Aspendos je
staro trgovsko mesto le nekaj kilometrov proč od Sredozemske obale Turčije. V drugem stoletju so mesto osvojili rimljane, od takrat
je največ ostankov in ruševin antičnih stavb. Ogledali smo si most čez reko Eurymedon (sedaj Köprücay), ostanki akvadukta, gledališče in ostanki mesta za gledališčem.
Do ruševin
Aspendosa se zapeljimo takoj po pristanku na letališču in izkoristimo prvi
popoldan že za oglede. Most v Aspendosu in gledališče sta pravzaprav edina, ki nista ruševina,
bila sta obnovljena, skozi stoletja tudi nekoliko spremenjena.
Najprej so rimljani
zgradili most z zelo visokim lokom, tako pozneje karavane kamel niso mogli čez most,
saj je bil lok prestrm za kamele. Zato seldžuki so most pozneje podrli in naredili
bolj položnega. Višina lokov, ki so jih naredili seldžuki, je za dobrih 4 m
nižja od romanskega mostu.
 |
| Se vidi cikcakasta oblika mostu |
Mesto ob
mostu je zelo prijetno, reka pa je zelo mogočna, tok je hiter in razburkan, na
reki je možen tudi rafting, saj reka izvira precej višje med gorami Taurusa.
Naslednji naš postanek je ob ogromnem in veličastnem akvaduktu, kljub temu, da so ostali samo
ruševine. Akvadukt naj bi bil porušen v močnem potresu leta 363, nekaj kamnov oz.
kamnitih blokov od porušenega akvadukta pa so uporabili za gradnjo in
rekonstrukcijo Eurymedonskega mostu.
Akvadukt se nahaja ob nekem manjšem naselju,
tako zdi se, da celotna vas je postavila stojnice ob antičnih ostankih in
prodajajo turistično šaro.
Turistov je ogromno, v času našega obiska na
relativno majhni ploščadi ob akvaduktu je bilo vsaj 4-5 avtobusov, kup
trgovcev, stotine turistov… Preveč ljudi, preveč gužve, težko je se odmakniti in
opazovati in uživati.
To je naš prvi stik z
lokalnimi trgovci – ko greš mimo stojnic, te kličejo, da stopiš bližje, da
pogledaš, kaj prodajajo, prosijo, da se slikaš zraven njih, nato ti ponudijo
pomarančo iz sosednjih nasadov (»present, gratis«), nato kak mini obesek ali kamenček, nato – daj en
evro…
 |
| "Turkish mama" |
Hodijo za teboj in ti težijo, ne
sprejmejo "Ne" niti v prijaznih besedah, niti kot hec, enostavno vztrajajo, da odpreš denarnico; nesramni pa nočemo biti, zato poskušamo se ne zmeniti za njihova nagovarjanja. Nismo navajeni take vsiljivosti, težko se
naučimo, da ljudi niti ne pogledaš, ko te ogovorijo. Toliko so vsiljivi, da te
ni volja niti pogledat, kaj prodajajo, kaj šele, da bi res kaj kupil… Greš čim
prej mimo stojnic in čim bolj daleč. To je bil šele začetek našega stika s
turki…
 |
| trgovke |
 |
| trgovke |
Se odpravimo
dalje do gledališča. Od ene do druge točke smo se morali kar zapeljati, čeprav
vse je dokaj blizu, a ni za hoditi peš. Gledališče je tudi še iz rimskih časov,
vendar obnovljeno in vzdrževano. Še vedno se tukaj odvijajo predstave baleta
in koncerti različnih glasbenikov, akustika je izjemna.
 |
| reprodukcija v gledališču |
 |
| Tribune gledališča |
.jpg)
Za
gledališčem je hrib poln antičnih ruševin, speljano je več poti, vse je
označeno – od stadiona, do templja in akropole. Kar sredi trave in cvetlic najdemo kose s poslikavo.
Nekaj časa raziskujemo, vendar
ruševine so samo ruševine. Zanimivo je, če ti nekdo razlaga njihovo zgodovino,
pomen, kaj je bilo in kako je funkcioniralo. Ker po hribu raziskujemo čisto na
lastno pest, se bolj posvetimo opazovanju pokrajine in fotografiranju…
Ulica v Aspendosu. Ugibamo, zakaj je pod tlakovano ulico globok rov. Ena od idej, da je to pot za leve do arene z gladiatorji. Druga ideja, da je to kanalizacija. Vendar je preveč zahtevno za tako banalno zadevo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar