Albanija z avtodomom: Tirana

Jasno jutro, 13 °C

Petelin v kampu (ja, v kampu imamo kokošnjak in dva petelina) začne kikirikati ob 5h zjutraj. Seveda, se zbudim. Ob 6h že vstanem, povsem sem budna. 

Hladno in polno rose jutro, nebo v daljavi za hribi že postaja roza, vsak čas se bo pokazalo sonce. Na pobočju hriba nad kampom je mesto Kruje, zdaj je že lepo osvetljeno. Mesto je le 4 km ven iz kampa. 

 Danes gremo na ogled Tirane in Kruj. Najprej se vozimo mimo letališča Matere Tereze v Tirano.

Tisti, ki so bili večkrat v Albaniji znajo povedat, da tukaj je značilno, da policija ne »obira« turistov, jih ne lovijo po nepotrebnem. Tudi v trgovinah, restavracijah te ne goljufajo na menjavi ali pri obračunu.

 V Tirani danes živi okrog 600 tisoč ljudi in najprej Tirana naredi vtis velikega in modernega mesta. Očitno smo ubrali takšno vpadnico v mesto. Sicer pa v Albaniji živi okrog 3-3,5 mio prebivalcev, še 2-2,5 mio albancev živi širom po svetu, zelo radi ohranijo svoje skupnosti tudi v tujini, tako pri nas v Sloveniji, kot v Italiji, Nemčiji, Ameriki in še kje. Tudi izseljenci v tujini ohranjajo svoj jezik, navade in zavest, da so albanci. Sebe imenujejo šiptarji, in to brez tistega negativnega prizvoka, kot smo vajeni pri nas. Tukaj to ni sploh žaljivo.  

Tirana je prestolnica le zadnjih 100 let, tako sploh nima tistega, kar imenujemo »stari del« mesta. Še najbolj se je mesto razvilo v času socializma.

Še vedno je veliko socialističnih blokov in niso vsi v dobrem stanju.

Po mestu nas vodi domačinka, 22-letna Dauna, jo spremlja navihana prijateljica Gerta, ki nam takoj pove, da je tu z nami »just for fun« in  še vodičkina mama. Nas to nič ne moti, še bolj zabavno je. Naši ekipi se še pridruži mlada belgijka Elisabeth, ki sama potuje po Albaniji s kolesom in biva z nami v kampu. Z vsemi se pogovarjamo v angleščini. 

Z našo vodičko vadimo albanski jezik: 
Jo – pomeni Ne, Po – pomeni Ja, kimanje z glavo pomeni oboje – če se strinjaš in če se ne. Confusing – se strinja vodička :). Se učimo reči hvala – Falamenđeric, nekaj podobnega, to je zelo knjižno. Če pa se želimo zahvaliti na »kulski« način, rečeš samo Rovšj. Težko nam gre z jezika...

Elisabeth & Gerta

Gremo kar na glavni mestni trg – trg Skenderbega. 

Skenderbeg je nacionalni junak, ki se je v 15. stoletju boril proti turkom, ko so slednji skušali zavzeti Albanijo. Tedaj je Skenderbeg združil posamezna ilirska plemena in se je uprl turški nadvladi. Dolgo so bili samostojni, že ko so dežele okoli Albanije zdavnaj bile pod turško oblastjo. Tako majhna država sama pa se ni mogla prav zelo dolgo upirati velikemu turškemu imperiju. Ko so turki naposled Albanijo zavzeli, so skoraj 600 tisoč ljudi odpeljali v ujetništvo in suženištvo. Od takrat so turki vladali v Albaniji še naslednjih 500 let. V tem času je Albanija izgubila krščanstvo in je postala muslimanska država. 

 Grb Tirane:

 Domačini na glavnem trgu:

Na trgu poleg spomenika heroju je stavba nacionalnega muzeja. Muzej je zgrajen v času »komunizma«, tako imenuje obdobje Hodže naša mlada vodička. Na muzeju je freska s propagandno vsebino. V primerjavi z drugimi stavbami muzej je prav lep. 

V času druge svetovne vojne so bili albanci zelo anti-fašistično usmerjeni, med vojno so jih okupirali italijane. Nato v času Hodže je Albanija zaradi njegovih prepričanj in paranoj postopoma prekinila odnose s tujimi državami in redkimi zavezniki, najprej s Titovo Jugoslavijo, nato s Sovjetsko Zvezo in še nazadnje s komunistično Kitajsko. S tem se je država izolirala od celotnega sveta in je padla v globoko revščino. Šele zdaj se komaj pobirajo ven iz tega. 
Naša vodička po Tirani, ki je rojena že po tem času, pravi, da v tistih časih so na osebo na mesec dobili le po 2 steklenici mleka, 1 piščanca, kilo mesa; vse ostalo je bilo samo kruh in zelenjava. Starejši prebivalci se spominjajo tistih časov kot časov velike revščine. Menda niti nihče nič ni kradel, ker nisi niti imel kaj ukrasti. Na edinem TV programu so predvajali veliko propagande v čast Hodži in partiji.
Za primerjavo: Sedaj pa 2-3 sobno stanovanje v Tirani stane okrog 100 tisoč Evrov. Povprečna plača, recimo, učitelja je okrog 600 €, delavska plača je okrog 300 €.

Takoj za trgom našo pozornost pritegne nebotičnik Plaza hotela, lepo narejen. Na drugi strani trga štrli še en nedokončan nebotičnik (povsem v albanskem slogu – pustiti gradnje nedokončane). Dauna pove, da ideja oblasti je bila zgraditi 10 nebotičnikov v okolici trga, poseben sky-line, žal pa, je zmanjkalo denarja in sedaj stoji tako kot je. 

Ustavimo se ob Clock Tower-ju, urinem stolpu. Ta je nekakšen simbol Tirane. 
Stolp je bil zgrajen 200 let nazaj s pomočjo ene bogate družine. Takrat je bil visok 30 metrov, sicer še ni bilo ure kot take, ampak notranji mehanizem odšteval ure in zvonil vsako uro. Število "ding dongov" je označevalo koliko je ura. Leta 1928 je tedanja albanska vlada želela pokazati napredek in razvoj Albanije, kupili so prave ure v Nemčiji, stolp nadgradili z balkonom in dodatnimi 5 metri višine. Takšnega stolp vidimo še danes - spodaj bolj otomanske tanke opeke, zgoraj beneški "zahodni" slog. Leta 1970, v času Hodže, je bil ta stolp najvišja stavba Tirane. 

Poleg je muzej in mošeja, delujoča, jo pa trenutno prenavljajo. V času Hodže je bila država uradno ateistična, vendar mošeja je ostala kot kulturni spomenik. 

Trenutno je Albanija zelo pro-ameriško usmerjena, opazujemo veliko ameriških zastav (albanskih je pa nasploh izredno veliko!), hoteli / restavracije skoraj čisto vsi imajo angleška imena ipd.  

Takoj za trgom, za mošejo, je poseben muzej – muzej bunkerja, notri so slike ljudi, ki so umrli ali ki so jih preganjali zaradi režima Hodže. Ta bunker v Tirani je sicer ponaredek, jih pa je še veliko po državi. Zdaj že propadajo, takrat pa je veljalo, da je morala vsaka družina zgraditi svoj bunker. Ocenjujejo, da je bilo v Albaniji okrog 600 tisoč bunkerjev. (Zdaj, ko pišem, se zavedam, da se že tretjič ponavlja številka 600 tisoč - res je tako, takšni so podatki - število prebivalcev v Tirani, število albancev v ujetništvu pri turkih in število bunkerjev).

Zelo prijeten drevored:

Se sprehodimo do nacionalne galerije, zgrajena je bila še v času socializma. Zdaj se tu razstavljajo v glavnem mladi umetniki, notri pa je še vedno mnogo del iz pretekle dobe. Pred galerijo je nekakšna konstrukcija, ugibamo pomen, še najbolj spominja na oblak. Potem ugotovimo, da je "Oblak" kreacija japonskega umetnika, notri, "v oblaku" ob večerih imajo glasbene predstave, nastopajo pesniki in razni artisti.

Zelo so nam všeč semaforji v Tirani - ne odštevajo samo čas; rdeča ali zelena luč ni prižgana samo na semaforju, temveč še na celotnem drogu, ki semafor drži.
Rdeča:

 Zelena:

 Za pešce:

Še poseben spomenik, piramida Envera Hodže (Hodža se pravilno napiše Hoxha, ampak tistega xh nikakor se ne morem naučiti brati ;)). Piramida je bila zgrajena po smrti socialističnega voditelja kot njegov muzej, mnogi so to imenovali kar njegov mavzolej. Muzej je delal le kratek čas, sprememba režima v Albaniji povzročila spremembo namembnosti piramide. Še zdaj ne vedo, kaj bi tam naredili, želeli so jo celo porušiti, trenutno bolj kot ne propada. Vsekakor je to neke vrste zgodovinski spomenik. 

 Park ob piramidi:

Obstaja posebno tekmovanje ( ne vem, če uradno) - tek na piramido. Na slikah naklon stene ne deluje prav zelo strm, ampak splezati gor po gladki steni in to v teku, sploh ni enostavno. Pa še dol je treba priti. 

 Uradni del Tirane, parlament in vlada:

 V parku poleg je še en bunker. Ta je pravi, je pa urejen in vzdrževan, možno je splezati noter.

 Bunker od znotraj:

V Tirani končno ugotovimo, kaj za eno valuto imajo in kakšna je menjava. Imajo Lek, za 1 Evro dobiš 125 Lek. 1000 lek = 8 €. Povsod vzamejo tudi Evre, tudi kovance, ni pa nujno, da imajo za vrniti v Evrih.

Tržnica kmečkih dobrot:

 Ob prometnem križišču nekdo prosjači za denar. Na naslednjem križišču je to bil 10-letni fantič. 

 Promet velemesta:

Malo ven iz strogega centra je vse že veliko manj urejeno, bolj po-domače. Vse, kar potrebuješ, lahko dobiš v prodajalnah ob cesti - od oliv na kilograme (je kdo slišal za albansko oljčno olje? jaz ne... vidim zakaj - olive prodajajo kot surovino, olje stiska nekdo drugi... ta isti grki ali italijani) do pralnih strojev in kavčev. Vse ob cesti. Vožnja s tem se razvleče v nedogled. 

 Iz Tirane do Kruje (20 km) je dobra ura vožnje, ne zaradi razdalje, pač pa zaradi prometa. 

Nadaljevanje: Kruje