Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Qatar: Doha

All on board: 17.30

Naša ladja je stala v Dohi 2 dneva. Kar je načeloma super, saj imaš možnost iti ven v mesto tudi zvečer, imaš dovolj časa za daljši izlet ali bolj podroben ogled mesta. Ampak ravno v Dohi, pa tudi kar v celotni državi, prav veliko zanimivosti za ogled niti nimajo. Seveda, bi se lahko kaj našlo in mi je žal, da nisva šla v puščavo, tu je bilo dovolj časa. Skratka, če bi ladja bila v Dohi vsega 1 dan, bilo bi lih tako dovolj za površno predstavo o mestu. Drugi dan sva vzela bolj lahkotno, sva se odpravila v predel okoli tržnice Souq Waqif, ki nam je bil všeč že prvi dan.

Ker sem šla zgodaj spati, zbudila sem se že ob 6h (mogoče je kriv tudi premik ure?). Kljub temu, da sem se dobro naspala (nasploh na ladji spimo izjemno dobro, postelja te kar uspava, čim se uležeš…), zjutraj se počutim utrujeno. To je res naporno – vsak dan je poln dogodkov, ogledov in doživetij. Rabimo pavzo in že komaj čakamo dan v morju. Tudi danes bomo bolj na easy.

Avtobus pelje mimo lepe stavbe muzeja. Muzej islamske umetnosti se nahaja blizu pristanišča v prav posebni za te kraje stavbi. Moderna urbanistična kocka, oz. več kock, začuda vse zelo paše skupaj in celo v ta prostor. Muzej je odprt le 10 let, razstavljajo tu primerke islamske kulture in zgodovine, ne samo iz Katarja, temveč iz širše regije. Vse je še zelo novo, bolj kot ekspozicija muzeja je zanimiva stavba, ki se odpira proti morju in je iz nje tudi izjemen pogled na City. Vse materiali tu so zelo dragi in kvalitetni, ob tem pa notranjost je minimalistična in zadržana. Pretirano razkošje, tako značilno za arabski svet, je tu povsem umirjeno.

Črno-bel kaligrafski logotip s podobo trenutnega emirja Tamim bin Hamad Al Tani se imenuje Tamim Al Majd ("Dober Tamim"), narisal ga je takrat neznani mlad slikar nekaj ur za tem, ko so sunitske arabske države s Saudsko Arabijo na čelu začeli hladno vojno proti Katarju. Ta logotip je postal simbol katarskega upora in se je pojavil povsod po državi.

Mi le redko spremljamo medsebojni konflikti držav, ki ne vplivajo neposredno na nas, zato dosti krat sploh ne vemo, kaj se »kuha« v neki regiji. Tukaj se je ustvaril grozen škandal, ko so na spletni strani Al Jazeere našli objave, ki so podpirali Iran in Isis. Pozneje, so, seveda, zadeve raziskali in ugotovili, da so te objave nastavili hakerje, bilo pa je že pozno, Saudsko Arabijo niso več mogli ustaviti – kopenske meje so zaprli, omejili dostop v teritorialno morje in zračni prostor, celo so prekinili diplomatski odnosi z nekaterimi državami v regiji, med temi tudi Arabski Emirati, Bahrejn, Egipt…
Tako v Saudski Arabiji ali Bahrejnu ne smeš javno pokazati naklonjenost Katarju. Saudska Arabija celo že pripravlja projekt izkopa kanala, ki naj bi Katar ločil od celine, Katarski polotok naj bi spremenili v otok. In celo na katarski strani prekopa naj bi namestili skladišča jedrskih odpadkov. Saudska Arabija ima kar nekaj zahtev do Katarja, osnova vseh vsekakor je strah pred vedno močnejšim vplivom Katarja. Zaradi tega škandala se je mala država celo znašla v težavah pri nabavi materiala za zaključek obsežne gradnje pred nogometnim svetovnim prvenstvom leta 2022.

