Manavgat - mesto in reka

Manavgat je mesto na sredozemski obali Turčije, nekoliko proč od Antalije. Skupaj z vasmi območje Manavgat ima 64 km obale. Takšne so tukaj razdalje. 

Na območju Manavgata se nahaja turistično veliko bolj znano mesto Side. Seveda, znano je po obilici hotelov in zanimivem starem mestnem jedru, kjer se nahaja več butičnih hotelov. Side je antično mesto, v starih časih je bilo zelo aktualno rivalstvo med mestoma Side in Aspendos.

Sam Manavgat nam je deloval veliko manj turistično mesto, bolj  je to moderno mesto za domačine. Veliko bolj čisto, urejeno in umirjeno, če primerjamo z Antalijo. Je pa res, da v Manavgatu nismo bili prav dolgo in si nismo ogledali ravno celega mesta, to kar smo videli, pa je bilo lepo in zeleno.

Vse stavbe v Manavgatu so visoke največ 5 nadstropij, stanovanja pa so tukaj dražja kot v Antaliji ali Alanji. Tudi kvaliteta življenja deluje boljša.

V Turčiji, vsaj na predelu ob obali, imajo navado držati bojlerji z vodo na strehi. Tako poletno sonce segreva vodo, zato stanovalci prišparajo na elektriki.

Ker imam rada vsakršne plovbe z ladjami, tudi tukaj gremo na izlet z ladjo po reki Manavgat. Ladja izpluje praktično iz centra mesta in pluje skoraj do mesta, kjer reka se združi z morjem.

Reka je neverjetne zelene barve.

Ostanki antičnega obzidja oz. zgradb:

To so klasične izletniške rečne ladje.  Nekateri prirejajo diskoteke na ladji, predvsem je to zanimivo za ruse, tudi iranci tudi radi žurajo na barkah.

Naša plovba iz mesta do morja traja 45 minut. Postrežejo nam tudi pijačo. Odločamo se za topel čaj ali kavo, saj po včerajšnjem spomladanskem sončnem in toplem dnevu, danes je spet vse sivo, hladno je in imamo občutek, da bo vsak čas rosilo.

Reka Manavgat izvira v Taurusu, dolga je 96 km, temperatura vode pa je kakih 15°C. V reki živijo sladkovodne želve, ki pa jih nismo videli. V ustju reki želve kareta prihajajo gnezditi vsako leto.

Plujemo mimo obdelanih njiv, zabaviščnega parka in dveh velikih gradbišč novih hotelov. 

Kmetijstvo je zelo razvito na območju ob Sredozemski obali, kar dobra polovica prebivalstva se ukvarja s kmetijstvom, tukaj pridelajo ogromno agrumov, granatnih jabolk, jagod, paradajza in paprik, veliko je bombaža. Na območju Alanije je veliko banan.  Z izdelki zalagajo celotno Turčijo in še imajo za izvoz. V začetku marca smo videli še nove jagode, in še vedno veliko pomaranč, limon na drevesih ter neobran bombaž. Bombaž slabše kvalitete se sploh ne pobira. Pozeble pomaranče pa poberejo le, če imajo kupca, kot je, recimo, naš Mercator, ki odkupi za simbolno ceno pomaranče, ki za turške razmere niso dovolj dobre. Potem pa jih dobimo v naših trgovinah suhe in spužvaste – to so pozeble pomaranče iz Turčije.

Turki zelo radi prihajajo na obale rek ali jezer na pikniki ali obilni »nedeljski« zajtrki v naravi.

Nato plujemo mimo ladjedelnice za rečne ladje, vse so v enakem »gusarskem« slogu. 

Ob reki opazimo ribogojnico, kjer gojijo sladkovodne postrvi, ki so nam jih postregli za kosilo na barki.

Ves čas v ozadju opazujemo mesto in Taurus za njim.

 Bilo bi lepo, če ne bi bilo tako mrzlo....

Pri morju je zelo zanimivo, saj reka teče vzporedno z morjem kakšen kilometer, preden se z njim združi. Peščeni pas vmes je širok dobrih 100 metrov, nič več. 

Plaža je peščena, mivka je precej groba. Kljub 18. marcu, vetru in oblačnim 14°C, mivka je topla in je prav prijetno hoditi bos. Že ker sem bosa, ne morem, da ne bi zašla v vodo vsaj do gležnjev. No, saj ni tako ledena, kakih 18-19°C je moglo biti. Se pozna prejšnji topel dan.

Naša ladjica naredi postanek ob morju za več kot uro časa. Vsak se zabava po svoje. Poleti zagotovo je čas dobrodošel, ko se lahko kopajo v morju.

V mestu obiščemo mošejo. Manavgat se ponaša v največjo mošejo na Sredozemlju. Za gradnjo te mošeje so porabili 3 mio US dolarjev. 

Ko prispemo pred mošejo, še opazujemo, kako verniki se umivajo pred vhodom (muslimani pred vsako molitvijo se morajo umiti – ušesa, roke, stopala, še nekaj, kar se ne spomnim več, mogoče čelo…), vsak čas se prične molitev. 

Si mislimo, nič bomo počakali zunaj, da se molitev konča, nato gremo noter pogledat. Dokler se ogledujemo, na vhod pride mlajši moški, vidi se, da »dela« v mošeji, in nas povabi noter. Pokaže del mošeje ob vhodu, ki je označen z nizko ograjo, češ, da od tam lahko spremljamo molitev. Sicer je tisti prostor bolj za otroke, da ne motijo odraslih pri molitvi.

Pri molitvi so samo moški, v ogromni mošeji jih je bilo kakih 15-20. Ženske sicer lahko pridejo moliti v mošejo, vendar nekako ni v navadi. Tukaj je dovoljeno tudi ne-muslimanom biti v mošeji, fotografirati, samo ne smeš motiti vernikov pri molitvi. V mošejo greš bos (pred vhodom črta z oznako in police za obutev), ženske morajo imeti pokrito glavo kot v pravoslavni cerkvi. Tla v vsej mošeji so pokrita z na videz prav odličnim tepihom.

Moški zmeraj molijo v prvih vrstah (določen je prav način  kako se razporedijo v mošeji: po vrsti od »zgornjega« levega kota, naprej vrsta čisto ob steni za mujezinom in tako dalje. Na neki točki molitve pa se porazporedijo po mošeji nekako poljubno, niso več »v vrsti«. Ženske so pri molitvi zmeraj v zadnjih vrstah in zgoraj na balkonu, zato da pogled na ženske riti ne moti moške med molitvijo.

Za nas je čisto neobičajno, da lahko spremljamo muslimani pri molitvi, čisto posebna izkušnja. Preseneti in navduši nas glas mujezina, »poje« v živo, to je to, kar se potem sliši z minaretov daleč okrog. Molijo muslimani 5x na dan – ob vzhodu in zahodu in še 3x vmes, vsakokrat ob drugačni uri. Zato mujezin kliče k molitvi, sicer ne bi znali, kdaj moliti. V mošeji smo opazili digitalno uro, ki izračunava uro za molitev. Sedaj najbrž tudi že imajo kake aplikacije, ki to izračunajo.

V mošeji smo videli kar nekaj izvodov Korana, ki si ga lahko izposodiš in prebiraš. Stene pa so poslikane večinoma z ornamenti in cvetličnimi vzorci, pogosti so tulipani. Nikjer ni likov kot v katoliških cerkvah. To pa je zato, da pri islamu se izogibajo kakršnim koli podobam in likom... Poleg vzorcev je le še nekaj napisov v arabščini, ki jih seveda, ne znamo prebrati.

V Manavgatu so znani veliki bazarji ob ponedeljkih in četrtkih, ki privabijo veliko obiskovalcev. Na bazarju se prodaja veliko domačih proizvodov.

Bazarjev imamo že dovolj, čeprav ta najbrž je zanimiv. Na obrobju Manavgata zato obiščemo outleet Dickman, ki ga zelo priporočajo domačini in tisti, ki tukaj živijo, kot mesto, kjer se lahko ugodno nakupi kvalitetna oblačila, tudi znanih znamk. Predvsem velika prednost za nas – na artiklih so cene in nobenega barantanja. Outleet je kakih 100 minut ven iz centra, in ja, moraš vedeti, kam se peljati. Veliko je oblačil znanih znamk po zelo znižanih cenah (majčke 3-20 €, kavbojke in torbice 25-40 €, jakne – nad 60 € - Guess, Gucci, Desigual, CK, Armani ipd ipd. ). 

Kolikor mi lahko presodimo in kot so nam priporočali – kvaliteta je dobra, meni še vedno ostaja vprašanje glede ponaredkov. Kaj pa vem, v Turčiji je to tako čudno – tukaj proizvajajo odličen bombaž, imajo več tovarn, kjer šivajo originalna oblačila za ta iste znamke, ki jih potem prodajajo v Evropi. Recimo, v Denizliju je fabrika Levi's-a in Diesel-a. Čez dan izdelujejo oblačila, ki jih prodajo za izvoz, ponoči pa tiste, ki jih prodajo doma v Turčiji, seveda po krepko znižanih cenah. Morda so tu izdelki z malenkost faljenim šivom ali manj kvalitetno blago, kaj pa vem… Nekaj zadev smo si kupili, bomo videli, kako se obnese.

V Turčiji je uradna valuta turška lira. Uradni tečaj v času našega obiska je bil 1 € = 2,8 lire. Dejansko menjati lire na Evre sloh ni potrebno, Evre (in ameriški dolarji) krožijo v državi lih tako kot lire, na menjavi pa vas tako ali tako opeharijo, brez tega ne gre. Odvisno, če plačuješ v lirah ali evrih oz. katero prvo ceno so ti povedali, tečaj se spreminja od 2,5 do 3 lire za Evro. Računa oz. kakega potrdila o nakupu/plačilu v tedni dni v Turčiji nisva dobila niti enkrat, niti na vprašanje.

S tem postom je tudi konec mojih zapiskov o našem marčevskem potovanju v Turčijo. Vse skupaj je možno pogledati na:

Potovanje v Turčijo 2015