Zemljevid 2018


visited 38 states (16.8%)
Create your own visited map of The World

četrtek, 08. november 2018

Albanija z avtodomom: Uvodni post. Pot do Dubrovnika.

Sredi oktobra se odpravimo na potovanje po Albaniji, gremo z avtodomom. Gremo zopet z Bojanom Potočarjem in ekipo, ki se ni ustrašila pot po Albaniji. Skupaj nas je 12 kamperjev. Bojan skrbi za vso organizacijo in intinerar, tako sva res »na dopustu« in samo uživava.

V seštevku sva prevozila 3000 km v 12 dneh. Celotna pot je izgledala nekako tako, le da Google nikakor ni hotel narisati pot iz Vranja v Prištino, zato sem jo dodatno narisala z modro barvico. Pot iz Srbije na Kosovo je Google vztrajno iskal preko Makedonije. No, ugotovili smo, da obstaja krajša pot.
Tudi tokrat bo potovalni dnevnik. Tako je bilo po dnevih:
Dan 1: Izola - Kamp Polje, Dolenske toplice
Dan 2: Dolenske Toplice - Mlini (Dubrovnik)
Dan 3: Mlini (Dubrovnik) - Črna Gora - Tirana 
Dan 4: Tirana & Kruje
Dan 5: Tirana - Berat
Dan 6: Berat - Logara - Ksamil
Dan 7: Butrint & Syri Kalter
Dan 8: Ksamil - Gjirokaster - Struga (Ohridsko jezero)
Dan 9: Struga (Ohridsko jezero) - Vranje
Dan 10: Vranje - Gračanica - Priština - Vranje
Dan 11: Vranje - Zasavica (Sremska Mitrovica)
Dan 12: Zasavica (Sremska Mitrovica) - Hrvaška - Izola


1.dan, sreda 10.10. Izola – Dolenjske Toplice, 170 km
Ş sopotniki se dobimo popoldan po službi v novem kampu Polje pri Novem Mestu v bližini Dolenjskih toplic.
Kamp Polje – prijeten mali kamp, na novo urejen, kakih 20 parcel, ob velikem polju. Kopalnici lepo in moderno opremljene, imamo WiFi. Prav ob kampu ni trgovin ali gostiln.

Dolenjska je za nas skoraj neznana pokrajina, nikoli nimava poti sem. Oktobra je okolica že rumeno-jesenska in te grički in polja nas prav očarajo. 
 Manjši kamp Polje, kjer prenočimo, je čisto ob reki Krki, reka pa je vedno lepa. 



Že ko se vozimo ob reki, je prelepa, iz kampa pa se sprehodimo do lesenega mostu v bližini. Ta most sva morala prevoziti s kamperjem, most pa zdrži težo le do 3 tone, kamper tehta lih toliko ali celo malo več. Obstaja druga cesta, s strani Dolenjskih toplic, ki jo vsem priporočava, da ne bi kdo podrl most.
 V okolici kampa je speljanih več pohodnih poti, do Dolenjskih toplic je še cca. 1-2 km vožnje, lahko tudi s kolesom ali peš. Najdemo nekaj, kar zelo spominja na gozdne jagode, vendar to niso. Freddy riskira in jih poskusi, nimajo nobenega okusa. Na srečo, tudi ni posledic. Ne veva, kaj je to.
Prvi večer narediva le kratek sprehod po okolici, nato klepetamo s sopotniki. Spat greva zgodaj, jutri nas čaka vožnja vse do Dubrovnika.

2. dan, četrtek Dolenjske Toplice – Mlini (Dubrovnik), 600 km
Za nami je mrzla noč in megleno jutro. Zunaj je komaj 8 °C. Včeraj na Obali je bilo 26°C. Oktober je letos izredno lep in topel.
Iz Dolenjskih toplic se vozimo po »partizanski« cesti proti Črnomlju čez Kočevske gozdove. Pot nas vodi preko 500-metrskega prevala pri Vrčicah, nato pa pridemo že v Belo Krajino.
Bela Krajina se imenuje Bela zaradi belih brez, pa tudi zaradi belih narodnih noš. Nikoli nimam poti sem, a naneslo je, da sem bila v Beli Krajini ravno 10 dni nazaj, ko smo šli iz Metlike po okoliških hribih. 
Romantično vzdušje ob meglicah na hribčkih razbije skupinica migrantov, ki čepijo na tleh kar ob cesti, čuva jih policist, najbrž v čakanju prevoza. Iz poročil smo izvedeli, da je to bila skupina 14 pakistancev in afgancev, ki so ilegalno prečkali mejo. Ja, tu smo zelo blizu meje in najbrž ni prav nič prijetno stanovati kje na osamljenih lokacijah v bližini meje. 
Iz Dolenjskih toplic do meje s Hrvaško v Vinici je nekje 45 minut vožnje. Meja speljana po reki Kolpi. Lepa reka je na naši strani zagrajena z visoko žičnato ograjo. Tudi to je »prispevek« beguncev v zadnjih par letih.
Sicer narava je prečudovita. 
Reka Kolpa:

Prva vas na Hrvaški strani se imenuje Bosanci. Simbolno, da se zadnja, ali med zadnjimi vasmi na Hrvaškem, čisto ob črnogorski meji, se imenuje Bosanka. Malo smo se nasmejali.  
Avtocesta na HR strani je le nekaj km proč od meje – veliki razcep Bosiljevo. Vse do tu smo vozili po lokalnih cestah. Vse so bile lepe in lepo prevozne. Na jutro delovnega dne pa je bilo vseeno precej prometa.
Od Bosiljeva je avtocesta speljana v zaledju Velebita, preko Gorskega Kotorja. Tu okrog so barve dreves že res povsem jesenske. Sploh nisem vajena Hrvaške v jesenskih barvah ;)
Gorski Kotor prevozimo v megli, oblakih in temperaturi okrog 10°C.
Naša ekipa na postanku za kavo nekje za Velebitom:
Po 3,5 urah od Dolenjskih Toplic prečkamo tunel Sveti Rok in iz predora izstopimo že praktično v Dalmaciji. Tukaj je sončno, temperatura se je dvignila na 24°C, v daljavi je morje in – Oh, kako ratalo je lepo! 
Evo, tu je prišel občutek, da smo na potovanju. Se kar smejimo in slačimo dolge majice in kavbojke kar med vožnjo.  Celo narava je drugačna – drevesa so tukaj še vedno zelena, sploh še ni zlato-rumenih jesenskih barv.
 Maslenički zaliv:
Pred Šibenikom prečkamo (še 1x danes?) reko Krka. Ali je to res »naša« Krka? Si dam nalogo, da doma po zemljevidih preverim, kje vse teče, da jo še tukaj prečkamo. V Šibeniku se izteče v morje, tako, da je tukaj zagotovo konec. 

Ko preverjam doma, kolikor pokaže Google, naša Krka nima skupne vode s Krko v Šibeniku. Ali se kaj motim? Zakaj potem 2 reki se enako imenujeta?

Po 4 urah vožnje in cca. 400 km smo že pri Splitu. Vozimo ves čas po avtocesti, ki je speljana ves čas v zaledju hribov, morja ne vidimo nikjer, razen majhnega dela takoj na izstopu iz tunela Sv. Roka. Na počivališču Mosor (nekje pri Splitu) tankamo in se ustavimo kaj pojesti. Okolica je prava Dalmacija. Krasno je.


 Prečkamo kanjon Cetine in pustimo za seboj nacionalni park Biokovo. 
 Biokovo "od zadaj":

Ko prevozimo »ozadje« Biokova (spredaj na obalni strani hribov je Makarska riviera), se avtocesta začne spuščati v dolino Neretve. 


Tako po 450 km v Pločah zapustimo hrvaško avtocesto (avtocesta se nadaljuje za Sarajevo / Mostar, sicer ne vem, kako dolgo). Vožnja po A/C nas stane 304 kune, 41 € (smo s kamperjem, za osebno vozilo bilo bi malo ceneje). Vsakokrat na Hrvaškem in v Italiji ugotavljamo kako zelo se splača vinjeta. 
 Dolina Neretve je čudovita, najprej vidimo le polja, ki so ujeta med hribi, med njimi so le manjši kanali, sama Neretva se pokaže pozneje, ko se spustimo s hribov povsem v dolino. V Neretvi je lih sezona obiranja mandarin, tudi granatnih jabolk je ogromno. 
 Neretva:
 Kilo mandarin stane le 3 HRK (0,40 €)  in so res dobre, polne okusa. 
 Ob Neretvi:



Po skoraj 8 urah na poti (z dolgim postankom za kosilo in par manjšimi) smo na meji z Bosno in Hercegovino. Malo pred mejo opazujemo, kako na hrvaški strani pripravljajo in pravzaprav so že začeli graditi most na polotok Pelješac. Postavljeno je že prvih par opor na strani Pelješca. Ni videti velikega dela, ampak nekoč bo ta projekt zaključen in se bodo hrvati vozili v Dubrovnik preko Pelješca, brez, da bi bilo potrebno prečkati ozemlje BiH pri Neumu. Zelo lahko se zgodi, da bo v BiH ostalo le slano jezero, ne več morje. 
Na meji policaj ročno pretipkava podatke iz vsakega dokumenta, tako se vleče vse v nedogled. Nato pa obalo Bosne prevoziva v 15 minutah.

Ob Neumu se na veliko gradi, žal, s ceste ni videti, da bi bilo kaj posebno lepo. Mogoče bi morali dol do promenade.
Neum:


Ko zopet vstopimo na Hrvaško, vožnja do Dubrovnika, oz. do Mlinov mičkeno za Dubrovnikom, traja še dobro uro, to je okrog 70 km po magistralni cesti. Lepa cesta, čudovita pokrajina – morje, otočki, zelenje... Krasno. 


 Panorame:

 Polno je čudovitih zalivčkov in otočkov v morju:



 "Naša" platana v Trsteno. Ko sva bila tukaj prvič, sva jo kar objemala... Neverjetno drevo.
 Ob 18.uri že v sončnem zahodu se vozimo mimo Dubrovnika v Mlini, v kamp Kate.

 Dubrovniško pristanišče je že pod nami:

Dubrovnik tokrat pogledamo samo od zgoraj, v mesto ne gremo. Bila sva 2 leti nazaj, sicer pa Dubrovnik je vedno čudovit.



Kamp Kate je ob glavni cesti v naselji Mlini, nekaj km za Dubrovnikom, med oljkami, precej višje nivoja morja. Ni velik, prijeten. Do morja vodijo stopnice in potka, to pa greva jutri. Pekarna je 300 m proč na glavni cesti.


Ni komentarjev:

Objavite komentar