Albanija z avtodomom: Iz Dubrovnika do Tirane (225 km)

Zbudimo se v prijetno sončno jutro, temperatura je okrog 20 °C. Južnodalmatinsko sonce, čeprav že jesensko, nas vabi na sprehod do plaže.

 Mlini je majhno naselje, manj kot 1000 prebivalcev. Zgornji del naselja leži ob Jadranski magistrali, spodnji pa ob plaži in manjšem pristanišču. Kraj leži ob vznožju 628 metrov visoke Malaštice (ker jo gledamo prav od morske višine, deluje veliko višja). Iz izvirov na gori se v morje stekajo številni potočki, ki so v naselju poganjali mlini, zato je tako ime kraja.   

kapela Svetega Roka

Od kampa Kate do morja je 5-8 minut sprehoda po potki in po stopnicah navzdol. Ob morju je manjši del naselja in hotel. Čisto ob plaži je prijeten majhen trg, na trgu pa je skoraj 300 let stara platana. Poleg je majhna cerkvica Svetega Roka.  

To čudovito platano so tukaj posadili leta 1742. Trenutno je visoka okrog 30 metrov, premer krošnje je 36 m. Obseg debla na višini 1 metra je 6,8 m. Vse to je zapisano na informativni tabli poleg drevesa. Res je krasno drevo!

 Ob 8h zjutraj v morju je že nekaj ljudi, ki plavajo (sredina oktobra!). Temperatura vode v morju je okrog 20 stopinj.

Ob uličicah na poti med plažo in kampom rastejo limone, mandarine in celo velikanske grenivke. Vsa drevesa so polna sadežev. Rože so še vedno cvetoče. Dalmacija je prelepa!

 Nazaj v kamp - spet po stopnicah. 

Ko zapustimo kamp v Mlinih, čez 20-25 minut smo že na meji s Črno Goro. Vrsta je dobrih 10 avtomobilov, policistu na črnogorski strani meje moraš poleg osebnih predložiti še prometno in zeleno karto za avto. Na meji vse dokumente skenirajo čez čitalec, kar ne gre avtomatsko, vnašajo ročno, zato gre počasi. Za prečkanje meje porabimo 25 minut. 

Takoj za mejo na cesti je več policijskih kontrol, lovijo prehitro vozečih. 

Vozimo mimo mesta Herceg Novi, vse ob obali Boka Kotorskega zaliva. Promet je po-črnogorsko »pester« - speljevanje v rikverc kar na magistralno cesto, obračanje na cesti, vrivanje, kolesarji kar povsod, tudi v nasprotno smer na zelo prometni cesti, prehitevanje, ko ne vidiš nič naprej... Folklora, ki smo jo že malo pozabili...

Ob obali vozimo do naselja Kamenari, kjer gremo na trajekt, da ne rabimo delati veliki krog čez ves zaliv. Trajekt stane 9 € (črnogorci so face, so kar »dobrovoljno« uvedli Evro kot nacionalno valuto), trajekt vozi non-stop, samo da se napolni. 10 minut in smo že na drugi strani zaliva. Vožnja s trajektom pa je lepa! 

Že nasprotna stran zaliva - Lepetani. 

 Med hribi pogled na Perast in obalo zaliva.

  

Med vožnjo po regionalnih cestah spremljam kakšne cene so za gorivo na črpalkah – približno enako kot sedaj pri nas – po 1,30 € za diesel, bencin je po 1,43 €. Ceste pa so zelo prometne, gremo res po-polžje. 
Tivat:

Prelepa plaža ob kampu Jaz. Plažo imenujejo "slovenska", najbrž pride sem precej slovencev, drugače pa ne vem, zakaj bi se tako imenovala. 

Skoraj ves čas ob poti imamo razgled na čudovito črnogorsko obalo:

V Budvi smo 2 uri po tem, ko smo prečkali mejo, a to je vsega 70 km iz Dubrovnika.

V mestu policija ustavi ene sopotnike, ki vozijo za nami. Menda so za las šli na rdečo luč, morali so na policijski postajo plačati kazen – oglobili so jih za 50 €, še »s popustom«. 

Imamo krasno poletno vreme, okrog 26 °C. Me prevzamejo čudovite panorame črnogorske obale. Freddy se smeje – kaj spet fotografiraš, saj si vse poslikala 2 leti nazaj, ko sva bila tukaj.

 Se že vidi Sveti Štefan:

Ena od plaž:

 Ko gremo mimo Buljarice, postaneva prav nostalgična. Plaža tu je še vedno fantastična!

 Za Barom spet uberemo cesto proti Albaniji, proti Skadarju, tisto, ki se dviga v hrib in nikakor ni podobna pošteni cesti, ki povezuje 2 državi. Bolj je vaška cestica, kjer povsod niti ne moreta 2 vozila mimo.

Cesta je polna lukenj, pasejo se na njej in ob njej krave, ograj in bankin ni sploh oz. so zelo redke, cesta pa je speljana visoko po pobočju hriba, včasih je precej prepadno. Najbrž je najslabši del ceste na naši poti. Tako voziš dobrih 20 km, skoraj do meje z Albanijo. 

Zaradi slabih cest in gostega prometa smo porabili za vožnjo preko Črne Gore okrog 4 ure, tu notri je tudi trajekt in pol urni postanek za Budvo. Prevozili smo vsega 140 km!
Bližje kot je albanska meja, bolj se opazi, da smo že na muslimanskem delu Črne Gore.

Na meji z Albanijo smo že v času kosila. Tudi to mejo prečkamo v 25 minutah.
Najprej nas preseneti (saj smo videli zadnjič, ampak pozabiš) - na strehi vsake hiše bojler, kjer se voda segreva na soncu. 

Še iz časov turkov so albanci muslimani. Mošeje sicer ne izstopajo veliko in v glavnem niso zelo opazne. Nekatere ženske sicer imajo rute, nismo pa videli prav nobene, ki bi bila pokrita oz. nosila burko. Ena izobražena punca v Tirani je povedala, da Albanci nikoli se niso bojevali za religijo ali iz verskih razlogov. Za svoje ozemlje ali iz ekonomskih razlogov – to ja, zaradi vere pa ne. V času Hodže pa so bili sploh ateisti. 

Navduši nas, da v okolici Skadarja granatna jabolka rastejo kar ob cesti, kot živa meja. Sploh ni videti, da bi za njih kdo skrbel ali jih obiral. 

Reka Bojana, nad njo pa grad Rozafe (obiskala sva ga 2 leti nazaj). Škoda, ker s tej strani pogled kvarijo žice napeljav.

Ob reki:

Vozimo po regionalni cesti za Tirano. Cesta gre čez vsa naselja, nobenih obvoznic. Čeprav po Albaniji najprej vozimo po zelo ravninastem delu (tako je v bližini morja vse do Fiera), je Albanija zelo gorata. Najvišji vrh Albaniji je le 100 metrov nižji od našega Triglava – 2764m. 

Povprečna hitrost vožnje je 50-60 km/h.  Ob cesti so en za drugim hoteli, črpalke, pralnice avtomobilov, trgovine vsake sorte, predvsem pa je polno nedokončanih stavb. In to niso nobena urejena naselja, zadaj za stavbami ob cesti so samo polja! Nekatere stavbe in dvorišča ob stavbi so urejeni v nulo, včasih celo kičasto, drugi, čisto zraven, pa so zapuščeni in propadajo. Gradnje so brez kakršnega koli urbanističnega načrta, vse mogoči arhitekturni slogi so izbrani, od rokoko palač do barak iz iverce.

Promet še najbolj spominja na Maroko – na cesti so vsi in to tako, kot se jim zljubi - od koles, vpreg, pešcev do modernih Range Roverjev in Mercedesov vseh letnikov. Prehitevanje čez polno črto, vožnja s kolesom v nasprotno smer, vse je bolj divje, vozniki se med seboj sporazumevajo s klaksoni in ne s prometnimi predpisi. Črna Gora je bila le uvod. Mi smo pa že vajeni evropskega reda. 40 km pred Tirano se začne hitra cesta,  je lepše za prehitevanje, ampak zavijanje na dvorišča trgovin kar s hitre ceste, ustavljanje avtobusov prav tako – kar na cesti. Se moraš malo navaditi. 

Ob 16h smo v manjšem naselju, v Nord Park kampu, 20 km pred Tirano, v bližini mesta Kruje. Za 225 km smo danes porabili 7 ur. Ne glede na par postankov in prečkanje mej, je ta hitrost najbrž ena od rekordnih... 

Iz kampa imamo razgled ravno na nekdanjo prestolnico Kruje - pred nami na pobočju gore. Jutri jo gremo pogledat.

Kamp Nord Park je zelo majhen, pravzaprav je to dvorišče zadaj za stavbo hotela. Hotel ima bazen in ga lahko uporabljamo, ampak voda se segreva samo na soncu, zato za nas je malček hladno. Ne morem reči, da je to kamp z lepo okolico, je pa v redu – kopalnice so v bazenskih garderobah (prvi večer sicer ni bilo tople vode), WiFi gratis, pri hotelu je tudi fina restavracija. Skratka je v redu, če ne misliš tu bivati 1 teden. 

Nadaljevanje: Tirana