Alpska jezera so vedno videti čudovito. Fantastično je, da jih je kar nekaj jezer v naših gorah. Zelo sem si želela obiskati Krnsko jezero. Ko sem videla, da ima Obalno planinsko društvo razpisan izlet do Krnskega jezera za začetek novembra, takoj sem vedela, da grem zraven.
Z Obale do Krnskega jezera najhitreje se pride preko doline Soče iz Lepene. In to ni zelo hitra pot, res nam je odročno, saj se moraš voziti skoraj do Trente, skoraj 3 ure vožnje. V Lepeni se parkiramo pri domu Klemena Juga. Avtomobilov in celo avtobusov je ogromno, saj naš pohod se je odvijal 7. novembra, ko se je ob Krnskem jezeru praznovala 100. obletnica Soške fronte, zato pohod se je organiziral tako, da smo se lahko udeležili slovesnosti ob samem jezeru.
Od doma v Lepeni na višini 700 mnv hodimo po mulatjeri navzgor v nepreštevnih ovinkih (če grem še kdaj tja, bom preštela število ovinkov; sem pa prepričana, da je to že kdo storil). Čudimo se, da so to lahko pred 100 leti uredili vojaki in so hodili po tej poti z ogromno opreme in orožja.
Mulatjera je ves čas v senci, smo na severo-zahodni strani hribov, jeseni sonce sploh ne pride sem. Tudi če bi - pot je skoraj ves čas gre skozi gozd, ki se le na par mestih malo odpre, da vidimo lepote doline Lepene.
Po 2 urah hoje, pogosto kar v koloni planincev, smo pri zgornji postaji tovorne vlečnice. Od tu do doma pri Krnskem jezeru je le še 15-20 minut počasne hoje.
Malo naprej od tovorne žičnice je zanimivo stojalo, kjer vsako leto aprila označijo višino snega. Od simbolnih 30 cm aprila 2012 do neverjetnih 3,5 metra aprila 2009. Večina oznak se zadržuje pri višini 1-2 metra.
Široka pot nas hitro pripelje do odcepa za Veliko Babo, ki jo vidimo na levi strani in do katere je še cca. 2 uri hoje. Med drevesi pa se že pokaže dom pri Krnskem jezeru. Običajno je odprt le v času poletne sezone, tokrat pa je bil odprt posebej za prireditev.
Ob koči drevesa postanejo redkejša, se odpre pogled na Veliki Šmohor (Mali, ki je 5 metrov višji od Velikega, se skriva zadaj).
Ko zagledaš jezero, je čudovito. Je prelepo. Travnik ob jezeru te vabi k počitku. Kljub temu, da je november, na soncu in v zavetrju ob jezeru je bilo prav toplo, blizu 20 stopinj in smo se vsi malo martinčkali na soncu.
Odsev v vodi:
Jezero je dolgo 380 metrov, široko okrog 150 metrov, v najglobljem delu je globoko do 16 metrov, najbrž je zelo odvisno od tega, kako snežna je bila zima. Pot, ki nas pripelje do jezera, se nadaljuje ob levem bregu do "plaže" na nasprotni strani. Jezero je po dolžini ujeto med dve gori, Lemež in Šmohor, na obeh ozkih koncih pa je prava plaža in prijetni travniki. Dalje pa pot gre še naprej na Krn.
Jezero je na nadmorski višini 1391 m, tako od izhodišča do jezera je 691 m višinske razlike.
Jezero napajajo vode iz melišča in hudourniki, predvsem s planine Polje. Nekoč je bil tu ledenik, ki je napajal še eno jezero v neposredni bližini Krnskega. Po umiku ledenika hudourniki so zasuli kotanjo nekdanjega jezera, zato sedaj se tisto jezero naredi ob res visokih vodostajih. V jezeru živijo drobni raki in celo umetno naseljene ribe. Življenje v jezeru je ogroženo zaradi majhnega pretoka vode in onesnaženosti. Ljudje tudi v visokogorju pustimo za seboj nepotrebni sledi.
Ob jezeru sem naredila cel kup fotografij, gladka vodna površina in visoke gore okrog mi niso dovolili, da pospravim fotoaparat.
Ker je bil pohod spominski, že vse od začetka vzpona in do samega jezera se je čutilo nekakšno skoraj praznično vzdušje. Nekateri z zastavami, nekateri v vojaški uniformi iz časov 1. svetovne vojne, glasba in domoljubne pesmi ob domu, vse je naredilo, da je pohod bil nekaj več kot samo še en izlet v hribe. In čeprav proslava me sploh ni zanimala, ko sem se podala na izlet, moram priznati, da je bilo prav lepo. Neverjetno pa je, da se je zbralo tako veliko ljudi.
Po celotnem Krnskem pogorju so še ostanki strelnih jarkov, labirintov, žičnih ograj in vojaških bivališč, ki nas še dandanes spominjajo na bitke prve svetovne vojne tu v Posočju.
Še utrinki med slovesnostjo, člani OPD :
Urni sestop skoraj ves čas v strnjeni koloni nam je vzel 1h 50 minut. Hiteli smo, da smo v Lepeni še pred temo, novembra je hitro tema...
Z Obale do Krnskega jezera najhitreje se pride preko doline Soče iz Lepene. In to ni zelo hitra pot, res nam je odročno, saj se moraš voziti skoraj do Trente, skoraj 3 ure vožnje. V Lepeni se parkiramo pri domu Klemena Juga. Avtomobilov in celo avtobusov je ogromno, saj naš pohod se je odvijal 7. novembra, ko se je ob Krnskem jezeru praznovala 100. obletnica Soške fronte, zato pohod se je organiziral tako, da smo se lahko udeležili slovesnosti ob samem jezeru.
Od doma v Lepeni na višini 700 mnv hodimo po mulatjeri navzgor v nepreštevnih ovinkih (če grem še kdaj tja, bom preštela število ovinkov; sem pa prepričana, da je to že kdo storil). Čudimo se, da so to lahko pred 100 leti uredili vojaki in so hodili po tej poti z ogromno opreme in orožja.
 |
| vzpon po mulatjeri |
 |
| dolina Lepene |
Malo naprej od tovorne žičnice je zanimivo stojalo, kjer vsako leto aprila označijo višino snega. Od simbolnih 30 cm aprila 2012 do neverjetnih 3,5 metra aprila 2009. Večina oznak se zadržuje pri višini 1-2 metra.
Od doma pri jezeru do samega jezera je še okrog 15 minut lahke in prijetne poti.
 |
| Veliki Lemež nad Krnskim jezerom |
Jezero je na nadmorski višini 1391 m, tako od izhodišča do jezera je 691 m višinske razlike.
Po celotnem Krnskem pogorju so še ostanki strelnih jarkov, labirintov, žičnih ograj in vojaških bivališč, ki nas še dandanes spominjajo na bitke prve svetovne vojne tu v Posočju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar