Albanija z avtodomom: Berat

Danes gremo v Berat, drugo albansko mesto, ki je uvrščeno na seznam UNESCO, zaradi čudovite osmanske arhitekture. Najprej nas čaka še kratka (110 km) vožnja – iz Tirane mimo letališča »Nene Tereze« do Dürresa (Drača) in nato do Berata. 

Berat

Ponovno sveže jutro. Petelin nas je zbudil že ob 5h.

Zajtrk, telovadba (z nami potuje profesor, ki skrbi za priprave športnikov, tudi za Himalajo, tako telovadimo vsako jutro). Nato gremo na pot. 

 Od Tirane v smeri Drača vozimo po t.i. »avtocesti« - je sicer dvopasovnica, hitra cesta, po kateri vozijo tudi kolesarje, ljudje čakajo avtobus kar ob robu ceste in se bus tako tudi ustavlja, tu so še direktni izvozi na polja in dvorišča trgovin. Ves čas moraš biti zelo zbran.

Ob cesti je ogromno črpalk, se samo sprašujemo, kako preživijo?

Tu pa tam ob cesti nas preseneti kaka palača, ki zares izstopa iz okolice. 
Prestižni hotel v predmestju Tirane:

 Še en hotel kar ob hitri cesti:

25-30 let nazaj v Albaniji še skoraj da ni bilo osebnih avtomobilov, zdaj pa je polno prometa, ljudje se pa še niso naučili voziti in predvsem še ni vozniške kulture. Sporazumevanje s hupami je še najbolj enostavna stvar, zakaj bi gledal prometne znake in upošteval predpise. Na cesti so razpoke, kanalizacijski jaški pogosto sploh nimajo pokrovov. 

40 minut vožnje od Tirane in smo že blizu Dürresa, največjega albanskega pristanišča. Ta predel je med najbolj razvitimi v državi, saj tudi prestolnica je blizu. Veliko se gradi, veliko je novih blokov in hotelov.
V enem delu se hitra cesta povsem približa morju, od plaže nas loči le 1 vrsta hiš ali park. Bloki so zgrajeni čisto na plaži. Ne vem, kako je v času neviht. Zgleda čisto preblizu vode…

Že tri dni smo na poti po Albaniji. Ali je država lepa? Žal, ne, nisem še tega videla. Neurejeno, polno smeti, pri gradnji ni nobenega smisla ali sloga. Narava morala bi biti lepa, ampak je toliko vse uničeno in pokvarjeno z raznimi gradbišči / delovišči, nedokončanimi štrlečimi stavbami kar sredi polja, divjimi odlagališči odpadkov, da lepe narave se sploh ne vidi. 

Ob cesti je še vedno precej bunkerjev, v glavnem so zapuščeni in zaraščeni so vedno manj opazni. Zavijemo na eno od tisoč črpalk, eno, ki deluje bolj moderno. Ups, goriva ni, presenečenje… 

 Še uro vožnje od Dürresa pridemo do prijetnega družinskega kampa Berat. 

Kamp Berat je malo ven iz mesta v mali vasici ob cesti za mestom. V vasi je restavracija, 600 m od kampa je market in kar nekaj črpalk; v bližini je tudi javni pokriti bazen. Od kampa do centra Berata pogosto vozi avtobus, cena je 1 €. Kopalnice v kampu so čiste in urejene, za 1 € lahko uporabljaš pralni stroj, na voljo je likalnik, WiFi gratis. 

Ko smo prispeli v kamp, lastnica nas vse počasti z ledeno kavo, kar vsakemu je prinesla pred kamper. 

Na izlet v Berat se odpravimo z avtobusom iz 70-h let – Mercedes 303. Glede na cesto, ki se pne v staro mesto, je avtobus a'la »Ko to tamo pjeva« ravno pravšnji.

 Najprej sicer cesta je čisto solidna:

Ob cesti je tudi tukaj polno lokalne "folklore" - prodajalcev sadja, ljudi, ki čakajo avtobus, avtopralnic, nekateri se vozijo z osli, spet drugi peljejo s kolesom v nasprotno smer...

 Nato cesta zavije v smeri gradu Berat. Če bi bila sama, najbrž bi iskala drugo pot, ne bi mogla verjeti, da ta cesta vodi do ene od UNESCOVih znamenitosti.

Po res slabi cesti se pripeljemo do trdnjave Kalaja iz 13. stoletja. Ponekod komaj gremo mimo nasproti vozečih vozil. 

 A vzpon je kratek. Na vrhu hriba smo tik ob vhodu v trdnjavo. Na nasprotnem hribu so zasebne hiše, vsak od lastnikov hiš se je na hribu znašel, kot lahko. Tista klančina je dejansko dovoz do hiše. Najprej sem pomislila, da imajo vzpenjačo.

Okolico pri vhodu v trdnjavo pospešeno urejajo. Ko smo vstopali noter so komaj postavljali obcestne svetilke in tlakovali dostop, ko smo čez kako uro zapustili trdnjavo, luči so že stali in tlakovci so bili skoraj povsod postavljeni. Nedeljski popoldan! Sprašujemo se, če so tudi pri njih kmalu volitve. 

 Vstop v trdnjavo stane 100 Lek (0,80 €) in je res vredno tega.

Takoj za vhodom je še vedno nekaj elementov, ki dokazujejo, da je tu bila trdnjava in so se ljudje branili pred sovražniki.

Notri za obzidjem so tudi čudovite tlakovane uličice, hiše, kot so bile nekoč. Tako pravo, pristno mestece, zelo zelo je luštno. Ni pa to samo "dekoracija", ljudje še vedno tukaj živijo in delajo. 

 Znotraj obzidja je nekaj gostiln in trgovinic, ki čakajo turiste. 

Mesto tukaj stoji že 2400 let, mestu so vladali rimljani in grki, mesto je bilo del Bizanca in Bulgarskega kraljestva, nato leta 1450 je bilo mesto vključeno v Osmansko cesrstvo in tako do 1912 leta so bili pod turki. V času bulgarov so mesto poimenovali Beligrad, zaradi belih hiš, in tako je mesto ostalo vse do sedaj.

Mesto znotraj obzidja je izjemno simpatično, najlepše mestece, kar smo jih v Albaniji videli. Pristno, lepo in urejeno.

 S 187 metrov visokega hriba, iz trdnjave Kalaja, je zelo lep pogled v dolino. 

Spomin na rimski čas:

 Nekoč, za obzidjem trdnjave je stalo 13 cerkva in 1 mošeja. 

 Pravoslavna cerkev Svete Trojice, 13-14.stoletje, ki je še vedno lepo ohranjena:

Pod mestom, ob vznožju hriba teče reka Osum, ki loči dva dela mesta – Mangalem takoj pod trdnjavo  in del mesta na nasprotnem bregu, ki se imenuje po-slovansko Gorice, in res, hiše po malem lezejo v hrib. Dva dela mesta povezuje stari otomanski kamniti most.

 Pogled za hrib, malček se vidijo Gorice.

 Še vedno zelo dobro ohranjeni objekti iz časov trdnjave: 

Uličice Kalaje, kjer še vedno živijo ljudje. Najbrž tukaj ni enostavno živeti, vendar je izjemno simpatično.

 Lokalci so ugotovili, kako povečati kvadraturo hiš, ne glede na velikost tlorisa:

 Uličice Mangalema, predela Berata na pobočju hriba pod trdnjavo:

 Tudi tukaj so zelo iznajdljivi in toplo vodo segrevajo kar na strehi:

Pogled s hriba na moderen del Berata. V mestu sedaj živi okrog 50-60 tisoč ljudi, večina, seveda, živi v modernem delu v dolini.

V dolino gremo peš po dolgi prijetni, ampak strmi ulici. Dobro, da je navzdol, gor bi bilo kar naporno. Lepo obnovljena stavba, sedaj je tu nobel restavracija.

Ob vznožju ulice, ki se vzpenja k trdnjavi, so vrata "Pasha Gate", zelo stara in posebna zaradi neobičajne tehnike polaganja kamnov v loku. Vrata so vodila k palači neke bogate družine, nad vrati nekoč je bila terasa.

 Primer električne napeljave:

Berat je »belo mesto«, imenovali so ga Beligrad in od tukaj vidimo zakaj. Zaradi značilne gradnje mesto imenujejo tudi mesto »tisočerih oken«.

Ob peš visečem mostu je najboljša točka za fotografirati Mangalem, del mesta na hribu pod trdnjavo. Če pa greš v mestece noter, na hribu ni več tako luštno, ker so hiše čisto ena do druge, pa tudi ulice so strme in niso najbolj ravno tlakovane.

 Podrobnosti:

 Okna:

 Pred 10 leti Berat je bil uvrščen na seznam UNESCO in to se pozna. Veliko se prenavlja in ureja. 

 Pogled na White house (neka administrativna stavba) preko reke Osum:

 Stari kamniti most iz osmanskih časov, ki je od vedno povezoval oba dela mesta:

 Novi most za pešce in kolesarje:

Sprehodimo se tudi skozi moderen del mesta. Peš promenada ob reki, ob promenadi so bari in restavracije, zraven je park. Prijetna cona, vendar ne smeš gledat na reko prav od blizu – ob bregovih je polno smeti in odpadkov. 

V trgovinah (vse so male prodajalne – mlekarna, zelenjava, mini market ipd.) Kruha ni v nobeni trgovini, moraš najti pekarno in midva je v Beratu nisva našla. Nakupimo nekaj živil, še vedno se čudimo cenam: 10 dek odličnega svežega sira – 0,50 €. 3 kakiji + 2 papriki – 0,40 €. Zelenjava je res poceni. No, tudi pijača v lokalih – pivo + sok 2,5 €. Samo kava stane enako ali celo dražje kot pri nas. 

Tu nekje sem povozila nastavitve fotoaparata in dalje delala črno-bele slike. Spomnim se časov otroštva, ko je bila večina slik črno-belih. In imajo svoj čar.
Sožitje različnih religij na enem trgu: 

 Berat se je izkazal za pravi albanski biser.

Vožnja iz mesta do kampa traja 20-30 minut. V kampu do večera se zberejo še kamperji, ki niso z nami – angleži, nemci, nizozemci, švicarji – kamp je poln. Kdo bi si mislil, sredi Albanije.

Nadaljevanje: Iz Berata preko prelaza Logara do Ksamila