Zjutraj nas zbudijo sončni žarki, ki
posijejo direktno v okno kamperja. Pred nami je čudovit razgled na jezero.
Odpreš oči in – Ahh!
Še preden se umijemo, morava poslikati to prekrasno
jutro. Labodi in račke so že v jezeru. Žal, moram opustiti misel na jutranje
kopanje v jezeru – zunaj je vsega 7 stopinj, vode v jezeru niti ne taknem.
Včeraj pa je bilo 26 °C – ob Ionskem morju. No, jezero leži na 700 metrov
nadmorske višine, tako že ta višina naredi svoje.
V baru ob vhodu v kamp nas zopet počastijo z jutranjo kavico.
Jutranji pogled na kamp:
In še naš pogled iz kamperja, res sva čisto ob vodi:
Zjutraj gremo na kratek sprehod ob jezeru, razen točk, kjer prideš do obale, v Strugi nisva našla prav ničesar posebnega...
Ob 10h je sončno in 16 °C. Se
odpravimo na pot.
Prevozimo naselje Struga.
Iz Struge zavijemo na magistralno
cesto za Kičevo. Cesta sicer je lepo prevozna, asfalt pa je slab, poln je
lukenj in razpok. Ob cesti so gradbena dela, cesto širijo, dodajajo odstavni
pas in očitno je, da čez nekaj let bo tukaj avtocesta.
Kljub temu, da je tu »albanski« del Makedonije,
pokrajina je videti veliko lepša kot za gorami, na drugi strani meje. Hiše so
dokončane in pod streho, ni razpršene gradnje, okolica je urejena, ni odpadkov.
Vse še dodatno polepša sonce in rumeno-oranžne jesenske barve trt in dreves.
Vozimo se po hriboviti pokrajini,
hribovje je poraščeno z drevesi. Prevozimo več manjših naselij, nato še prelaz
na 900 metrov višine. Tudi na tej višini tukaj gradijo avtocesto. Magistralna
cesta se dvigne še na višino 1050 metrov, nato se začnemo spuščati.
Zanima drevesa, ki "štrlijo" iz gozda:
Struga – Kičevo: vožnja traja
približno 1 uro. Na tem območju živi pretežno albansko prebivalstvo, po
naseljih plapolajo albanske zastave, veliko je mošej, celo več kot smo jih
videvali po Albaniji.
Yugo-legende:
Ne dolgo nazaj so v Makedoniji naredili referendum
glede imena države (referendum sicer je »padel v vodo« - zaradi slabe volilne
udeležbe); tisti pa, ki so na volitve prišli, so bili večinoma proti
predlaganega imena države - Severna Makedonija. Dokler pa tega ne uredijo, ne
morejo še niti pristopiti k pogajanjem glede priključitve v EU. Je pa to menda
želja, že če ne makedoncev, makedonskih politikov
Za Kičevo se ponovno vozimo čez prelaz
na 1215 metrov med čudovitimi jesenskimi gozdovi.
Tako mi je ostala Makedonija v spominu - zlato-rumeni hribi obsijani s soncem...
Žal, nismo imeli v načrtu se kaj dosti ustavljati ob poti po Makedoniji. Nacionalni park Mavrovo je prav poseben - tu je potopljeno naselje, vidi se cerkvica, ki deloma pod vodo...
V enem delu ob cesti drevesa delujejo kot da so zasnežena - ob cesti je zelo veliki kamnolom in bel prah ustvarja videz, da je vse v snegu...
S hribov se spustimo v Gostivar, od
jezera do tukaj rabimo 2 uri vožnje, za nami je 110 km. V Gostivarju se peljemo
čez Vardar, ki je tukaj čisto majhen potok. Spomnimo se pesmi, ki jo prepevamo
potem še ves dan:
Od Vardara pa
do Triglava
od Djerdapa pa do Jadrana
kao niska sjajnog Djerdana
svijetlim suncem obasjana
ponosito sred Balkana
Jugoslavijo, Jugoslavijo
Za Gostivarjem se začne hitra cesta,
zaračunajo nam 1 €. Na avtocesti tankamo, nato zopet plačilo cestnine. Imajo
take »obročne« cestninske postaje. Vožnja do Skopja traja 45 minut, približno
55 km, 3 ali 4 krat je potrebno plačati cestnino, vse skupaj okrog 5 €. Lahko plačaš z evri, če imaš drobiž, če pa
nimaš, nazaj dobiš dinarje. V Makedoniji imajo makedonski dinar, 1 € je vreden
cca. 60 MKD. Gorivo je po cca. 1,25 €/l.
Avtocesta za Skopje je poimenovana po
Materi Terezi. Albanci in makedonci si jo kar lastijo.
Cesta včasih je lepa, včasih pa tako-tako...
Prelepe pokrajine:
Okrog Skopja je dobra obvoznica, v
mesto sploh ni treba, če nisi namenjen. Nad Skopjem kraljuje hrib, na vrhu
katerega je veliki križ.
Pred Skopjem in dalje se pokrajina položi, nič kaj zanimiva, je pa lahka in nenaporna za vožnjo. Tu pa tam nas pot preseneti s prijetnim razgledom ali zanimivo stavbo.
Avtocesta je v
glavnem dobra, tu pa tam je kaka razpoka v asfaltu, nič posebnega. Cestnino pobirajo
tudi za Skopjem, do meje s Srbijo plačamo še 3 €.
Naredi se lep dan, zunaj je že 27 °C.
Po manj kot 4 urah vožnje danes smo že na meji s Srbijo. Celotna Makedonija od
Albanije do Srbije je tako po tej poti dolga 240 km. Za prečkanje obeh mej
porabimo 20 minut, vse gre zelo hitro.
Takoj za mejo zopet plačilo cestnine,
120 srbskih dinarjev, kar je vredno približno 1 €. Niti ni toliko drago, ampak
ti požre ves drobiž. Že v Makedoniji začnemo plačevati cestnine s kartico, pa
čeprav se mi zdi skoraj neumno za 1 € dajati kartico. A na taki poti res nočeš
imeti opravka z vsemi mogočimi devizami. Doma, ko sem gledala izpiski od kreditnih kartic, ugotovim še to, da se s kartico pravzaprav splača plačati, najboljša menjava. Pač, uradna.
Polja v okolici ceste tako v
Makedoniji kot v Srbiji gorijo. Predvidevamo, da je to nadzorovani požig suhe
trave. Čez celo dolino se voha dim in ves čas vozimo v rahlem dimu.
Pri mestu Vranje zavijemo z avtoceste
za kamp. Za nami je 5 ur vožnje in 280 km.
Vranje je industrijsko mesto, ima več kot 50 tisoč prebivalcev.
Kamp Enigma Vranje je izven mesta, kar med polji in je presenetljivo prijeten.
Kamp ni velik, maksimalno je za 30 avtodomov, v celoti je
ograjen, prijetno urejen. Imajo bazen in restavracijo. Bazen in terasa sicer
oktobra so že zaprti, restavracija pa je v stavbi. Kopalnice niso ogrevane
(tukaj bi že rabilo), so pa zelo lepo urejene, kot doma. WiFi imajo, lovi bolj
slabo, le v delu ob restavraciji. Tudi tukaj ob prihodu nas počastijo z rakijo
in takoj ponudijo možnost srbske večerje v restavraciji – čorba, mešano meso +
pijača, vse skupaj za 12 € na osebo. Vsi se strinjamo in preživimo krasen večer
v restavraciji v kampu. Ker smo na samem, lastnik kampa za nas skoči v mesto in
nabavi za nas kruh za zajtrk. Prijeten občutek.
Okolica kampa:
Sončni zahod:
Ni komentarjev:
Objavite komentar