Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Albanija z avtodomom: Berat - prelaz Logara

Tudi danes je prijetno sončno jutro. Po jutranji telovadbi se vsi odpravimo proč, nizozemci samo opazujejo naš odhod in se čudijo, kako se vsi skupaj odpravimo točno ob uri proč. Danes vozimo mimo Vlore, nato od 0 nadmorske višine na 1023 metrov na prelazu Logara. Cesta je solidna, je pa zelo razgibano. Najlepši del vožnje!

Iz Berata najprej se vrnemo nazaj skoraj do mesteca Lushnje, od tam je do Vlore speljana hitra cesta. Sicer iz Berata do Fiera obstaja tudi cesta bližje, ampak je menda tako grozna, da se splača narediti krog.

Vse do Berata smo vozili samo po ravninah, država na tem delu je čisto ploska, hribe smo videli le daleč v daljavi. Tako je še vse do Vlore. Ob cesti so polja s čebulo in česnom, polni sadovnjaki kakijev, mandarin, granatnih jabolk, povsod nekaj delajo in pobirajo pridelke. Ni čudno, da z zelenjavo zalagajo celotno Slovenijo.
Sredi njiv tu pa tam so zanimivi primerki gradnje - od bunkerjev:

do palač ali mogoče bodočih hotelov:

Na začetku hitre ceste najdemo solidno novejšo črpalko, tudi gorivo imajo, upamo, da je kvalitetno. 1l diesla stane 185 LEK (1,50 €). Plačaš lahko le v Lekih ali Evrih. Od kreditnih kartic vzamejo samo Viso. Blagajna je na drugi strani hitre ceste – preko nadhoda. Ker nas je bilo več vozil in zelo težko smo se kar koli dogovorili z možakarjem, ki nam je tankal gorivo, do nas je prišel »šef« s prenosnim POSom, da pokasira. Z njim smo se tudi lahko kaj zmenili, saj zna italijansko. Včasih je v Albaniji lažje se dogovoriti v italijanščini kot v angleščini.

Nato pot gre mimo Fiera. Fier je peto po velikosti mesto v Albaniji. Naredili so neke sorte obvoznico okrog mesta, cesta je tu boljša kot ceste skozi center. Vseeno prevozimo dobršen del mesta. Promet v Fieru se zelo zelo vleče, najbrž se pozna ponedeljkovo jutro, se premikamo po polžje. Naša karavana avtodomov povsod zbuja pozornost in vsi nas gledajo, otroci pozdravljajo, celo policaji ne ustavljajo. Ker skušamo vsi en za drugim priti skozi križišča – krožišča, marsikdaj izsilimo komu prednost…

Povsem v albanskem "slogu" - še trgovina z Mercedesi je v nedokončani stavbi:

Za Fierom prenavljajo en del ceste, nekaj kilometrov se vozimo po makadamu, med delavci in stroji, ki urejajo. Ko smo se čez nekaj dni peljali tukaj nazaj, cesta je bila že dokončana, vozili smo se po novem asfaltu, samo še črt ni bilo. Vsaka čast!

Kmalu za gradnjo ceste se začne avtocesta. Od Fiera do Vlore je 40 km avtoceste, na samem začetku avtoceste kar ob robu cestišča prodajajo zelenjavo. Ne morejo iz kože. :) Ob robu ceste se vedno mora nekaj dogajati...

Pot gre ob solinah in velikem skladišču podjetja Vlore Sale. Freddy se je celo spomnil, da je že slišal o njihovi soli.

Kupe soli:

Vlore je veliko letoviško naselje ob Ionskem morju. V zadnjih letih se je zelo razvilo, postalo je nekaj takega kot je Rimini v Italiji – dolga peščena plaža in ob njej je več vrst hotelov.

Cesta za Vlore gre čisto ob morju, razgled je res lep. Opazimo celo več manjših kampov tik ob morju. Ko se ne ustavljaš, zgleda celo luštno in prijetno. Ko pa se ustaviš, je čisto mogoče, da je vse po-albansko neurejeno s smetmi in odpadki.

Plaža Vlore:

Prekrasna vožnja po cesti tik ob morju:

Ko cesta gre proč od morja, se začne tudi vzpenjati med albansko gorovje Čikat.

Cesta na prelaz je zelo lepa in je dovolj široka, zelo hitro se vzpenjamo, od morja do prelaza na 1023 metrov rabimo le 20-30 minut vožnje. Prometa ni veliko, zato tudi šofer lahko opazuje okolico.

Pogled nazaj v dolino, k obali Vlore:

Na prelazu sta 2 restavracije, pred vsako je parkirišče. Parkirali smo kot je kdo kje uspel, parkirišča niso jasno začrtana ali omejena. Na kosilo pa so se vsi odpravili v eno od dveh restavracij. Ta čas lastnik druge restavracije se je jezil, zakaj nekateri so parkirani na parkirišču pred njegovo restavracijo. Morali smo ga pomiriti, da naslednjič se zagotovo ustavimo jesti pri njemu, nihče od nas ni pomislil, da je to ločeno. Tip je prav težil in smo se že bali, da bo prerezal gume ali še kaj naredil.

Nekje tu se mi pokvari fotoaparat in dela slike kar po svoje, en čas črno-bele, pozneje je zgubil fokus... Mogoče pa sem kako nastavitev premaknila, brez, da i se tega zavedala. Še dobro, da na vsaki poti imava s seboj 2 fotoaparata. Ampak ravno tu, ko pod seboj imava neskončno modrino morja, jaz imam črno-bele slike... Grrr...

Na vrhu pa je prelepo, razgled daleč do morja, pod nami je 1000 metrov.

Z drugim fotoaparatom se Freddy ta čas zabava in ustvarja slike v kristalni krogli...

Morje 1000 m pod nami:

Ko se odpravimo dol – 20 minut res spektakularne ceste in smo že nazaj skoraj pri morju. Ta stran je še bolj bogata z razgledi in neverjetno zavito cesto. Cesta je res slikovita, na trenutke ti zastane dah, je pa vsekakor cesta lepa in zelo dobro prevozna. Če me kdo vpraša, je ta del najlepši del, ki ga je vredno voziti po Albaniji.

Pogled nazaj proti prelazu. Vidijo se restavracije, od tam sploh ni daleč do vrha gore, ki je pri antenah. Od tukaj se vidi, da obstaja pot vse do anten. Bilo bi zanimivo jo prehoditi, mogoče naslednjič :)
(hm, ne vem, zakaj bi še kdaj prišla v Albanijo, samo zaradi tega prelaza in zaradi Berata).

Tu pa tam ob cesti vidimo take miniature gradov, hišic - mislim, da je to nek spomin, ker zraven so slike ljudi, mogoče je bila tu kaka nesreča in je kdo umrl...)

Se spuščamo s prelaza:

Serpentina ceste:

Nepojmljivo kam gre ta gospa navzgor po cesti, vsa naselja so daleč proč:

Še dobre pol ure se vozimo po pobočjih hribov gor in dol – vedno na višini nekje 250 – 350 metrov nad morjem, skozi manjša naselja in oljčne nasade.

Slikovito naselje na hribu:

Na cesti sicer ni veliko prometa, moraš pa biti ves čas zbran, enkrat, ko smo se spustili nižje na pobočje hribov, ob cesti (in na cesti) je ves čas kaka živina, pa tudi tisti, ki jo čuvajo. Na vsakem ovinku te lahko čaka krava ali pastir na kolesu...

Da se vate zabije pogrebni avto, mora biti res slab znak... Najbrž se je umikal teličku na cesti...

Na enem od ovinkov me preseneti grafit - vsaj nekdo se tu zaveda, koliko smeti imajo in kako to prej ali slej bo vse pristalo v našem morju.

Čisto do morja se spustimo čele v naselju Himare, to je še eno, manjše, letoviško mestece.

Se ustavimo na sedaj že povsem prazni plaži. Plača je res krasna – drobni kamenčki, plažo omejuje večje skale ob katere se zaletavajo valove. Voda je še prav prijetna – okrog 21-22°C, zrak 27 °C, valovi na plaži niso premočni, bi se dalo se še kopati. Mi si samo zmočimo noge in se sprehajamo ob vodi. Prelepo! Če bi že kam prišla na morske počitnice v Albanijo, bi prišla sem, v Himare.

Od Himare ob obali se peljemo po pobočju hriba nad morjem, še vedno je veliko ovinkov in manjših vzponov in spustov. Cesta ponavlja relief hribov in kakšen most ali tunel kje bi bil že skoraj prav. Razgledi pa so noro lepi in vožnja je zanimiva.

Ob cesti opazimo veliko malih bunkerjev - samo napeti oči moraš, da jih opaziš na pobočju hriba malo nad cesto. V enem od zalivov je privezana vojaška ladja.

Skoraj otoček:

Prelepe panorame:

Tu pa tam je mogoče priti z avtom čisto na plažo in, čeprav ni več sezona, nekdo to izkorišča:

Neskončna plaža:

Celotna dolina polna nasadov oljk:

Razgledi ne bi mogli biti lepši. Čeprav je pot naporna zaradi nešteto ovinkov in vzponov - spustov, si želiš, da se ne bi končala.

Na sliki se ne vidi najbolje, ampak ta mali hribčki v dolini so vse polni malih teras - ne vem, kaj tam gojijo, ampak ni enega hribčka, ki ne bi imel teras.

Vzorec ceste - "kačica" po vznožju hriba:

Vozimo tudi mimo Sarande, nato ob sladkem jezeru Butrint vse do Ksamila. Ravno v okolici Sarande naredi neprijeten vtis, koliko smeti in gradbenih odpadkov ob robu ceste. In to ne samo na enem mestu, ampak kar po celem območju okrog mesta. Grdo!

Dolina v kmetijskem "zaledju" Sarande:

Butrintsko jezero:

Po 7 urah vožnje (z dvema postankoma) in prevoženih 220 km smo v Ksamil Caravan Camping. Za šoferja je ta pot vsekakor naporna. Že hitrost govori zase, poleg je še nešteto motečih faktorjev, kot je albanski stil vožnje, ovce in kolesarji na cesti, v enem kraju smo celo prevozili skozi številne ljudi, ki so bili prisotni na pogrebu na pokopališču ob cesti.

Kamp se tako imenitno imenuje, da smo imeli precej visoka pričakovanja. To je samo ime. Terasasta dvorišča med delno zgrajenimi hišami, nič kaj prijetno ali urejeno. »Glavni« del kampa je večje dvorišče ob hiši lastnikov, tam je bolj prijetno, tam so tudi kopalnice ipd. Lastnica je zelo prijazna, tudi tu nas počastijo z ledeno kavo ob prihodu, na mizi imamo na razpolago bonboni, orehi in vodo. Gospa se ves čas trudi, da so kopalnice in kraj za pranje perila in posode čist in urejen.

Zato pa spodnje terase, res da niso domačne, imajo razgled na morje. Od morja smo mogoče 100 m proč. Seveda, si želim na plažo.
(fotoaparat me spet heca)

Sosedje:

Do plaže je 2 minute peš, kar po utrjenem makadamu med gradbišči. Plaža je »urbanizirana«, še vedno so postavljeni ležalniki in blazine, drobna bela mivka, kristalna voda. Lepo je! Grem plavat – tudi tukaj temperatura vode mora biti nekje 21-22°C. Sredina oktobra!

V center mesta se lahko gre čez hrib, tako je celo bližje, ali po sprehajalni poti ob morju. Sva se odpravila na večerjo v mesto, do centra je 10 minut sprehoda ob obali. Ko pa sva do mesta dejansko prišla, naju je vse minilo. Vrnila sva se nazaj prav razočarana in jedla v kampu.

Prišla sva na sam jug Albanije, Krf tukaj se vidi čez morje, meja z Grčijo na kopnem je samo 4 km proč. Pokrajina, narava, vse, kar se vidi na daleč, je tukaj lepo. Ampak od blizu se vidi, kako ljudje vse pokvarijo in uničijo. V okolici kampa in ob promenadi je vse uničeno ali zapuščeno – ostanki gradbišč, kupi odpadkov. To je neposredna okolica kampa, se vidijo še kamperji na slikah. Vse ostalo okrog je prav zelo podobno.

Nekoč postavljeni lepe luči ob promenadi so razbite, promenada pa ni nikoli dokončana. Po celotnem pobočju hriba so le »okostja« bodočih hiš, ki ne bodo nikoli dokončana, nekatera so podrta na eno stran, ker se gre za črno gradnjo ali maščevanje sosedov. Popolnoma nobenega smisla za urbani razvoj ali arhitekturni slog, za kontrolo gradnje, za odvoz odpadkov ali urejanje zelenic. Povsod, kjer poseže človek je le uničenje. Prava škoda, prava žalost in razočaranje.

Pred restavracijo so edini luči na celotni promenadi, ki delajo in niso razbiti, ker jih najbrž vzdržujejo lastniki restavracije.

Nadaljevanje promenade je takšno in še slabše:

Albanija je znana kot dežela bunkerjev. Po mojem vtisu je Albanija dežela smeti in nedokončanih gradbišč. Da se vse to počisti, uredi in »počeše«, bila bi pravi biser, tako pa… Mogoče čez 20 let, ko se zgodi zamenjava generacij.
Sončni zahod pa je bil imeniten: