Nedelja. Dežuje. Zelo si želimo nekam na kratek izlet. Upamo, da le ne bo ves dan deževalo. Se odpravimo v Grožnjan. Pozneje smo izlet podaljšali še do Poreča.
V Grožnjanu smo bili že par let nazaj, tudi jeseni. Že takrat smo si rekli, da bi se morali vrniti sem spomladi ali poleti. Pa do sedaj ni naneslo. Mrzlo in deževno oktobrsko jutro je bilo pravo za obisk Grožnjana. Presenetljivo tokrat je bilo tukaj prav veliko obiskovalcev, mogoče zato, ker je bila nedelja. Na trgu pri vstopu v mestu ena gospa pripravlja in sproti prodaja fritule. Še vroče so božanske! To je bil odličen začetek...
Vera s sladko fritulo:
Grožnjan je čudovito in lepo ohranjeno (pravzaprav, sedaj že obnovljeno) mestece na vrhu hriba sredi Istre. (v Bujah so že smerne table za Grožnjan). Tu je veliko ateljejev umetnikov, po celem mestu je veliko takih "umetniških" detajlov... Srednji vek in moderna umetnost gresta kar lepo skupaj.
Kamnite stene, mize in klopi, kljub temu je ogromno rož in loncev z zelišči. Prelepe so trte in vrtnice, ki plezajo po zidovih hiš.
Mesto je za uživati, za se sprehajati, za opazovati detajle, hiše, ulice... Mesto je za fotografe in slikarje pravi zaklad.
Pogled z obrobja mesta v dolino. Prepričana sem, da bi ob lepem in čistem vremenu lahko videli morje.
Ogromno staro drevo.
Umetniki se ne bojijo postaviti svoje kreacije kar ob cesti, pred hišo...
Na drugi strani mesta, pred mestnimi vrati opazimo to zelo staro in skoraj votlo drevo. Drevo je ogromno, čudimo se, kako se vse to drži le na ostankih debla.
Vsak kotiček je zanimiv.
2 urici za sprehod po Grožnjanu je povsem dovolj, v mestu je tudi pizzerija in bar. Da si izlet podaljšamo, se odpravimo še do Poreča. Da se ne vračamo nazaj v Buje na avtocesto, se odločimo da se peljemo v Poreč po "bližnjici" po lokalnih cestah. To se je zavleklo na skoraj 1 uro vožnje! Si ne bi mogla misliti, da se da po Istri toliko se voziti...
Na trgu v Poreču je dež, in je še bolj surovo, kot je bilo v Grožnjanu zaradi vetra z morja.
Se sprehodimo po ulicah, ki pomnijo še rimljane. Mesto je staro 2500 let in za rimljani so tu vladali tudi goti, bizantinci, benečani kar 500 let, avstrijci in Italija do 2. svetovne vojne. Še najbolj je mesto ohranilo pečat Beneške republike.
Sedaj je Poreč poleti poln tudirstov, glavna ulica in promenade ob pristanišču so polne kavarn, restavracij in trgovin s spominki. Tudi okrobra je bilo še vedno veliko ljudi, presenetilo nas je, da je bilo veliko kitajcev ali tajvancev. Poskušamo se pozanimati v eni od trgovin za ceno lepe majice (v Poreču in Rovinju sem srečala več trgovin z zanimivimi izdelki, neobičajnih za komercialo trgovskih centrov), prodajalka je bila tako vsiljiva in neprijazna, da kar odkorakamo v prepričanju, da taka sila pa spet ni, da bi kar koli kupili. Kako sovražim vsiljivost prodajalcev!!!
"Naš" Prince of Venice je zasidran ob Marini v Poreču:
Ura je za kosilo, tudi mrzlo in mokro je. Na trgu v centru mesta opazimo prijetno teraso, nekoliko proč od glavne ulice.
Pizzeria na sliki spodaj se nam zdi prijetna, se odločimo, da si naročimo kosilo tukaj... Napaka! Pozneje izvemo, da delajo zadnji dan v sezoni, da v bistvu nimajo več hrane, kuharico opazimo večkrat laufati v sosednjo restavracijo 200 m proč. Neskončno dolgo čakamo na jedi, ki niso nič posebej okusnega, zelenjava je presoljena. Namesto pizze 4 siri, dobi dragi 4 kosi sira na krožnik. Za 5-letrno nečakinjo naročimo en jabolčnik, dobi pol litra soka! Razumem, da želijo prodati čim več, ampak to pa je spet pretirano! Ko pa želimo plačati, ugotovimo, da kartic ne sprejemajo, evre tudi ne, kun pa nimamo dovolj. Nato gazda naredi "uslugo", da bo vzel evre, ko pove kakšen tečaj bo uporabil, samo mu rečem, da to pa je daleč od bančnega in se odpravim v menjalnico 300 proč nižje po ulici. Skratka, če boste kdaj v Poreču, zelo odsvetujem, da bi se ustavljali v restavraciji Ciao Ciao (ime pove vse) na sliki. Restavracija je na koncu glavne peš ulici, na sliki zgoraj je pogled "v mesto" s terase restavracije.
Po kosilu dež ne poneha. Obala je prazna. Poletja je konec...
Prazne ulice.
Slike še vedno čakajo na svoje kupce. Nekatere slike so zelo lepe.
V centru mesta je še vedno nekaj turistov...
Poreč je zagotovo prijetno mestece za obisk poleti, ob kislem vremenu je vse skupaj bolj kislo, a vseeno veliko raje imam Rovinj. Poreč nekako nikoli me ni začaral... Grožnjan pa obožujem v vsakem vremenu...
V Grožnjanu smo bili že par let nazaj, tudi jeseni. Že takrat smo si rekli, da bi se morali vrniti sem spomladi ali poleti. Pa do sedaj ni naneslo. Mrzlo in deževno oktobrsko jutro je bilo pravo za obisk Grožnjana. Presenetljivo tokrat je bilo tukaj prav veliko obiskovalcev, mogoče zato, ker je bila nedelja. Na trgu pri vstopu v mestu ena gospa pripravlja in sproti prodaja fritule. Še vroče so božanske! To je bil odličen začetek...
Na trgu v Poreču je dež, in je še bolj surovo, kot je bilo v Grožnjanu zaradi vetra z morja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar