Izleti iz Olimja

Ko se poletje dokončno poslovi in ko padejo temperature, ko je sonca precej manj kot megle, takrat nama paše, da se sprostiva v savnah in se razvajava v jakuzziju, takrat je čas, da se zopet odpraviva v Terme Olimia. To sva naredila tudi letos konec oktobra.

Kot običajno, si rezerviramo sobo v Soteliji, odličen hotel, lepe sobe, hrana je vrhunska. Predvsem pa nama zelo ustreza tukajšnji center savn z jakuzzijem na odprtem.  Pravi kraj za uživanje in sprostitev.

Ampak ves čas pa le ne moreš biti v jakuzziju, zato vsakokrat naredimo še par izletov v okolico in tako marsikje sva že bila tukaj. A vedno najdeva nekaj, kar še nisva obiskala.

Že zadnjič sva v turist biroju v Podčetrtku dobili krasno izdelani zemljevid peš poti v okolici Olimja in Podčetrtka. Tokrat sva se odpravila po "Dolgi" peš poti iz Olimja, natančneje od Koči čarovnic, na vrh najvišjega hriba nad Olimjem - na Plešivec. Plešivec je visok vsega 686m, pa še prvi del poti poteka po lokalni cesti mimo okoliških kmetij.

 Odpravila sva se precej zgodaj, jutranja meglica se še ni sčistila, običajno te dni se je očistilo šele okrog 11. ure (če se je sploh). Kljub temu panorame hribov in pašnikov so prelepe. Na sliki spodaj v ozadju se skriva v megli ravno vrh Plešivca, kamor sva namenjena.

 Ko pa sva prišla do gozdov in gozdne poti, se je jesen pokazala v vsem svojem razkošju rumeno-zeleno-oranžnih barv. Prelepo!

Vrh Plešivca ni izrazit, niti ni razgleden, s poti na eno stran bi moral biti odprt razgled, a se zaradi megle nič ni videlo. Zakaj je Plešivec, če pa je ves zaraščen? :) Na zemljevidu je razvidno, da spotoma sva osvojila tudi vrh Lenderše - 617m, a je tako neizrazit, da sploh ne veva, kje je bil vrh. Tako težek vzpon  lahkoten sprehod do vrha Plešivca traja kakih 40-45 minut, "proslavimo" tako, da pojemo čokoladico in se odpravimo nazaj. Možno je narediti krožno pot, pravzaprav je več različnih kombinacij poti, ki so celo v času jesenskih počitnic bili čisto prazne. Nikjer nisva srečala nikogar.

Občudujeva zelo visoke in absolutno ravne jelše (no, tako sva določila, da so to jelše, prepričana pa nisva...)

 Na poti nazaj srečava kravco. Zraven je drevo polno jabolk, čisto ob cesti. In, glej ga, - polno jabolk je tudi po tleh. Ker ne moreva pustiti, da taka dobrota propada, pobereva v rucak nekaj jabolk. Kravici povem, da naj nas ne izda lastniku, da domačih jabolk pri nas pa ni in da, če bi bil zraven šparovček, bi že vrgla 1 evro noter... :)

Zraven pa vidiva, kako dejansko pride hruška v steklenico z viljamovko. Škoda, ker je steklenica prazna... :)

 En drugi dan se odpraviva na izlet na Bizeljsko in Kozjansko. Na Bizeljskem se ustavimo najprej pri Isteniču in kupimo nekaj steklenic odlične penine, nato pa se še malo potepamo po okoliških hribih. Trte res rastejo kar na gričih, ponekod povsem strmo, primorci tega nismo navajeni. Pri nas so tudi hribi, ampak trte so počez, ne pa v hrib... Lepo je.

 Zanimivo, kako je le nekaj kilometrov proč od Podčetrtka, pa od Brežic se ob Sotli naredi posebna pokrajina. Ves čas se zopet presenečamo, kako  lepa in raznolika Slovenija je.

 Na enem griču se zapeljemo v gozd. Gozd pa je čisto pravljičen, zlato-rumeno listje in visoka ravna drevesa... Prelepo!

Iz Podčetrtka do Bizeljskega je okrog 30 km vožnje po lokalni cesti skoraj ves čas ob meji s Hrvaško, vzame pa več kot pol ure časa, ker so pogosto naselja, pa je tudi kar nekaj prometa. Pogled na Bizeljsko s hriba:

 Tako se hecamo in se vozimo dalje, debatiramo, pridemo v Dobovo, nekaj še pokomentiramo na račun beguncev iz Sirije, češ, da je meja tu blizu, kako ni videti nikjer nobenega in je vse okrog tiho in mirno, par delavcev popravljajo cesto in polagajo neke cevi... Vse je tako običajno. Nato pa za nekaj parkiranimi avtobusi nas kar pribije - za ograjo vidiva tisti zasilni ograjen prostor pri tovarni v Dobovi in nekaj deset beguncev za ograjo.

 Kar ne moreš verjeti, ko vidiš to pred očmi, zdi se ti, da je to nek film, nek dokumentarec, da to ni pri nas, to mora biti nekje tam, daleč... Taka beda je, umazanija, mrzlo je, surovo, za ograjo pa precej otrok, ženske, moški, smeti in blato povsod. Svinjarija je. Naslednji dan sva videla na poročilih, da so prostovoljci in begunci sami so vsaj malo počistili tam okrog. Pred ograjo je nekaj policistov, rešilec, nekaj ljudi, predvidevam, kakih prostovoljcev ali predstavnikov kake dobrodelne organizacije, ki delijo topel obrok. Istočasno z nami poleg se je ustavil kombi z nemškimi tablicami, poln je nekih reči, videla sva oblačila, ki jih je takoj gospa nesla do ograje in direktno delila tem ljudem.

Grozno je bilo videti te ljudje zaprti, na mrazu in v blatu. Ni humano. Politično je vse skupaj zelo komplicirano, a srce se para, ko vidiš otročičke, ki skozi rešetke molijo roke za čokoladice. Veliko ne razumem pri vsej tej begunski problematiki, a tako je tudi nemogoče. Nisva mogla biti dolgo tam, nič ne moreš pomagati, razen odstopiti ukradena jabolka. Hitro sva šla proč. Čudimo se, da naselje že čez cesto od beguncev živi svoj ritem. 300 m proč je otroški vrtec, pokopališče, hiše... Kako lahko živijo ljudje takoj zraven, iz dneva v dan? Ne vem.

Sva se odpeljala nazaj, na Kozjansko. Že s ceste so opazne oznake za grad Podsreda. Grad nas je presenetil - lepo urejen, obnovljen, vzdrževan, noter so celo razstave (za razstavo se plača vstopnina). Nama je bil veliko bolj znan propadajoč grad v Podčetrtku, sosednji Podsredin grad pa ne.

 Grad je star že 800 let, več stoletji je bil v lasti celjskih grofov, enkrat so ga celo zavzeli uporniški kmetje. Današnjo podobo grada v 19. stoletju so ustvarili njegovi zadnji lastniki - to so bili potomci kneza Werianda zu Windischgrätza. Grad je bil v njihovi lasti vse do konca druge svetovne vojne. Nato je dobrih 30 let propadal.

Zdaj grad je lepo obnovljen, to so uspeli urediti še v času socializma v 80-h. Najbrž se tu občasno odvijajo razne prireditve, ker trg pred gradom je krasen. Ljudi je bilo zelo malo, lega je vseeno precej odročna, pa še ni toliko znano.

 Notranje dvorišče grada:

Počasi odkrivamo vedno več kotičkov v okolici Olimja. Rabili bomo ideje, kam še... Za naslednjič, če bo vreme, bi šli kolesariti po kolesarskih poteh, ki jih je kar precej... Ali bova preveč lena? :)