Gremo v hribe: Slivnica & Vremščica

Nekako je tako naneslo, da zame sta si Slivnica in Vremščica zelo podobni. Tako kot "overall" splošen vtis, kot tudi po moji "zgodovini" njunega osvajanja...

Slivnica

Obe sta le nekaj kilometrov proč od moje "domače" primorske avtoceste, obe sta lih malo nad 1000 m, obe sta bolj strme v spodnjem gozdom poraščenem delu in presenetljivo lepe in razgledne v položnem zgornjem delu. Obe sta zame prijetno presenečenje letošnje pomladi. Na obe prvi poskus vzpona je bil neuspešen zaradi zimskih razmer.

Letos po zimi, ko je zaporedno število meglenih in deževnih dni že preseglo meje razumnega, se vseeno en dan odpravim "v hribe". Na Slavniku in Nanosu sem bila že v vsakem vremenu, zato bi rada šla na kak drug bližnji hrib. Prvi cilj je Vremščica, vseeno je bližja Obali kot Slivnica. Od Črnega Kala naprej rosi. Pri Senožečah je že naliv. Si mislim, valda ne bo lilo vse do Unca, se kar zapeljem naprej do Cerknice in se parkiram pod Slivnico (pri Slivnici je fantastično to, da se lahko parkiraš tik ob začetku poti in ni treba hoditi še čez celo mesto peš s palicami in nahrbtnikom). Tukaj rahlo rosi, nič ne de, si dam vetrovko in se odpravim v hrib.
Pot je vzorno označena, lepo se vzpenja skozi gozd. Kljub približno 0 stopinjam in 200 % vlažnosti v zraku mi je prav všeč. Po 15-20 minutah začne že pošteno kapljati z neba, na rucak navlečem nepremočljivo prevleko in grem dalje, se veselim, da imam hude čevlje za v hribe in noge so suhe.

Ko se dvignem že precej visoko in se pot skoraj položi, dež postane že leden in prav neprijeten. Študiram, če si nataknem smučarska očala, da vsaj kaj vidim. Se odločim, da s temi očali ne bom strašila zajcev.

Zaradi tako tugomornega vremena gost in zaraščen gozd deluje tako temen in strašljiv, da od misli na zajce preidem na misel o medvedih... In se spomnim, da zaradi nenačrtovanega obiska sploh se nisem pozanimala, če so na Slivnici medvedi. Ker jaz se namreč zelo bojim medvedov. Poleg še kupa drugih zadev :) Čeprav se prepričujem, da Slivnica je zelo oblegan hrib in noben medved tu ne bi vzdržal, misel mi najeda nekje v malih možganih... Pridem do točke, kjer se pobočja začnejo odpirati in gozd ni več tako strašljiv, ampak tako mi je že zoprno hoditi, mrzlo, veter, predvsem pa dež se je spremenil v sneg, sneg se lepi na obraz, jaz pa gazim po blatu... Si mislim - sploh ne vem, kako daleč moram še iti do vrha. Sploh ne vem, če bom videla oznake poti v snegu in megli (sploh na odprtem, ko ne bo dreves in ne bo videti steze). Skratka malo več kot na sredini vzpona obupam, se obrnem in se vrnem v dolino.

Vremenska slika na točki, kjer sem se obrnila

Nekje v istem obdobju, mogoče nekaj dni pozneje, ko je vsaj bilo suho, se zopet odpravim na Vrmeščico. Je pa tako nizka megla, da avtocesta na Razdrtem se že skrije v oblak. Spodaj pod oblakom pa se še kar vidi. Se parkiram v Senožečah ob cesti, pri tabli. Čez celo naselje veselo korakam do začetka vzpona na Vremščico. In malo zaskrbljeno gledam na res nizek oblak, ki je objel hrib. Upam, da bom vseeno našla pot oz. če res ne bom nič videla, pač se bom vrnila. Nakar pri zadnjih hišah me ustavi en res starejši gospod in mi močno močno odsvetuje, da hodim gor. Sploh pa ker grem prvič, ker ne poznam poti, včeraj pa je snežilo in zdaj je megla in je še od žleda ogromno podrtih dreves kar čez pot. In ker sva se z dragim res že enkrat skoraj zgubila v oblaku na vrhu Slavnika, ki ga res dobro poznava, si mislim, morda gospod ima prav in nima smisla riniti nekam v neznano. Bo že lepo vreme za obisk Vremščice.  In tako sem se obrnila in se vrnila v avto. Tisti dan sem šla na Nanos, kjer pot prepoznam v vsakem vremenu.

Tako šele konec marca izkoristim prvi podaljšan dan, ko smo premaknili uro, in popoldan po službi se odpravim na Vremščico. Lepa je!! Polna rožic!! Je pa res, da v spodnjem delu je še vedno veliko veliko podrtih dreves, tudi čez pot, a spet ni toliko, da bi zaradi tega bilo neprehodno.

 Na vrhu Vremščice, 1027m. Nisem vajena pogleda na Nanos s te strani.

Vrh Vremščice iz Senožeč sploh ni tako blizu - skoraj 5 km v eno smer, od tega kakih 10 minut hodiš čez naselje po asfaltu. Sicer je mogoče pustiti avto na začetku makadama, a moraš imeti srečo, da je kak plac prost, tako, da ne oviraš domačine, ki imajo tam njive. Prvi, bolj strm del vzpona skozi gozd, mi je vzel kakih 40 minut, nato po položnih in večinoma golih pobočjih Strane hodiš še približno pol urice do vrha Vremščice. Malo naprej pod vrhom je tudi cerkev. Z avtoceste Vremščica zgleda kot en brezvezen in nezanimiv hrib. Že letos pozimi sem ugotovila, da ni nezanimivih hribov. S 500 metri višinske razlike pa je Vremščica tudi dober cilj za pohod... Na vrhu sem srečala ogromno ljudi, tudi družine z otroci. Pot je precej dolga, ni pa tehnično zahtevna. Krasen izlet!

Dva tedna pozneje se vračam iz Ljubljane, imam prost popoldan, zunaj je sonček. Si mislim - danes pa je popoln dan, da končno vidim še Slivnico. In grem gor. Prehitim razred šolarjev. Pridem na odprta pobočja, ki jih zadnjič nisem videla. Občudujem razgledi. Uživam v obilici cvetlic, ki rastejo vse povsod.

Dom na Slivnici. Med tednom je bil zaprt. Pri domu je tudi fajn pihalo.

Dom na Slivnici

 Vrh Slivnice 1114m.

Pogled na Cerkniško jezero.

 Pod smreko si privoščim malico s pogledom v dolino in na jezero. Carsko!

Za 534 m višinske razlike iz Cerknice do vrha sem potrebovala 1 uro pa 10 minut (3,5 km v eno smer), sestop je kakih 45 minut. Pot je zelo enostavna, lahko kar tečeš. Na povratku sem srečala ogromno ljudi, ki so se komaj odpravljali v hrib, kljub poznemu popoldnevu.

Tako oba hriba sta zdaj "zmagana". Nista zastonj tako priljubljena, res je čudovito....
Iščem pa nove destinacije kar se da blizu Obali.