Po strmi cesti se zapeljemo precej navzgor do Kruje. Nekoč ravno tu je bila albanska prestolnica.
Kruje je eden od 4 krajev v Albaniji, ki so uvrščeni na UNESCOv seznam kulturne in zgodovinske dediščine – poleg Butrinta, Berata in Gjirokastra. Vse jih bomo tudi ogledali.
Na poti v Kruje:
V trgovinah s spominki prevladuje rdeča barva in grb albanske zastave.
Ime Kruja v albanščini pomeni izvir, teh je veliko na pobočju gore. Ironično je, da moderno mesto ima težave z oskrbo z vodo.
Trg pred trdnjavo, zelo prijeten. Tu so restavracije, ven iz trga moraš res poznati mesto, da bi našel kje pojesti, mogoče še kaj v modernem delu.
Ob trdnjavi je zelo prijeten in lepo urejen zgodovinski park.
Albanija je nekdanja Ilirija, tako sedanji albanci so potomci ilirov. Tako tudi trdnjava je bila zgrajena na mestu bivših naselbin ilirov.
V času našega obiska v trdnjavi je bilo ogromno obiskovalcev - od otrok iz vrtca do skupin najstnikov, do angleških turistov in posameznih obiskovalcev.
V muzeju (ogled traja največ 30 minut) je na kratko prikazana zgodovina Albanije do časov Skenderbega. To je bila prav njegova prestolnica.
Trdnjava v Kruji se je zelo dolgo branila pred turki, celotna srednjeveška Evropa tisti čas spremljala dogodki v Kruji, če bo uspelo Skenderbegu ustaviti turke. V trdnjavo so prišli z lažno pretvezo, nato so vseh porezali.
Po smrti Skenderbega so turki za naslednjih 500 let zavladali v Albaniji, vse do konca 19. stoletja. Ta del zgodovine - Albanija pod turško oblastjo - v muzeju nisem nikjer zasledila, da bi bil prikazan. Kako lahko preskočiš 500 let zgodovine?
Razgled na okolico je čudovit.
Pogled skozi grajsko okno na goro zadaj:
Razgledi v trdnjavi:
V centru Kruje za turista je najbolj zanimiv trg pred trdnjavo pa peš ulica, ki gre iz tega trga. Podobna je sarajevski baščaršiji.
Slikar na trgu, slike so zelo zanimive:
A najprej se ustavimo v
eni od restavracij s tradicionalnimi albanskimi jedmi na trgu pred trdnjavo.Prijazen mlad natakar nam svetuje jagenjčka na različne načine - v jogurtovi omaki in iz pečice. Seveda, se strinjamo. Freddy si naroči albansko pivo, jaz pijem rdeče vino. Vse je odlično. Račun za kosilo nas je zelo "razveselil" - kosilo s pijačo za oba stane le 22 €.
Restavracija, v kateri smo se ustavili, je tista z balkoni nad trgovino. V bližini je še 1 restavracija, tudi z lokalno kuhinjo.
Povsod lahko plačaš z Evri. Gospa v pekarni ni razumela nobenega jezika, slabo računa menjavo Evre - Leke, ampak toliko je bila prijazna, da smo se zmenili za kruh in celo nam je pustila, da smo ji ostali nekaj centov dolžni, ker nismo imeli dovolj drobiža. Takrat pa sva rekla, da morava v menjalnico, ki so itak na vsakem koraku, zamenjati vsaj nekaj Evrov v njihovo valuto, predvsem zato, da gospe vrnimo dolg. Cene so res za nas nizke: za 4 kosi kruha / peciva plačamo okrog 1 €. Kilo domačega paradajza, tistega, ki ima okus po pravem paradižniku, stane 0,80 €, 2 velike kumare in ogromno granatno jabolko - 0,60 €.
Pogled na trdnjavo z druge strani:
Nabavili smo si tisto pravo albansko mandolino (najbrž ima svoje ime, ne vemo... gospa, ki nam jo je prodala, ni govorila nobenega jezika razen albanskega, niti cenkati se nismo mogli, niti kaj vprašati).
Moderni del Kruje:
Spomenik Skenderbegu:
Po izletu v Tirano in Kruje preživimo popoldan v kampu, počivamo, pečemo albanski kostanj, klepetamo z Elisabeth – mlado belgijko, ki sama potuje s kolesom po Balkanu. Jutri gre v Skadar. Navdušili smo jo nad Slovenijo, mogoče pride nas obiskati.
zelo zanimivo porocilo, hvala
OdgovoriIzbriši