Zemljevid 2018


visited 38 states (16.8%)
Create your own visited map of The World

sreda, 04. november 2015

Goli otok

Freddy si je že en čas želel obiskati Goli otok. Velika večina izletniških bark, ki s Krka, Raba ali s celine vozi izlete po okoliških otokih, na Goli otok ne radi vozijo in so le redki izleti, ki vključujejo obisk tega zgodovinskega kraja.

Tokrat sva kampirala na Krku in s skupino prijateljev en dan smo se odpravili s čolnom na Goli otok.
 
Pristali smo v prvem s strani Krka pristanišču. Kak kilometer naprej pa je »glavno« pristanišče, kjer pristajajo izletniške ladje, tam je tudi restavracija in info center.
Otok je res skoraj popolnoma gol, le ob obali ponekod je nekaj dreves. Otok ni zelo velik, 4,5 km2, vse skupaj je en velik kamnit hrib, ki se dviga 227 metrov visoko nad morjem.

Z orientacijo ni nobenih težav, so tudi smerne table in napisi. Sicer pot nas »vabi« ob obali v senco par dreves do muzeja in t.i. kinodvorane.
Zloglasni Goli otok nikoli ni bil poseljen, ker je tako neprijazen. Že v času prve svetovne vojne je Avstro-Ogrska je zgradila tu taborišče za ruske zapornike in vojni ujetnike. Po drugi svetovni vojni pa je Tito ukazal, da bo na Golem otoku taborišče za politične zapornike. Starejši ljudje znajo povedat, da v tistih časih si lahko z nepremišljeno besedo lahko hitro postal politični sovražnik. Komiteji komunistične partije ali kar sosedje, so te lahko prijavili, da imaš nasprotna politična prepričanja. Take politične iskalce »sovražnikov« je tedaj država celo nagradila, nekaj izmed njih so postali narodni heroji ali so celo dobili kako prestižno politično funkcijo. Zagotovo, mnogi so v to verjeli, a kruto je bilo se znajti med političnimi zaporniki. Največ se je dogajalo v času Informbiroja, ko so tu zapirali nasprotnike Titovega komunističnega režima. V 15 letih po ustanovitvi taborišča je bilo prijavljenih več kot 55 tisoč »sovražnikov« po celi Jugoslaviji, 11650 jih je bilo dejansko poslanih na Goli otok, mnogi na dolgoletno prestajanje kazni, nekateri »samo« na enoletno kazen, najbrž so to imeli za vzgojni ukrep. Pozneje na Goli otok so pošiljali tudi morilce, pedofile, posiljevalce, postal je zapor za najhujše kriminalce, nekateri podatki navajajo, da v vseh letih je Goli otok dalo skozi 16000 zapornikov. 

Ujetniki so morali delati v kamnolomih v vseh vremenskih razmerah. Vreme pa je tukaj lahko zelo ekstremno, od izjemne vročine poleti, brez sence do hudega mraza in burje pozimi. Znano je, da je Jadranska magistrala zgrajena iz kamnov z Golega otoka. Ni bilo nič neobičajnega, da so pazniki zapornike pretepali in mučili, predvsem cilj vsega je bil, da človek izgubi svojo osebnost. Beg z Golega otoka naj ne bi bil mogoč – strogo varovanje, oddaljenost od kopnega, močni morski tok… Vendar zagotovo ne moremo vedeti, saj vse te podatke so velika skrivnost in šele sedaj prihaja kaj na dan.
Zapor na Golem otoku je prenehal delovati l.1988, v 25 letih pa so stavbe že zelo razpadle, opremo so tako ali tako odpeljali že takrat, ko se je vse zaprlo. Sedaj je prepuščeno samo sebi, oz. bivša infrastruktura se ne vzdržuje in se ne ureja, mogoče so označeni le nevarni deli, drugače po otoku se lahko potikaš kakor se ti ljubi. Pri pohajanju po otoku je potrebno kar precej pazljivosti in zdravega razuma, da se ne poškoduješ v kaki zapuščeni stavbi, saj so prepuščeni neusmiljenemu vremenu od pekočega sonca do orkanske burje, ki se z Velebita spusti na otok s hitrostjo tudi do 200 km/uro.

Industrijska cona
V kinodvorani je prikazan predstavitveni film v več jezikih z nekaj zgodovine in dejstvi, so tudi posnetki tistih časov, da si lažje predstavljamo, kako je bilo. Zraven je mini muzej z nekaj fotografijami, dokumenti, nekaj predmetov…
Od glavnega pristanišča (uvala Tetina) od restavracije pa po Golem otoku vozi turistični vlakec in zdi se mi, da je vlakec še najbolj primeren način za ogled Golega otoka. Peš po soncu bi težko tako daleč hodili.  
Vlakec pa pelje po cestici skozi del otoka, kjer je največ stavb, zapelje nas tudi skoraj na sam vrh, nato mimo skrite uvale z nekdanjimi bivališči in poslopji ter nazaj v pristanišče. Vlakec nima postaj, na poti ni nihče izstopal, najbrž bi pustili, če bi vprašali.


Samice
Na poti proti pristanišču se odpre zelo lepa panorama proti Rabu.
Po vožnji in sprehodu nazaj do našega čolna smo že utrujeni, prepoteni, prašni in komaj čakamo, da se lahko kje vržemo v vodo. Na otoku plaž ni! Obala je zelo skalnata in skoraj nepristopna. S čolnom zaplujemo do skrite uvale, ki smo jo videli z vlakca, sicer pa zaliv ni opazen niti z morja niti s kopnega, dokler se ne pripelješ točno tja. 


Z malo spretnosti uspemo privezati čoln in lahko se ohladimo v morju. Tako dobimo še dovolj energije za ogled kompleksa, ki je na zemljevidu poimenovan Žica. Tu so zapuščene upravne stavbe, bivališča, barake, vidi se, da je bil nekakšen trg in celo igrišče za košarko. 



Se odpravimo malo raziskovati stavbe. Srhljivo je, posebej v kleti v temnih celicah. Poskušamo si zamisliti, kje bi lahko kaj bilo, kako je potekalo življenje tu. Težki občutki, težko je pomisliti, kako ideologija lahko tako vpliva na svobodo ljudi. V srednjem veku je bila religija, inkvizicija, čisto nedavna zgodovina pa je polna enakih zadev, le da na drugačni podlagi. Nič nikogar ne izuči.
Sobica za 6 (!) ljudi v kleti z "oknom" premera 15 cm
Na Hrvaškem je bilo več idej, da bi otok uredili kot turistično destinacijo, celo, da bi se tam preživljali »survivor« počitnice, vendar za vse zmanjka denarja, volje, predvsem pa najbrž vsi bi radi nekako pozabili in malo potlačili ta del zgodovine, ki ni v ponos državi.
Ali je vredno obiskati Goli otok? Ja, če vas zanima zgodovina, če želite videti ostanki zapora in če želite videti ne samo počitniško Hrvaško. Sicer pa na Golem otoku razen restavracije in trgovinice s spominki ni turistične infrastrukture, ni naselij, ni plaž in parkov… Kruto in surovo je.

Ni komentarjev:

Objavite komentar