gost in za 400 km do Bergama sem potrebovala skoraj 3,5 ure z eno pavzo. Minus italijanskih avtocest je v tem, da jih je treba plačati in del od Monfalcone do Bergama znaša kar 26,5 € v eno smer.
Od letališča do mesta je vsega 6 km, vendar vožnja traja 15-20 minut, saj v mestu promet je zelo gost. Pričakovala sem, da je Bergamo manjše mesto. Parkiram se v centru, v garažni hiši na Piazza della Liberta, dostop do parkirne hiše je lepo označen skozi celotno mesto.
Ko se končno osvobodim avta in stopim na trg, se odpre pogled na srednjeveški Bergamo Alta - stari del mesta, ki je ujet na hribu za mestnim obzidjem.
Bergamo je vidno razdeljen na staro mestno jedro na hribu Citta Alta in bolj moderno Citta Bassa ob vznožju hriba. Mestno obzidje, Mura Veneziana, so nekoč zgradili zaradi zaščite mesta, med gradnjo so podrli ogromno cerkva in prebivalci so se na veliko pritoževali. Zgodovina pravi, da obzidje ni bilo nikoli uporabljano prav za zaščito. Ko se je ob vznožju obzidja razvilo Spodnje Mesto, mesta sta se povezovala skozi 4 vrata v obzidju in z vzpenjačo. Obzidje je precej visoko, zato gor sem se odpravila z vzpenjačo, do katere zelo enostavno prideš po ulici Vittorio Emmanuele. Vzpenjača nas dvigne 85 metrov višje, vzpon je strm, najbolj strm kot je kar 52°; je zanimivo.
V Zgornjem mestu pa se takoj znajdeš na trgu Mercato Delle Scarpe.
Na trgu najbrž je bila nekoč tržnica z obutvijo, kar je tukaj bilo zagotovo nujno potrebno - skoraj v celoti Zgornje mesto je tlakovano z okroglimi kamenčki, kar je zelo simpatično, ampak po daljšem sprehodu je naporno za noge in čevlje. Sicer vzdolž vsake ulice je položen ozek pas gladkih plošč, da je lažje za hojo in se da voziti vozički in kovčke.
Ko se znajdem na nekdanji tržnici, se odpravim kar naravnost po via Gombito, ki je nekakšna glavna ulica s trgovinami, restavracijami in bari. Množica ljudi se sprehaja po tej ulici skozi mesto proti botaničnemu vrtu in k spodnji postaji naslednje vzpenjače do še višjega hriba San Vigilio. V vitrinah opazim male rumene tortice. Je tipična lokalna sladica iz polente. Nisem je poskusila, nisem ljubitelj polente, zdi se mi čudno, da bi jo jedla sladko, pa če drago je - odvisno od velikosti "tortice" se cena giblje ob 8 do 15 €. Zgleda pa zelo luštno.
Po prijetni in živahni via Gombito pridem do srca starega Bergama - Piazza Vecchia, Stari trg. Okrog trga stojijo stavbe mestne knjižnjice Angelo Mai, Palazzo della ragione, Palazzo del Podesta della Comune, stolp Torre Civica ter stavba, kjer je sedaj fakulteta. Zaradi fakultete je v mestu ogromno študentov. To je eno redkih "srednjeveških" mest, ki je živo in polno mladine.
V centru trga je Fontana Contarini. Vodnjak je podaril mestu nekdanji župan Contarini okrog 230 let nazaj. Čez čas na mestu vodnjaka so postavili spomenik Garibaldiju, vendar ob ponovni zamenjavi vlade kakih 100 let nazaj, so Garibaldijev spomenik prestavili na trg v Spodnjem mestu in so ponovno uredili fontano.
Nekateri turistični priročniki imenujejo Bergamo mestom stolpov. Podobno kot v Bologni ali San Gimignanu lokalni veljaki in plemiči so med seboj tekmovali, kdo ima najvišji stolp, najlepšo palačo ipd. Nekaj od starih dosežkov je prišlo še do naših časov.
Torre Civica je visoka malo več kot 50 metrov, stolp je zgrajen istočasno kot Palazzo Podesta v 12-13. stoletju (noro!). Palazzo so seveda uporabljali tedanji mestni vodji, v pritličju pa sta bila 2 zapora. Sedaj je tu muzej, na vhodu te opozorijo, da je muzej "interaktivni", kar koli je to za njih pomeni. Mogoče je priti tudi na stolp, celo imajo dvigalo (kar seveda uniči čar, a je veliko lažje). Ponedeljek je edini dan v tednu, ko je stolp zaprt. In - kako da ne - bila sem v Bergamo ravno v ponedeljek.
Vsak večer ob 22h se sliši 180 udarcev zvonov na stolpu, kar je nekoč naznanjalo to, da se vsa mestna vrata zapirajo.
Ta trg ima tako čudovito energijo. Krasno mesto je. Čeprav Bergamo v celoti me ni posebej navdušil, je prijetno mesto, predvidevam, da ga vzljubiš po daljšem bivanju tukaj. Za tako kratek obisk enostavno sem ga premalo začutila. Ampak Stari trg in park Rocca pa sta me čisto prevzela. Živahna in prelepa piazza Vecchia ujeta med stavbami ter odmaknjen in umirjen zeleni park Rocca s čudovitimi pogledi. Sta čista nasprotja in sta me prevzela.
Knjižnico na trgu včasih imenujejo Palazzo Nuovo. Je pa poimenovana po kardinalu Angelo Mai, ki je bil doma iz Bergama in je delal v Vatikanu. Knjižnica je ena boljših v Italiji, fasada stavbe pa je bila popolnoma rekonstruirana pred 100 leti po starih načrtih. V atriju je veliko kipov, včasih so tudi razstave. Je pa prelepo sedeti na stopnicah knjižnice in opazovati dogajanje na trgu.

Skozi arkade Starega dvorca (Palazzo della raggione) pridem na sosednji trg. Stavbe so čisto drugačne - baptisterij, Duomo in bazilika Santa Maria Maggiore.
Baptisterij (desno na sliki) je majhen in lušten. Ograjen in zaprt, se odpre le za krst ali če je praznik. Ima zanimivo zgodovino - zgrajen je leta 1340 znotraj baziliki Santa Maria Maggiore. 300 let kasneje so se odločili, da bodo otroke krstili kar v Duomo, zato krstilnico so razstavili in shranili v neki shrambi. Še 200 let pozneje so baptisterij ponovno sestavili, z manjšimi modifikacijami. Čez čas so ugotovili, da niso izbrali najbolj primerno mesto, razmišljali so še okrog 40 let, nato so ga zopet razstavili in ponovno sestavili na sedanjem mestu. Stavbe premikajo kot, da bi se pogovarjali o pohištvu...
Navduši lepota fasade kapele Colleone (na sliki desno). Trg pred njo je tako majhen, da sem jo komaj slikala v celoti. Pogrebna kapela vojskovodje Bartolomeo Colleoni je stara že več kot 500 let. Colleoni je želel, da ponazarja njegovo karizmo kapetana in mestnega župana. Colleoni je bil tako vpliven, da so mu dovolili razstavili del zunanje stene baziliki Santa Maria Maggiore in v niši postaviti kapelo, da bi tam pokopal svojo lepo prehitro umrlo 14-letno hči. Isti dan od žalosti je umrl tudi dekličin ptiček. Sam Colleone je umrl 3 leta pozneje, ko kapela ni bila še niti končana. Sedaj so tam pokopani vsi trije - sam Colleone, hči in ptiček. Kapela je tako lepa, da je "matična" bazilika za njo praktično ni opazna.
Kljub pretekli polovici tisočletja, je to najbolj moderna kapela, kar sem jih videla - na več mestih so označene QR kode, ki jih lahko prebereš s tablico ali smartfonom in dobiš podroben opis tega dela kapele, slike detajlov in ti razložijo različne zanimivosti. Odpre se aplikacija, ki te vodi skozi stavbo in njene zaklade. Hudo!
Capella Colleoni
Katedrala San Alessandro, na kateri sloni Palazzo della Raggione, je zgrajena v povsem drugačnem slogu. Gradili so jo več stoletij, ves čas so popravljali in prenavljali. Zelo je lepa, a nekako mi je škoda, da stavbe slonijo ena na drugi. Po mojem tako pompozne in pomembne stavbe bi že morale stati vsaka zase in z lepim trgom spredaj. Hehe, da lahko fotografiramo... Zgleda, da v srednjem veku se niso obremenjevali, da vsi nimajo dovolj širokokotnih objektivov :)
Duomo - katedrala San Alessandro
Nadaljujem pot skozi mesto. Pridem do trga Cittadella Viscontea. Trg je z vseh strani zaprt nekdanjimi stavbami vojaških garnizonov, ki naj bi zaščitili zahodni del mesta in predvsem držali prebivalce v strahospoštovanju. To je vojaško srce starega mesta.Sedaj pa so tu muzeji in postaja policije, trg pa uporabljajo za parkirišče in seveda s tem trg izgubi ogromno svojega čara. Komaj sem lahko slikala delček trga tako, da niso avtomobili v ospredju.
Stolp na prehodu od trga do obrambnega mestnega obzidja, ki je takoj za stolpom, nosi ime po škofu Adalberto, ki se je v 10.stoletju zelo potrudil, da bi ojačal obrambno obzidje. Stolp je praktično brez oken, visok je vsega 24 metrov. V stolpu je v 12. stoletju živel neki plemič, vendar stolp še vedno ima ime Torre di Adalberto. In stoji že 1100 let! Nekoč v stolpu je bil tudi zapor, takrat se je stolp imenoval "stolp lakote".
Prehodi pod stolpom in na trgu Viscontea:
Pogled iz prehoda pod stolpom Adalberta proti obzidju - povsem srednjeveški kotiček:
Tu skozi se pride že do obzidja na drugi strani mesta. Mestno obzidje Mura Veneziana (Beneške stene) je bilo zgrajeno po nalogu Pallavicino Sforza, ki je poveljeval vojski Beneške republike. Kotiček parka na obzidju:
Od obzidja se odpre tak pogled na mesto spodaj in hribe v daljavi.
Ena od srednjeveških vrat v obzidju - porta di San Alessandro. Takoj za temi vrati je še ena vzpenjača, s katero je mogoče priti še 90 m višje - na hrib San Vigilio. Tam je grad, botanični vrt, cerkev San Vigilio, kup restavracij s pogledom na mesto, ki obljubljajo spektakularni sončni zahod. Kaj pa vem, sonce bo zahajalo za hrib, cene v restavracijah pa so pretirane, pogled pa je približbo enak kot malo nižje... Do grada, ki je najbolj visoka utrdba v Bergamu, pa vodi 161 stopnic. Če bi se odpravili na drugo stran od grada, se pride na najvišji tukajšnji hrib Monte Bastia, kjer se vidi mesto z druge strani.
porta di San Alessandro
Vrnila sem se v mesto, vendar tokrat na stranske tihe in mirne ulice, kjer vsake toliko je šla mimo skupinica študentov. Tako sem odkrila kaj se skriva za ogromnimi zidovi znotraj mestnega obzidja - škofovsko semenišče. Tako je skrito in tako zaprto, da so res bodoči škofi skoraj povsem odrezani od sveta.
Tukaj pridem na zahodno stran obzidja. Potem, ko je bilo zgrajeno v 16.stoletju, nihče več ni napadal Bergamo. Zgleda da obzidje je postalo bolj psihološka, kakor fizična ovira. Deluje res zelo mogočno, stena je dolga 5122 metra in ima ogromno dolžino skrivnih podzemnih prehodov in galerij. Po obzidju se je zelo lepo sprehajati ali tudi kolesariti.
Pogled na ulico pod obzidjem:
Bergamo Bassa. Na zahodni strani je čista ravnina, nobenih hribov v daljavi.
Nadaljujem sprehod po kamenčkih. Hitro se prestavim na ploščice :)
Zavijem v prazno dvorišče. Stene so visoke, ulice so ozke in zato temne. Vse skupaj je temačno in surovo.
Srednjeveške ulice.
Šele s zadnje strani se zavedam, da je pred mano cerkev Santa Maria Maggiore, spredaj jo je čisto zasenčila kapela Colleoni.Na drugi strani se na cerkev naslanja škofovski dvorec. Tako bazilika sploh nima "glavnega" vhoda. Sta dva postrani in tisti zadaj. Levi na vhodu so prav zanimivi.
Cerkev na tem mestu je bila zgrajena že v 6.-7.stoletju, v 12. stoletju so jo prebivalci razstavili in po težkem letu 1133, ko so mesto pestili suša, lakota in kuga, so obljubili nebesom, da bodo zgradili novi hram, če jih rešijo pred nesrečo.  Gradilo se je 100 let in še precej časa se je okraševalo in "izpopolnjevalo". Stroga zunanjost baziliki skriva noter razkošen barokko.
Za vhodom z belimi levi, nekoliko skrito za sosednjo hišo, stoji Tempietto di Santa Croce (mali tempelj Svetega Križa), 11. stoletje. Skrit je za ograjo, star, osamljen, preprost. Nekako bolj pristen kot načičkane cerkvi...
Zadnja stran Duomo (katedrale Sant Alessandro) se skriva med ulicami in stavbami (v Bergamo se skoraj vse stiska med stavbe, dokler vidiš neko stavbo zadaj, si že pozabil, kakšna je bila spredaj; včasih sploh ne razumeš, da je to ena in ista stavba, saj jo ne moreš obiti, moraš delati dolg krog po ulicah).
Od tu se že vidi Torre Gombito. Pravijo, da so ga zgradili še rimljani. Večinoma je to bil del prebivališča mestnih veljakov, včasih so stolp uporabili tudi kot vojaški objekt (visok je kar 52 metrov). Nekoč so avstrijci uničili notranje stopnišče v stolpu (da jim ne bi kamnov na glave metali?). Mnogo let pozneje so stopnišče obnovili in sedaj je mogoče priti na vrh na teraso. Vzpon na vrh je zakompliciran, saj se moraš javiti v TICu, ki je v pritličju stolpa, podpisati izjavo v smislu, da se gre na svojo odgovornost, saj je 263 stopnic brez dvigala. Nato nekdo od TICa vas pospremi gor. Plus tega je to, da je vse skupaj brezplačno.
Srednjeveška pralnica ob vznožju torre Gombito:
Utrinek z ulic:
Skozi uličice Bergama mimo samostana na obeh straneh ulice se odpravim do še ene utrdbe v starem mestu - grad Rocca. Stavbi samostana se pa povezujejo s takim lepim balkonom:
Še eno obzidje znotraj obzidja - to je grad Rocca, sedaj je tukaj muzej zgodovine in prelep park. Muzej je ob ponedeljkih zaprt (sem bila, seveda, v ponedejek).
V času Rimskega imperija na hribu naj bi bil tudi tempelj. V srednjem veku je bil tu zapor pa vojašnica, skoraj vse do prejšnjega stoletja, ko je utrdba postala bolj spomenik.
Ob utrdbi je čudovit park in od obzidja se lahko uživa v pogledu na mesto z vseh strani. Ta park me je tako zelo navdušil, prelep kraj, umirjen, prijeten, čudovito je bilo.
Pogled na Bergamo iz grada Rocca:
Pogled na cerkev San Agostino:

Pogled na Citta Alta in hrib Monte Bastia:



Od utrdbe Rocca sem se odpravila do še enih vrat v mestnem obzidju - porta San Agostino. Ulica tukaj se precej spušča.
Prišla sem do velike zelenice točno pod gradom Rocca. Malo prej sem bila tam na vrhu.
Pred mano je bivša cerkev San Agostino, ki je bila nedavno prenovljena. Ne vem niti, če že ponovno deluje kot cerkev. K cerkvi spada ogromna stavba zadaj, kjer je sedaj fakulteta in še nekaj. Okrog cerkvi je zelo velik park, pravzaprav park je na obzidju.


Tudi tukaj je zelo lepo, pogledi na mesto spodaj in na mogočno obzidje.




Po obzidju pridem do vrat San Agostino in zapustim Zgornje mesto.
Najprej ulice v mestu "spodaj" se ne razlikujejo dosti od tistih "zgoraj", še vedno je zelo srednjeveško.
Nekaj ulic naprej pa se že opazi, da Citta Bassa ima čisti imperski slog, spomnila me je na Dunaj in celo Trst, medtem ko Citta Alta je čisti srednji vek.
stavba pošte
Moderni del mesta je bil zgrajen dobrih 100-150 let nazaj. In je tudi lep - s širokimi ulicami in trgi, srednjeveški kipi pred bolj sodobnimi in pompoznimi stavbami. V mestu je veliko zelenih površin. Če ne bi bilo tako veliko prometa na glavnih ulicah, bi bil vtis veliko boljši... Ampak, žal, promet je vsakdan vseh kolikor-toliko velikih mest.
Pred potjo v Begamo nikjer nisem dobila razumljive mape, tudi v mestu sem dala pol mesta skozi, preden sem prišla do zemljevida, zato tukaj je slika zemljevida Citta Alta, ki je postavljena na več točkah po mestu. Poleg glavnih znamenitosti pa so tudi table z opisi. Zelo lepo imajo urejeno.

Ni komentarjev:

Objavite komentar