Gremo v hribe: Izvir Hublja - Sinji vrh

Čeprav aprilsko sonce še ni stopilo sneg v visokogorju, na nižjih hribih pot je že kopna in se lahko s Primorske, ki sem jo dobro prehodila to zimo, odpravim na kak malenkost bolj oddaljen hrib in predvsem grem po novi poti. Pot od izvira Hublja po robu in vse do Sinjega vrha imam v mislih že od lanskega oktobra, a šele sedaj je prišla na vrsto. In je krasna!

Do izhodišča se pripeljemo skozi Ajdovščino (od avtoceste se vozimo naravnost skozi semafor in čez mesto vse do krožišča, ko ni več ceste naravnost, tam zavijemo desno in takoj opazimo oznako za Izvir Hublja, nato most čez reko, in zopet oznake levo do izvira). Sam izvir je kakih 3 km proč iz Ajdovščine, tik pod strmim pobočjem gor. Ko sem se vozila, sem se prav spraševala, če grem res na to strmino, saj pot je označena kot lahka in nezahtevna. Kar na koncu je bilo tudi res.
Izvir Hublja je čisto poseben, voda bruha iz več lukenj v skali kraškega roba in v mogočnih slapovih pada dol pred most, ki je le malenkost nižje pod izvirom. Vode privrejo na dan skozi tri večje jame - Veliko Hubeljsko kuhinjo, Pajkovo mrežo in Vzhodno Hubeljsko jamo ter več manjših lukenj.

 Zaradi ograj in naprav (verjetno kako vodno zajetje) slap in izvir je težko dobro ogledati, lepo viden je le veliki slap, že tako pa je prelep in mogočen. Prav preseneča to, da je reka nižje tako mirna. V bližini izvira je tudi gostilna, menda dobra. Tukaj je tudi nekaj parkirnih mest in se začne pot na vrh.

Pot gre skozi mlad gozd, na začetku je precej strma, v velikem številu cik-cakov se vzpenja gor. Skoraj vsak cik-cak ima še bolj strmo bližnjico, vendar jaz sem po poti hodila prvič, od spodaj pa se ne vidi dobro kam pelje bližnjica, zato sem naredila skoraj vsak ovinek, pri sestopu sem že kakega skrajšala.
Pri 500 metrih nadmorske višine je skala z risbo in zgodbico o temu, kako so Votličani prišli do svojega okna: zgodba še iz časov, ko sta Kristus in Sv. Peter hodila po svetu, hudič pa jima je sledil in vlekel na ušesa. Tako je slišal, da so pod Čavnom skriti zlati stebri, sklenil je, da bo Čaven premaknil, vendar od težkega bremena se je spotaknil in z rogom je naredil luknjo v skali v Votliško reber. Tako Čaven je ostal tam, kjer je, in votličani so dobili luknjo v skali. :)

Pot je izredno lepo označena, se vidi da zanjo skrbijo in jo urejajo. Na več mestih so prijetne klopce in duhoviti napisi, tudi ptičja hišica in termometer. 09. aprila mi je kazalo okroh poldan temperaturo okrog 11 stopinj, čeprav je bilo lepo sončno.

 Na zgornjem delu poti se odpre pogled v dolino in proti Čavnu.

 Napis nad klopco:
Večkrat pojdi po tej poti, 
Saj nisi nobenemu na poti,
Pa čeprav ti pride kdo nasproti na tej poti.

Malo pod robom nad seboj zagledam okno. Je prav zanimivo.

Takoj za tem opazim oznako za Malo Otliško okno, oddaljeno je vsega 10m s poti, zato si ga pogledam. Deluje kakor da bi se skale poljubljale :) Ali sem bila bolj romantično spomladansko razpoložena :)

Malo Otliško okno

 Veliko okno je tik nad malim. Pogled z zunanje strani. Grem vse okrog, da ga vidim še z druge strani. Prepričana sem, da je mogoče priti skozi okno, vendar poti nisem videla, zaradi erozije najbrž tudi ni prav, da bi se potikali po brezpotju.

Veliko Otliško okno

Pogled v dolino.

Ko pridemo do vrha roba, na razpotju je kapelica (malo pod vrhom v skali po zimi urejajo jaslice, luštno). Pri kapelici je vpisna knjiga, žig, klopca za se odpočiti. Pot na Sinji vrh gre mimo Velikega Otliškega okna, zato se odpravim tisto smer.

 Le 5 minut s poti, še pred oknom, pa je Kamniti polž in je vredno skreniti s poti za ga ogledati.

Tudi pri Kamniti spirali je steber z razlago, kako je slednja nastala. Šele leta 2000 Damjan Popelar je zašel v Molkavo dolino, kjer je na dnu vrtače bil kup kamenja, kamor so ga domačini že pred 400 leti odmetavali, da so očistili pašnike in njive. Iz tega kamenja je zložil spiralo oz. kamnitega polža. Spirala se izvija iz te vrtače k svetlobi in stožcu, svojemu stražniku, od koder se vedno znova vrača na dno k svojemu izviru.
Ljudje bodo prihajali, spuščali se bodo po zavojih spirale v dno vrtače in vase, v svoje duše, kot v procesiji, razmišljali in v sebi mollili... Franc Černigoj 

Stožec na začetku spirale (ali na koncu)

Od Kamnitega polža le kakih 150 metrov do Votliškega okna, le da tokrat ga vidimo z notranje strani. Tudi tukaj je možno priti čisto do okna, kjer se odpre povsem nenavaden pogled na Vipavsko dolino. Okno je veliko okrog 10 metrov in široko okrog 6 metrov. Skozi okno pa tako vleče hladen veter, da je kar veselo...

 Zakaj je okno Otliško: domačini so rekli, da je gora votla (prazna, z luknjo), vendar po domače se je to slišalo kot otla, Tako tudi okno je Otliško in bližnja vas je Otlica. 

Pogled na okno s poti.

Za oknom se pot nadaljuje po robu, čez Navrh (897m). Pot je skoraj vodoravna, zelo je lepa in izredno razgledna. 

Tukaj ob poti je polno spomladanskih cvetlic, razgledi so čudoviti. Čeprav prečimo več ograj pašnikov, nikjer nisem videla nobene krave ali ovce...

 Razgled na poti.

S poti po robu pa že pred seboj vidim oddaljen Sinji vrh in naselje tik pod vrhom. Pravzaprav zadnji del poti gre po asfaltirani cesti skozi naselje, čez hribe se jo da malo skrajšati. Tisti del po asfaltu mi je bil prav odveč, ker je zagotovo več kot kilometer asfalta in je brez veze.

 No, končno, Sinji vrh 1002 metra.

 Na vrhu. V ozadju Čaven.

Pogled proti Nanosu.

Na Sinjem vrhu na vrhu je lesen čok in križ. Ta kamnit križ ni podpisan, ne vem, če ni kdo tam pokopan. Žiga in knjige na Sinjem vrhu ni, so spravljeni v penzionu tik pod vrhom, ki pa je ob ponedeljkih in torkih zaprt.

Pogled v dolino.

 V visokogorju je še vedno sneg.

 Pod vrhom si privoščim pavzo med rožicami. Čudovito.

Podroben opis poti na :Hribi.net
Izhodišče: 250 mnv
Višinska razlika po poti; cca. 800 metrov
Otliško okno: 790 mnv (cca 1h 15 min)
Sinji vrh: 1002 mnv (še cca. 1h)
Sestop iz vrha do okna je cca. 40 min ter do izvira še cca. 1h.
Skupna dolžina poti je okrog 10,5 km.

Jaz sem hodila do vrha več kot 2,5 ure, ker sem fotografirala, si v miru ogledala polža in oba okna, skratka sem si vzela čas.