Izlet po dolinam Kapadokije & Uchisar

Kapadokija je sestavljena iz množice različnih dolin, med katerimi se razprostirajo naselja, vasice in majhna mesta. Vsaka dolina ima svoje ime in je posebna in drugačna. Nekateri doline imajo dvojno ime, zato včasih niti ne veš natančno, če se pogovarjamo o isti ali različnih...  Prelepo Dolino Ljubezni (Love Valley) sva že obiskala dopoldan.

Pachabag

Zapeljemo se do doline Pachabag, oz. Doline Menihov. Najprej se kot prava fotografa odpravimo na visoko razgledno točko nad dolino. Čisto naravna vzpetina, a tako gladka je, da deluje kot da je to neka ogromna goba iz betona. 

 Dolini na dveh straneh vzpetine sta čisto drugačni.

Sedaj v dolini je več vinogradov, od tukaj je tudi ime doline - Pachabag (vinogradi Pache, Pacha pa je visok vojaški čin ali general v Turčiji).

Na eni strani je več turistične infrastrukture, s čajnicami, stojnicami, urejenimi tlakovanimi poti. Druga stran je bolj podeželska...

Tukajšnji stožci so res v obliki gobic. Pravzaprav v obliki ogromnih jurčkov.

Tukaj, med "jurčki" je v petem stoletju živel Simon-puščavnik, veljal je za čudodelnika. Ljudje so verjeli, da ima čudežno moč, zato so ga pogosto prosili za pomoč. Vsa ta pozornost ga je motila, ko je postalo preveč, se je enostavno umaknil od ljudi, uredil si je bivališče najprej na višini 2m, nato na vrhu troglavega stožca kar 15 metrov visoko. Dol je prišel samo takrat, ko je potreboval hrano.

"Triglav" Simona-puščavnika

Sledilo mu je več menihov-puščavnikov. Nekateri so šli tako daleč, da iz svojih domovanj pod vrhom stožcev (nekateri so tudi več kot 10 m visoki) sploh niso več prišli dol na zemljo. Domačini so jih spoštovali, prinašali so jim hrano in jo pošiljali gor do menihov v vedrih.

Nekatere "gobice" so res čudnih oblik in se sprašujemo, kako sploh se držijo skupaj.

V vasi menihov je kar precej obiskovalcev in celo so urejene stojnice kar med desetmetrskimi stožci. 

Med najbolj znanimi v Kapadokiji je dolina Ihlara, po dnu katere teče reka Melendiz. Celotna dolina Ihlara je dolga 14 km, ture pa so tudi precej krajše. Rožnata in Rdeča dolini (Rose & Red Valley) se nahajata med mestoma Göreme in Čavušin,  sta znani po Rdeči reki (Red river) in rdeči barvi skal, ki nastaja zaradi velike vsebnosti železa. Barva spreminja intenzivnost glede na vreme, letni čas in svetlobo.  Dolini pravzaprav razdeljeni na množico manjših dolinic, speljano je kar nekaj pohodniških poti, od lahkih do relativno težkih, večina je dolga okrog 2 urici. Te doline sicer ne obiščemo, saj nimamo tako veliko časa. Menda nekje tukaj izdelujejo zelo kvalitetno in znano keramiko. Zeleni stožci, ki jih opazimo ob cesti, pa dobijo svojo barvo zaradi velikih količin fosforja.

Nekoliko naprej je dolina Devrent oz. Imaginary Valley. Kljub temu, da na zemljevidu je vse blizu, na mestu so vse ceste, poti, hribe in doline tako zavite in zavozlane, da čisto nič nimamo občutka kje je kaj. Ne vem, če bi se lahko vozili sami z avtom. Bi rabili res dober in podroben zemljevid za doline, ki ga nismo nikjer dobili v Turčiji. Na vseh zemljevidih so označena samo mesta, za doline pa ni oznak.

V dolini Devrent je »v navadi« poiskati različne oblike skal, zato je naziv Domišljijske doline. Z razgledne točke je lep pogled, nam so kazali skale v obliki krokodila, kamele, Napoleona, Device Marije ipd...

"Kamela"

"Marija Teresa" in "Plešoči par"

Ugotovila sem, da imam težavo z domišljijo, saj nikakor nisem hotela videti oblik v skalah... Ampak potem se kar odpre in vidiš še to, kar mogoče sploh ni.... Kako lahko ta skalna plošča se drži tako postrani na stožcu?

Najlepše pa je, ko se odpraviš kar v pohod po skalah. Tukaj je pohod kratek in precej strm.

Na žalost, tudi vreme se začne kisati in črn oblak na obzorju ne pušča veliko optimizma.

 Pogled s hriba na parkirišče, ne manjkajo niti stojnice s kramo...

Dvignil se je veter, tudi se je zelo shladilo. Na razgledni točki naslednje doline – Doline Golobov (Pigeon Valley), se ustavimo samo za kratek čas. 

Preseneti nas drevo, polno modrih očes, za katere turki verjamejo, da jih čuvajo pred hudim. Potem smo jih kar pogosto videvali po Turčiji. To »plavo oko« ti nekdo mora podariti, da te varuje pred urokom ali, ko ti nekdo želi slabo. V navadi je, da se podari novorojenčkom, nosečnicam, mladoporočencem, ob nakupu avta ali hiše...

V dolini Golobov so domačini včasih držali ogromno golobov, njihove iztrebke pa so uporabljali za gnojenje njiv. Zdaj držijo le še malo golobov, bolj za turistično atrakcijo. V skalah pa je še vedno mnogo golobjih hišic.

Na razgledni točki se prične tudi nekaj pohodnih poti po dolini. Pot vodi od sosednjega Uchisarja do Göreme in je dolga okrog 4 km. Tukaj nismo hodili, ampak prepričana sem, da mora biti prelepo, saj so pobočja dokaj strma, zaključuje dolino pa mesto-skala Uchisar. 

 Pogled na Uchisar od tukaj je fenomenalen.

Sicer pa Uchisar se vidi skoraj od kjer koli v Kapadokiji, saj je najvišje ležeče naselje v Kapadokiji. Tako naslednja točka za danes je Uchisar.

Uchisar je praktično celotna vas v skali. Ustavimo se v dolini pod skalo. Vas v skali je najprej nastala kot trdnjava ali grad, v 60-h letih prejšnjega stoletja se je tudi ta pričela rušiti in podirati. Včasih pa trdnjava je bila povsem nepristopna, v spodnjem delu sploh ni oken ali vrat. Ljudje so hodili noter po vrveh ali lojtrah do oken v drugem nadstropju. Množica sob in bivališč so povezani med seboj s tuneli, stopnišči in prehodi v skali.

Sprehodimo se po dolini pod Uchisarjem, vendar zaradi vedno slabšega vremena pa tudi obilice vtisov za danes Uchisar se nama ni vtisnil v spomin. Ne od blizu. Mogoče, če bi šli noter v trdnjavo, bi ostal drugačen vtis.

Preseneča kontrast - bivališča v skalah, moderne stavbe in barake....

 Čajnica - kavarna v skali. Tudi to je Uchisar.

 "Hiša" na samem...

Policijska postaja. Zanimivo je življenje v mestu, kjer je postaja policije v skali. Kaj pa zapor ali kaka upravna enota....

Pred povratkom v hotel se ustavimo še na razgledni točki nad mestom Göreme. Tu spodaj smo začeli današnji neverjeten in poln doživetij dan. In na tej ploščadi je vreme nam jasno povedalo, da je za danes dovolj – ulilo se je tako, da nisva mogla narediti niti poštene slike. 

-        Naučila sva se nekaj turških besed (seveda, samo fonetično, kljub temu, da je Atatürk prinesel latinsko abecedo v Turčijo, brati po turško je zelo težko):

Kunajden – Dobro jutro

Nesesen – Kako si?

Im – odlično

Tamam – Dovolj, lih prav

Yvet – Ja