Kosovo: enodnevni izlet

Ko se vračamo s potovanja po Albaniji, se za 2 noči ustavimo v kampu Enigma poleg srbskega mesta Vranje. En dan izkoristimo za obisk nove države, delno priznane, delno še ne, - Republike Kosovo. Vranje je zelo blizu meje s Kosovo, do Prištine je tu nekje 50 km. Na Kosovo se odpravimo samo na izlet, z avtobusom preko ene srbske firme. Iti na Kosovo s svojim avtomobilom je malo bolj komplicirano in tokrat nam ni do tega.

Iz Vranja se vozimo mimo naselja Bujanovec, nato pa kar čez hribe. Poti, po kateri se vozimo, ne prikaže niti v Googlu, čeprav cesta obstaja, očitno jo računalnik zaznava kot neprevozno oz. zaprto. Vožnja do meje traja kakih pol ure. Na meji ni gužve. Hitro opravimo srbsko kontrolo. 

Na kosovski strani meje je bolj strogo, vsak dokument poskenirajo, vse je korektno in prijazno. S potniki ni nobenih težav, zatakne pa se pri avtobusu. Pred tremi dnevi so spremenili pravila in sedaj morajo imeti original zavarovalne police, medtem ko prej je zadostovala kopija. Šofer je bil že neštetokrat čez mejo, ampak tokrat pa ni imel s seboj pravega papirja. Na meji sredi ničesar čakamo, da original polico dostavijo iz pisarne v Vranju. Mejna stavba je le nekaj kontejnerjev. Nobene trgovine ali bara. Srbski cariniki se nas usmilijo, pustijo k njim na stranišče in prinesejo vode. 

Po več kot uri čakanja postanemo že skoraj prijatelji. Pravijo, da je to običajna praksa, ves čas si med seboj nekaj nagajajo, če bi bil pravi papir, bi lahko našli še kaj – ali pretečeno prvo pomoč ali zlizane gume, ni važno. V Kosovo sedaj živi le še 3-4 % srbov; vsak, ki je lahko, se je odselil. Ni prijetno.

Končno se lahko odpeljemo (še enkrat moramo skozi kontrolo potnih listov). Šofer avtobusa vozi strogo po pravilih in omejitvah, očitno policija zna biti kar huda do tujcev in predvsem srbov. 

 Dokler čakamo na meji, ugotovimo, da vsak, ki vstopa na Kosovo z avtom, registriranim v tujini, mora dokupiti na meji zavarovanje, ki stane okrog 50-60 €, zelena karta ne velja. 

 RKS kratica tablic - Kosovo. Nisem še jih videla.

Napisi ob cesti in po naseljih so samo v albanskem jeziku. Tudi tukaj, kot v Črni Gori, so cene v Evrih, nič niso komplicirali in so si »prostovoljno« privzeli Evro. Ni treba, da posebej napišem, da kar ob cesti lahko kupiš vse, kar se spomniš od buč do traktorjev...

Pokrajina ob cesti proti Prištini:

Se vozimo naprej mimo redkih srbskih naselij, nato mimo albanskih. V »srbskem« delu so še vedno nekatere hiše porušene, bile so minirane. Naš vodič pravi, da je to zaradi tega, da so čim več srbov spodili proč. Očitno je uspelo in lastniki hiš so se odselili, ni bilo smisla obnavljati hišo. Opazi se tudi razlika v življenjskem standardu, ki je srbskem delu nižja, hiše so bolj skromne… Sicer pri kosovskih albancih skoraj ni družine, kjer ne bi bil kak gastarbeiter v tujini.

Prvo večje mesto na tej strani je Gnilane, v zadnjih 10 letih se je število prebivalcev tu podvojilo, vsi so albanskega porekla. Mesto se zelo razvija, veliko se gradi in ureja. Hiše in avtomobili dajejo vtis zelo visokega nivoja življenjskega standarda. Hiše so res lepe, moderne, vse izgleda unikatno in drago. Srbski vodič poudari – »a mislite, da je to zgrajeno s poštenim denarjem?«.

Se ustavimo na kavo v restavraciji ob cesti. Restavracija Garden je res nobel, skoraj se ne počutimo dovolj zrihtani. Lepo nas postrežejo, mrgoli natakarjev, nekaj je obiskovalcev, ki zajtrkujejo ali uživajo zgodnje kosilo. Cene pa presenetijo – dve kavi 1,50 €, rogljiček v sosednji pekarni – 0,30 €. Deluje vsaj na dvakrat dražje.  

Predstavljala sem si, da bo Kosovo precej bolj revna in neurejena država, nekako kot podeželska Albanija. Deluje pa, da so zelo dobrostoječi, mogoče celo najbolj v nekdanji Jugi. Ne vem, če smo obiskali tak predel ali je tako povsod. Neurejeno ponekod, to ja, zelo veliko se gradi, to drži, ponekod so še socialistični bloki, ampak hiše so res velike in drage, prave vile, restavracije so res nobel, trgovine prav tako. Vse to govori zase. 

Po hriboviti pokrajini se vozimo skoraj 1 uro do Gračanice, kjer se ustavimo predvsem na ogled samostana.

Ustavimo se v mestecu Gračanice, malo mesto z 10 tisoč prebivalci. Je pa zelo znano po svojem samostanu. V tem obdobju zadnjih 10-20 let je mesto postalo nekakšen center srbske skupnosti na Kosovem.

Samostan Gračanice je center srbske enklave, zgrajen je v 16. stoletju. Trenutno se samostan počasi prenavlja, uvrščen je na UNESCOv seznam. Park okrog samostana in cerkvi je zelo prijeten. V pravoslavni cerkvi so zelo dobro ohranjene slikovite freske, ki nam jih razkaže res navdušen zgodovinar, o vsaki sliki naredi celo pripoved, res je zanimivo. 

V parku ob samostanu je veliko obiskovalcev, je zelo prijeten kraj. Le malo kdo pa gre noter v cerkev.

 Ven iz Gračanice so zopet drage luksuzne hiše in cela stanovanjska naselja, kar ob cesti:

Od Gračanice je samo še 10 km do Prištine. Tudi tukaj je veliko gradbišč že kar na mestnih vpadnicah. V zadnjih 10 letih se je mesto izjemno razvilo, postalo je polmilijonsko. V 90-h letih je tu živelo le 180 tisoč ljudi, sedaj pa je to prestolnica mlade države in so zelo na to ponosni. 

 Okrog mesta je nekaj res velikih tovarn, vse za obvoznico.

  

 KFOR nad avtocesto:

Priština je sedaj veliko moderno mesto z veliko prometa. Ne morem reči, da je mesto lepo ali posebno, nismo veliko videli, gotovo ima prijetne kotičke. Ker sedaj tako veliko gradijo, gotovo bo vredno priti sem čez kakih 10 let, ko bo v glavnem vse dokončano, takrat bo najbrž kaj za videt.

  

 Kosovska zastava na eni od upravnih stavb:

 Ena glavnih ulic Prištine:

Veliko se čuti ameriški vpliv in »amerikanizacija« Kosova – od bulevarja Billa Klintona in kipa Svobode do ameriških zastav na hišah. 

Ker naš vodič je srb, nas vozi v glavnem po krajih, ki so na Kosovem pomembni za srbe. Kaj še ima Kosovo za pokazati, tako pravzaprav ne vemo, bi morali na izlet z domačinom, je pa to težko organizirati iz Srbije. 
Še nekaj utrinkov Prištine:

Saj mesto ni sivo, a prav pisano tudi ne, bolj bi rekla - bež, nevtralne barve... Zato je tak filter na slikah... Vsekakor nismo veliko videli v Prištini, verjetno je še kaj lepšega. Recimo, da se dobro skriva ta lepota... Težko sem jo našla v Prištini. 

 Celotna Priština je en velik prometni zamašek in drama s parkirišči. Moraš biti domačin, da se v tem znajdeš.

Stadion: 

 Bilo mi je zanimivo, da pri gradnji bloka oštevilčijo nadstropja:

 Predmestje:

 Izvoz na obvoznico, na hitro cesto, ljudje se pa kar sprehajajo:

 Pa spet promet v Prištini, naveličali smo se stanja v neskončnih kolonah:

 Obračanje kar čez dvojno črto na obvoznici:

 Na celotni poti po Kosovem, in še največ v Pritšini smo srečevali razna slovenska podjetja in samo ime Slovenija v nazivih lokalnih firm.
Model Slovenija (moDel?? motel? :))

 Pekarna Sllovenia s dvojnim L :)

 NLB banka in Gorenje:

 Hotel Gorenje:

 "Naš" Petrol:

Ustavimo se na Kosovskem polju, to je že malo ven iz Prištine. Tu je bila bitka leta 1389. Takrat turki so se tu borili s srbi, voditelja obeh vojsk – knez Lazar in sultan Timur - sta bila takrat obglavljena, ampak zaradi turške številčne premoči so turki zmagali. Srbija je tako ostala pod turško vladavino še vse skoraj do konca 19. stoletja. Na mestu bitke pa je postavljen spominski stolp v čast borcem.

Sultan Timur pa je pokopan tukaj na polju, njegov grob je viden v daljavi, na drugi strani polja - tisti mavzolej s kupolo. 

 Za kosilo oz. že zgodnjo večerjo se ustavimo v restavraciji Planet, ta je že ven iz Prištine, na poti proti Srbije, v sklopu rezidenčnega kompleksa in hotela. Tudi tukaj je restavracija prav nobel, poleg je sala, kjer organizirajo poroke, vse je zelo elegantno. Natakarji govorijo angleško, le eden zna srbsko, do slovencev so vsi izjemno prijazni. Naročimo lokalno hrano – mešano meso na žaru, za predjed pogačo z omako iz začinjenega sira. Vse je zelo dobro, lokalno vino je tudi odlično. Vse je super, restavracija odlična, zelo izboljša vtis o Kosovem. 

Iz firbca preverimo po čem so stanovanja v rezidenčnem kompleksu poleg restavracije: 52 m2 v moderni hiši-dvojčku stane 89-96.000 €. Ni poceni, sploh pa, če upoštevamo, da tu sploh ni nobeno mesto ali naselje, samo kompleks ob cesti med hribi. 

Na meji ob izhodu je še vedno ista izmena. Kosovski policaji nam še samo mahajo in sprašujejo, kako smo se imeli, ali je bilo dobro. Srbi se nam še 1x opravičijo za zjutraj, ker  so res 3 dni nazaj obojestransko spremenili pravila.

No, navsezadnje je bil to zanimiv izlet, videli smo državo, ki jo sicer najbrž ne bi. Res da smo videli Kosovo preko pripovedovanja srba, bilo bi zanimivo slišati še drugo plat zgodbe. Mogoče pa bo kdaj. Ko bodo razmere na meji bolj urejene, bo zanimiva država za obisk.

Nadaljevanje: Vranje – Zasavica (Sremska Mitrovica), 440 km
                              SremskaMitrovica – Izola (580 km)