Sončno, 22°C.
Danes gremo iz najbolj južne točke naše poti, iz Ksamila ob grški meji, nazaj v notranjost države za Gjirokaster in še naprej v Makedonijo.
 |
| Gjirokaster |
Najprej se vozimo mimo nam že znanega Butrintskega jezera in številnih školjčišč.
Pot nas vodi po isti cesti kot za Syri Kalter in še
naprej, še višje v hribe, čez prelaz na višini 550 metrov, nato spust na drugo
stran hribov, proč od morja.
V eni uri smo prečkali gorski hrbet in prišli na
magistralno cesto v dolini. Cesta povezuje grško Ianino in Gjirokaster in je
ena glavnih povezav iz Albanije za Grčijo. Tej cesti lahko tudi rečemo, da je
prav solidna. Po tej cesti v dolini nas loči le še 20 km od Gjirokastra, jih
zelo hitro prevozimo. Dolina ob tej cesti pa je znana kot »dolina bunkerjev«.
Gjirokaster je slikovito staro mesto, 10 let nazaj so ga uvrstili na seznam UNESCO.
Mesto je znano tudi po temu, da je tu
rojen Enver Hodža. Sami albanci se tega ne spominjajo radi, ni to nobena čast
ali zadeva, ki bi jo radi obeležili.
Pred Gjirokastrom prenavljajo cesto, v dolini je bolj
moderen del mesta. Staro mesto pa je na vrhu hriba, kar 500 metrov visoko. Pred
starim centrom ob cesti je veliko brezplačno parkirišče. (Če pomislim, v
Albaniji nikjer nismo rabili plačati za parkiranje…).
Grad nad mestom:
Eden redkih spomenikov albanski zgodovini:
Center je res simpatičen – tlakovane
ulice, stare hišice, vse je popedenano in urejeno. Ob glavnih ulicah so le
kavarne in trgovinice. Zelo je luštno. Na vrhu hriba je grad. Gjirokater je
edino mesto v Albaniji (iz teh, ki smo jih obiskali), kjer je po ulicah čisto.
Za Albanijo kar izstopa!
Greva na kavico in burek v eni
mini-kavarni. Burek je odličen, pravi, domači. Cene pa so že bolj za turiste
(mogoče se tu pozna dobra povezava z Grčijo?), višje skoraj duplo kot je bilo
drugod po Albaniji. Menjava denarja je tudi »turistična« - v kavarni 1 € menjajo po 100 Lek, namesto po
125 €. Zraven je menjalnica, kjer dobiš 120 Lek…
Še Gjirokaster:
Avtopralnica, vrsta iz Mercedesov:
Na prvi pogled klasična OMW črpalka. Ampak, ne, obstaja trik - črpalka je "On My Way" :)
Za mestom se počasi zopet dvigamo v hribe.
Vozimo po lepi magistralni cesti ob
reki Drini, trenutno je reka precej izsušena, struga pa je zelo široka, najbrž
zna zelo poplavljati.
Ob cesti (ob reki) prodajajo svežo, še
živo, ribo, kar plava v akvarijih. Lahko se ustaviš in kupiš.
Na delu ceste Gjirokaster – Fier kot bi se vozili po drugačni Albaniji: cesta je lepa, okolica je v glavnem urejena, ni kaotične razpršene gradnje, hiše so strnjene v naselja, stavbe so večinoma dokončane, ob cesti ni kupov smeti ali gradbenih odpadkov. Ker se vozimo čez hribe in ob reki – narava je lepa. Očitno je mogoče tudi v Albaniji, najbrž je odvisno od občinskih oblasti.
Po magistralki se vozimo do Fiera,
nato zavijemo za Elbasan in dalje v smeri Ohrida. Naredimo veliki krog, ker
krajše poti enostavno ni oz. je zelo slaba in gre čez gorovja, vrhove pa sežejo
okrog 2300-2400 m.
Popravilo podora na cesti:
V bližini Fiera se pokrajina zopet izravna, hribi ostanejo v ozadju, se vrnemo med polja.
Fier:
Sveže domače sadje kar ob cesti:
Spet so nedokončane hiše, zgrajene kar sredi polja:
Za Fierom pridemo na cesto, po kateri vozimo najprej za Tirano, nato v smeri Elbasana. Hribe in reke v kombinaciji s starimi mostovi in kako mošejo naredijo pokrajino prav lepo.
Navduši me prav poseben način postavljanja stožcev koruze (ali sem premalo pri kmetih in se tudi pri nas postavlja enako???):
Elbasan je neke vrste albanske
Jesenice. Vidimo ogromne tovarne, ki predelujejo železo. Na daleč sicer deluje,
da je vse uničeno in zapuščeno, od blizu pa ne vem, mogoče obratuje.
Center Elbasana:
Za Elbasanom se cesta začne vzpenjati. Čaka nas prelaz čez cca. 1000 metrov. Do mesta Prrenjas iz Elbasana je vožnja trajala skoraj 1 uro. Vozili smo čez hribe za enim kamionom v dolgi koloni, nikjer ga ne moreš prehiteti, sam pa se ni in ni umaknil, dokler ga ni policaj ustavil.
Pokrajina je prav lepa:
Zapuščena železniška proga, v hribih je narejeno več predorov zaradi železnice. Mogoče enega dne bodo uredili to železnico v lepo peš-kolesarsko pot, kot je Parenzana na Obali. Sicer nisem opazila, da bi bili albanci veliki pohodniki ali kolesarji... Pa vendar...
Očitno se gradijo tudi nove ceste - mi smo vozili po lokalni cesti pot tem mostom, najbrž nekoč bo avtocesta ali vsaj manj ovinkasta pot preko hribov.
Od Prrenjasa je še zadnji vzpon na prelaz (cesto
vidimo pred seboj in se čudimo – pa menda ja, ne rabimo lih tja, skoraj
navkreber? Ja, ravno tja gremo, sicer je speljano tako, da več kot 10 % klancev
ni, 10 % vzpon pa je v Albaniji običajna zadeva).
Še zadnje pralnice avtomobilov na albanski strani (očitno albanci ves čas perejo vozila, sicer ne vem, kako preživijo vse te pralnice...):
Ko se dvignemo na goro, se ozremo nazaj v dolino, nazaj v Albanijo:
Za prelazom je že Ohridsko jezero:
Po približno 5 urah vožnje s postanki
iz Gjirokastra (vsega skupaj 260 km) zagledamo za prelazom Ohridsko jezero in v
naslednjem hipu albansko – makedonsko mejo.
Še bunker tik pred mejo in ostanki nekdanjega Free Shopa:
Na meji sledi kontrola vseh
dokumentov, tudi za vozila. Carinik nam pomaha »Ciao, Slovenija!«. V 20 minutah
damo skozi obe meje in smo že v Makedoniji.
Za mejo nas čaka 400 višinskih metrov
spusta na razdalji 15 km vse do mesta Struga ob Ohridskem jezeru. Spust traja
celo večnost, nobena cesta v Albaniji se ni tako vlekla, mogoče zato ker se
bliža konec dneva in smo že res utrujeni. V resnici smo vozili le 30 minut.
Kamp Rino se nahaja v naselju Struga, čisto ob Ohridskem
jezeru, parkirana sva 2 mera od vode. Čudovito je!
Drugače kamp je pravzaprav polje veliko za nogometno igrišče z električnimi priključki. Stranišča in tuši so v eni hišici ob vhodu, ogrevano ni, za jesen je kar mrzlo.
Počastijo nas s kavo in rakijo. Mlad oskrbnik je zelo zelo
prijeten. Razloži, da poleg kampa je tudi restavracija z lokalnimi dobrotami,
tja se tudi odpravimo na večerjo.
Poleg mesa priporočajo na izbiro 2 vrste rib – jezerske ali rečne. Poskusimo vse, rečna ima bolj izrazit okus, osebno mi je jezerska boljša, je bolj mehka in nežna. Jezerska je tudi 2x dražja, je bolj cenjena. Sicer večerja za 2 + pijača nas stane 24 €. Super je! Evre sprejemajo, tako ni težav. Mi sploh še ne vemo, kakšna je v Makedoniji valuta in po čem je menjava.
Z makedonci (mladi fantje, ki nas strežejo) se pogovarjamo angleško, mladi sploh ne znajo srbo-hrvaško. Makedonski jezik je na posluh bolj podoben bulgarskemu jeziku, pa pisava je v cirilici.
Danes za nami je 340 km in 9 ur na poti (od tega cca. 2 uri postankov). Upam, da bo jutri šlo hitreje. Jutri gremo že do Srbije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar