Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

petek, 06. november 2015

Poročno potovanje: z avtom od Izole do Dubrovnika

Sva že nekaj let poročena. Večkrat se spomniva najinega poročnega potovanja, ko sva se odpravila s šotorom v avtu vzdolž Jadranske obale vse do Dubrovnika. In, seveda, nazaj. Načrt je bil zelo enostaven - vožnja po jadranski magistrali od Rijeki naprej, postanki, kjer se nama bo zljubilo, če nama bo kaj všeč in ko bova od volje, nočitve v kampih ob poti. To je bilo čudovito potovanje in, ne glede na to, da je minilo že nekaj let, sem se odločila, da ga malo opišem in pokažem slike. Mogoče tudi zato, ker si vedno bolj želimo ponoviti nekaj podobnega. Vsekakor si zopet želiva v Dubrovnik.

Lepega julijskega dne, drugi dan po poroki, naloživa najin Peugeot in se odpraviva na pot. Najina prva skupna kampiranja ever. Vsako naslednje poletje za tem sva z veseljem kampirala. V prtljažniku imava nov šotor, napihljive blazine za spati in spalne vreče, mizica in zložljivi stoli, prenosno hladilnik, roštilj in nekaj fotoaparatov :)
Ob 07h zjutraj štartamo iz Izole, namensko ne uporabljava avtocest, se vozimo izključno po "stari" cesti, ki je malo počasna, včasih ovinkasta, včasih prometna, hkrati pa čudovito razgledna in nikoli dolgočasna. 5,5 ur rabimo, da pridemo do Masleničkega mostu, do tu je 290 km. Pri Sukošanu se ustavimo na lahko kosilo na postajališču tik ob morju.
Kratek postanek ob mostu čez Krko:

 Do Šibenika je 400 km, rabili smo več kot 7 ur. Pot marsikje gre čisto ob morju, ob plažah in borovih gozdičkih. Kljub prelepi pokrajini, se vozimo dalje, danes želimo priti nekje do Splita.
Se ustavimo na razgledni ploščadi za Primoštenom, mesto je prava poslastica, zelo je lepo, se odločimo, da naslednjič si ga obvezno ogledamo bližje.
 Primošten:

Ob štirih popoldan smo pri Splitu (prevoženih 485 km), se ustavimo v kampu Stobreč. Kamp je takoj ob cesti (celo noč smo slišali promet s ceste). Kljub sredini julija, kamp je skoraj prazen, presenetljivo. Na recepciji so prijazni, celo naredijo nam 10% popust, saj smo "Just married" :)
Kamp je v senci borovcev, po tleh je polno iglic. Se odločimo postaviti šotor kar v sredini vsega, pa daleč od sosedov. Prvo postavljanje šotora nama ne dela težav, ugotavljava, da to nama leži in sva uigrana ekipa. Po dolgi vožnji paše počitek, nazdraviva pričetku najinega poročnega potovanja s kozarčkom sladkega muškata. Na večerjo pa se peš odpravimo v center Stobreča, ki je takoj ob kampu. Ker tukaj se ustavimo samo za 1 noč, se odločimo, da ne postavljamo "kuhinje".

 Nekateri se bolj potrudimo pri postavljanju šotora :)
 Spalnica je skoraj pripravljena:
 Deloma zaradi tega, da je hrupna cesta takoj za kampom, deloma zaradi tega, da nisva navajena spati v šotoru in na napihljivih blazinah, deloma zaradi "splošnega" vznemirjenja, prvo noč spiva precej slabo in se zbudiva zgodaj zjutraj. Jutro je precej oblačno, upava, da ne bo dežja.
 V kampu je mivkasta plaža, vendar mivka je temna, voda pa ni prozorna. Mogoče zaradi temnih oblakov, morje ni prav nič vabljivo, zato se samo malo sprehodiva ob plaži, si pripraviva zajtrk in se odločiva, da je čas, da se odpravimo naprej.

Že ob 08h zjutraj se parkiramo v centru Omiša. Sprehodimo se po strem mestu, ki je bilo v srednjem veku znano gusarsko oporišče.  Ozke tlakovane ulice, kavarne in pekarne, vonj mediteranskega cvetja. Tako prijetno počitniško vzdušje.

 Po kavici dobimo dovolj energije za vzpon do trdnjave, ki je zgrajena 311m visoko nad Omišem na skalni polici - trdnjava Fortica. Za vstop plačava nekaj kun, s trdnjave pa se odpre čudovit pogled na Omiš, plitvino Cetine in dolgo plažo na zahodu mesta.
 Iz trdnjave se odlično vidi zadnji del kanjona Cetine, ki je zadnjih 8 km pred izlivom v morje ustvarila edinstven kanjon, s stenami visokimi do 300 metrov.
 Izliv Cetine v morje:
 Kanjon Cetine med mogočnimi stenami Omaške Dinare:

Take pisane rože pa rastejo na pori na trdnjavo:

 Se spustimo nazaj v mesto. Kanjon Cetine nas je tako navdušil, da se zapeljemo še malo do reke, med navpične stene.
 Cesta gre skozi par predorov v skali. Se ustavimo pod steno, kjer je več plezalcev. Opazujemo jih, nato vidimo mačko, ki lovi miš na sredi ceste. Miš od strahu je čisto trda in ne uspe zbežati. Navijamo za miško in tudi za oba, da jih ne povozi kak avto... Končalo se je tako, da je miška ušla....
 Kanjon Cetine:
 Stavba kar na vrhu skale nad reko:
 Plezalci:
 Nisva bila pripravljena, da naju bosta Cetina in Omiš tako navdušila. Nisva opazila nikjer kakih voženj s čolnom po Cetini, seveda, bilo bi fenomenalno pluti med temi gorami. Pozneje sem ugotovila, da po Cetini je možen in rafting in kanjonig in še kup vodnih športov. A mi2 sva bila čista ležerna turista...


Čolni domačinov na Cetini malo pred izlivom reki v morje. Na morju tukaj znajo biti zelo visoki valovi, saj veter lahko piha prav z vseh strani, in je lahko zelo močan, še posebej burja in jugo.
 Malo pred poldnevom se odpravimo iz Omiša dalje, da pridemo še kar zgodaj v Dubrovnik. Cesta je čudovita, a zelo počasna - ves čas gremo iz naselja v naselje in ob plažah. Točno pri Gradacu našo pot ustavi prometna nesreča in kolona, v kateri smo ostali dobrih 5 ur!! Nekaj 100 metrov pred nami, za ovinkom je zagorela cisterna. Če bi vedeli, da bo tako dolgo trajalo, bi se odpravili v Gradac, tako pa vsi smo stali v kolioni in ugibali, ali bodo hitro odprli cesto. Edini obvoz je pomenil toliko dodatnih kilometrov po slabih cestah v zaledju hribov, da se je vseeno bolj splačalo počakati na cesti.


 Dokler smo stali v koloni, smo se spoznali z najbljižjimi sosedji v vrsti, šofer kombija za nami, nam je svetoval odlično restavracijo v Dubrovniku (ki smo jo potem obiskali in ki je eden od razlogov, zakaj se želimo vrniti še kdaj v Dubrovnik). Priredila sva si kosilo v avtu, ob cesti sva pela karaoke iz računalnika, skratka vsi smo se kratkočasili in zabavali kakor lahko. Dan pa se je hitro bližal večeru in sva se že sekirala, ali bova prišla v Dubrovnik še danes. Do Dubrovnika je še namreč 200 km vožnje.
Ko so po 5 urah sprostili promet, "pičiva" dalje, v koloni sotrpinov. Se ustavimo samo na razgledni ploščadi nad Baćinskimi jezeri. Je skupina med seboj povezanih sladkovodnih jezer v neposredni bližini Jadranskega morja. Ob obali jezer so plaže in kampi in je zelo zelo lepo.

Mi samo pogledava panoramo in greva dalje, sonce se že spušča. Prečkamo Neretvo, še ena lepa reka na naši poti.
Ob obali Neretve je veliko kupov lubenic, ki se hladijo v rečni vodi - sistem zalivanja lubenic je prav domiselno speljan iz reke... V dolini Neretve je tudi edini ravni odsek ceste, kjer lahko pospešimo. Hm, takoj, ko pospešimo preko omejitev, takoj nas ustavi policija in oglobi za 300 kun. Niti "just married" ne pomaga...
 Okrog šestih popoldan sva pri Neumu, do tu iz Izole prevoziva že 640 km. Neum in nekaj km obale je del Bosne in je edini dostop BiH k morju. Ob cesti je ogromno na roko napisanih reklam restavracij, ki vabijo na dateljne, ki so na Hrvaškem in pri nas prepovedane, prepovedano jih je nabirati in pripravljati v restavracijah.
Proti večeru in po 704 prevoženih kilometrih zagledava eleganten most pred Dubrovnikom. Veseli, da še ni niti tema, mi smo pa že pri Dubrovniku, prevozili celotno hrvaško obalo.
O Dubrovniku bom napisala posebej post, tu smo ostali kar 3 noči:
Kako sva se imela v Dubrovniku
Lokrum in Elafitski otoki
Ko se v soboto odpravimo iz Dubrovnika nazaj proti Sloveniji, ugotovimo, da je nekaj narobe z našim auspuhom, ful ropota. Julija v soboto popoldan ne glede na članstvo v AMZS v Dubrovniku ni mogoče najti odprte mehanične delavnice. Klici v slovenski in hrvaški AMZS ne pomagajo - vse se bo odprlo šele v ponedeljek. Se že skoraj vdamo v usodo, da ostanemov Dubrovniku še 2 dneva. A v avtopralnici pred kampom en fantina nama svetuje, da njegov sosed malo izven mesta ima doma malo mehanično delavnico... Razloži, kako pridemo tja... Se kar en čas vozimo, ravno pod mostom in še naprej v notranjost. Začuda najdemo delavnico odprto in celo mehanik je tam in še 2 fanta, ki mu pomagata. Tipi odkimavajo z glavo, češ, da imajo drugo delo in sobota je, pa še pride žena mehanika in otroci, nekam morajo iti... Mi prosimo... Tipi komaj se lotijo, da bi sploh pogledali, kaj točno je narobe, malo pošvasa ta auspuh in... "Sve je rešeno, sretno". Dokler se mi sekiramo, a bodo sploh kaj naredili, tip je že vse rešil. Neskončno hvaležni, vprašamo, koliko smo dolžni - nič, nič, vso srečo v zakonu! Zoper profitiramo na račun poroke :) V zahvalo pustimo še hladno steklenico sladkega muškata od Vinakopra. Veseli gremo na pot in po 4 urah smo že v Trogirju. Avto pa čez nekaj mesecev prodamo, dodatnih popravil na auspuhu ni bilo več potrebno.

Trogir je zelo lepo mestece, tipično dalmatinsko, z belimi hišami in belo gladko tlakovanimi ulicami, s palmami in ogromno marino z luksuznimi barkami. Trogir je zelo očarljiv. Zanimivo pa, da Trogir je zgrajen na otočku med kopnim in otokom Čiovo.

Trogir deluje kakor mnogo ostalih simpatičnih mest v Dalmaciji in vendar ima neko svojo posebnost. Jaz sem čisto navdušena nad labirintom ozkih in kratkih srednjeveških uličic s prehodi pod volti in celo povsem brez prehoda na koncu, ko se moraš vrniti nazaj do prehoda. Včasih dobiš vtis, da si padel v preteklost... Ne glede na višek sezone v mestu smo bili marsikje povsem sami...
Obala Trogirja in pogled na otok Čiovo.

Most, ki povezuje otok s kopnim. Pri mostu je odlična tržnica, kjer smo kupili fantastično "maslinovo ulje", domačo rakijo in tako okusen paradajz, da je vredno samo zaradi tega priti tja.
Se sprehajamo ob jahtah. Debartiramo, da to pa je že preveč, tudi če imaš denarja vrh glave, s tako ogromno barko, zgubiš občutek, da si na morju, kakor da si na križarki... Barka mora biti manjša... Da ti je morje blizu...
 Očarljiv Trogir je poln zanimivih detajlov.

V Trogirju kampiramo v kampu Seget Donji, par kilometrov naprej od mesta. S ceste deluje zelo prijetno, tudi čisto ob plaži je, vendar sam kamp je bolj divji in ni zelo urejen in popedenan. Tak manjši kamp. Sicer ima nekaj urejenih parcel, a večinoma je veliko polje, kjer se postaviš, kjer te je volja in kjer je prosto. Ker sva tudi tokrat prišla pozno v kamp, se postavimo, kjer rata. Zjutraj pa se že odpravimo v Trogir in pozneje še na sprehod ob obali od kampa naprej, ob obali je zelo lepa sprehajalna in kolesarska pot.
 Naš plac v kampu. Edino drevo sredi polja, ki nam priročno dela senco.
V Trogirju prenočimo 2 noči, a nisva bila prav veliko v kampu.
Prelepa plaža pred kampom:




Po dveh nočeh v Trogirju se odpravimo naprej (pravzaprav nazaj, proti Sloveniji), se odpravimo na Krk. Mesto Krk je ravno pravšnja kombinacija zgodovine in ponudbe za obiskovalce - trgovine, kavarne, parki, celo ponudba izletov...

Že v dubrovniškem kampu Solitudo so nama priporočali kamp Politin na Krku, ki spada v isto verigo Valamar kampov. Valamar imajo zelo visok nivo kampov, kar nama popolnoma ustreza. V Politin sva se zaljubila, čeprav je bil to najin prvi FKK kamp in na začetku je bilo malo čudno. Na Politin sva se potem vračala več poletij zaporedoma, dokler kamp niso spremenili v tekstilni. Do takrat pa sva se že tako navadila FKK kampov, da le redko kdaj sva šla v običajen kamp.
Tokrat sva se zaljubila tudi v otok Krk in mesto. Ni se zgodilo nič posebnega, vendar imela sva se tako lepo, da še vedno z vzdihljaji se spominjava tistega prvega obiska in potovanja. Na Krk, ker je tako blizu, sva se zelo pogosto vračala. V Dubrovnik pa zaenkrat se še nisva vrnila. Enkrat pa bova. Ker tudi od takrat nama je ostala v sladkem spominu tudi taka oblika potovanja, si zelo želimo to ponoviti. Naporno je vsak dan, vsak drugi dan postavljati šotor in pospravljati ves kamp, je pa absolutno tega vredno, ko se lahko premikaš iz mesta do mesta in na poti se ustaviš kjer želiš in si dopust sproti prilagodiš sebi in trenutnemu navdihu.
Iz Krka sva se potem vrnila direktno domov v Slovenijo. Skupaj sva prevozila 1650 km in če se to razbije na vožnje po 300-400 km na dan, to je povsem sprejemljivo in ni naporno. Sploh pa ker se ne vsak dan toliko ne voziš.

Ni komentarjev:

Objavite komentar