Midva greva najprej na promenado ob morju. Zaliv ob mestu je umetno dobil tako lepo polkroglo obliko – izkopali so ga, ko so gradili mesto. Pesek z dna morja so jemali za gradnjo, nastal je prelep zaliv…

Navduši nas podzemni prehod pod cesto – je le nekaj metrov od obale morja, prehod pa je globok kar za 2 nadstropja in nič ne poplavlja, se ne lušči od soli in ne zamaka. Vse je oblečeno v marmor in keramiko, je čisto in lepo urejeno. Prav žalostno je, kako pri nas nič ne znamo in ne naredimo odličnih stvari. Čisto prav je, da jim nosimo naš denar, bolje ga znajo uporabiti kot mi in rezultat je opazen. V pristanišču prvi dan , ko smo se peljali mimo, polagali travo v parku z otroškimi igrali. Drugi dan popoldan je park že obratoval, trava je bila zalita, so še le pometali pločniki.

V času lova na biserje je bil Katar eden najmočnejših trgovcev z biserji v Aziji. Spomin na to še nedavno zgodovino se skrbno ohranja. Na glavni promenadi prestolnice je postavljen spomenik ~~sumljive umetniške vrednosti~~ lovcem biserjev. Še 50 let se je marsikdo s tem preživljal.

Ob obali je polno lesenih Dhow barčič, na vsakem koraku nas vabijo na plovbo po zalivu ali vožnjo s taksijem. Tudi bolj oddaljen izlet lahko organiziraš tukaj – te kar vabijo v puščavo ali neko manjše mesto proč od Dohe.

Tukaj je tudi postaja za povezavo s čolni do Banana island-a – otoka, kjer se nahaja eno boljših letovišč v Qatarju.

Midva greva na sprehod po tržnici. Ob tržnici je precej velik ograjen plac, kjer hranijo golobe, poleg je vodnjak, kjer golobe pijejo.

Tržnica je živahna zjutraj in popoldan-zvečer, v času kosila pa se vse umiri in trgovine se zaprejo.

Ob tržnici je prijeten del mesta:

Ob glavni ulici na tržnici je polno trgovin s kramo. Nekatere zadeve so prav zanimive, druge so čisti kič. Prodajalci so nevsiljivi, se ponudijo za pomoč, a te pustijo, da se razgledaš v miru in izbereš, kaj te zanima. Tu nakupimo vse suvenirji, najdemo trgovino, kjer sprejmejo kreditno kartico, ker se nama sploh več ne ljubi menjavati denar...

Poiščeva še tržnico sokolov – Falcon souq. To je lokalna tradicija, tukaj v specializiranih trgovinah lahko kupiš sokola zase in vso opremo zanj.

Lov s sokoli in nasploh imeti sokola je nekdanja kulturna tradicija Katarja. Tu sokol velja za simbol svobode, korajže, vztrajnosti. Imeti svojega sokola – to je prestižno. Celo na letalih Qatar Airways potnik s sokolom ni nič nenavadnega. Vsi potniki Katarskega letalskega prevoznika lahko potujejo s sokolom, če le ptič ima ustrezne dokumente. Omejitev je ta, da na enem letu ne sme biti več kot 6 sokolov hkrati, zato za prevoz svojega ptiča moraš poskrbeti vnaprej ;) Na tržnici Souk Waqif tako obstaja cel del, namenjen trgovanju s sokoli, zraven je tudi Falcon hospital.

Trgovina s sokoli:

Prelep ptič:

Sokoli pod odprtim nebom, se "sprehajajo" ali čakajo novega lastnika...

Za tržnico sokolov je prometna ulica, nekaj hlevov in mesto, kjer se konje lahko sprehajajo, manjša arena s peskom.

Od tu se že vidi glavna mošeja, Urni stolp in vladna palača – Amir Diwan. Tu vidimo, kje so konje, ki so se sprehajali v areni - pred palačo...

Pred palačo je parada konjenice, plapolajo katarske in italijanske zastave. Očitno je, da čakajo visoki obisk. Midva sva ravno na drugi strani ceste nasproti palače, se razgledujeva in slikava, kaj se dogaja, in se nama ne posveti, da malo je čudno, da nikjer ni videti nikogar. Se ustaviva poleg praznega rdečega avta policije in paseva radovednost. K nama pristopi mlad fant v civilu in nepričakovano strogo naju zasliši – kdo, iz kje, kaj tu počneva ipd. Ups, zgleda, da ne bi smeli biti tu. Rečeva OK, itak naju ne zanima, že greva… Pa nas ne pusti, reče, naj počakava komandirja. In ves čas z nekom na telefonu in sporoča naše odgovore. Stori nama pokazati, kaj sva poslikala na fotoaparat in telefon. Freddy uspe pobrisati vse fotke, jaz odvrtim nekaj slik nazaj – do sokolov, razlagava, da sva šla gledati sokolov in malo zašla. Da sploh ne veva, kaj se tu dogaja. Nama reče, da naj greva takoj proč od tukaj, najbrž reče komandirju, da ne rabi hoditi zaradi neumnih turistov… ;) Se hitro pobereva v gužvo in zavetje tržnice.

Pozneje sva preverila, kaj se je dogajalo - srečanje emirja in italijanskega predsednika Mattarelle.
Tu je vse strogo, za neumnost te lahko zaprejo. Enega turista so 3 dni pridržali v zaporu, ker se je v sobi za molitev na letališču ulegel spat in nato se pregovarjal s policajem… Iz neke točke na tržnici potem opaziva na strehi eni od stavb snajperja… Se kar vprašava, če je bolje, da na hitro kupiva njihova oblačila in se izgubiva v množici belih in črnih…

Nekje tam ob tisti ulici pri palači je moral biti fort, neka stara trdnjava, a nas je minilo, da bi ga šli poiskati…

Se znajdeva in se oddahneva v miru šele na tržnici med začimbami in suhim sadjem, med kletkami s ptiči in stojnicami z rutami.

Prodaja se res ogromno ptičev, papige, kanarčki, kokoši, račke, zraven nekako sodijo tudi mali puhasti zajčki. Sklepava, da je v navadi imeti doma papigo ali drugega ptiča, sicer ne vem, zakaj bi jih toliko rabili… Res je veliko.

Na tržnici Freddy poskuša papriko, zaloge jordanske paprike so že proti koncu. Ampak tukaj ni z nobeno zadovoljen, vse je kitajsko. Tudi dateljni niso nič posebnega. Kolikor je ostalo zadnjih rialov, nakupimo mix oreščkov. Kavo, halvo in suvenirje že kupujemo s kartico.

Tisti zlati prst ob tržnici:

Kavica in tortica na tržnici. Kavarna, ki je delovala povsem enostavna, se je izkazala za nobel. Smo pa morali kar vnaprej povprašati, če lahko plačamo s kartico, povsod ne vzamejo...

Pod stolpom je gasilska postaja.

Sprehodimo se tudi v predel za tržnico, tak del za manj premožne prebivalce. Niti ne vem, če so domačini, bolj deluje, da so indijci, egipčane, pakistanci… Tu so trgovine s poceni robo, navaden supermarket, skratka prav res nič zanimivega.

Se ustaviva tudi v islamskem centru, prijazni so, ponudijo nama čajček, z veseljem tudi kaj povedo, a ne da se nam poglabljati in hitro ga zapustiva…

Se vrneva na ladjo. Popoldan še lenariva ob bazenu, pozneje spremljava izplutje. Večkrat kličejo neko rusko družino. Sklepamo, da se niso vrnili s kopnega na ladjo, saj vsakega na izhodu in vhodu registrirajo. Izplutje je planirano ob 18h, do zadnje minute čakajo tako častniki z ladje, kot predstavniki Qatarja. Ampak rusov ni. Razmišljava, kaj narediš, če zamudiš na ladjo. Si v neki mali državici, ki skoraj da nima odnosov s sosednimi državami, brez potnih listov, ne moreš nikamor. Dokumenti so na ladji, zato na potovanju se nikjer ne sekiraš za vizum in formalnosti, za izstop v mesto je dovolj le ladijska kartica, poseben kartonček, ki ga dobiš, ko greš z ladje.
Še večerni pogled na čudovito panoramo Dohe:

Ob izplutju nas še dolgo spremlja pilot, čisto majhen ob ogromni ladji.

Zvečer pogledava show v gledališču, danes je italijanski večer, vsi so oblečeni v barve italijanske zastave – belo-rdeče-zeleno… Morje je mirno, a ladjo občutno gunca. Čudno. Ko pa gremo spat, nobenega zibanja več ni čutiti.