V Omanu imamo dovolj časa, da obiščeva eno najzanimivejših sotesk v državi - Wadi Shab. Iz Muscata do Wadi Shab-a je cca 150 km vožnja. Ceste so
zelo v redu, praktično avtoceste, cestnin nismo videli, radarjev na cesti pa je
ogromno.
Naša šoferka je bremzala pred vsakim radarjem na dovoljenih 120
km/h, tako za radarjem pa je potegnila na 180 km/h. Radarji so res vsakih 2 km,
zato smo se vozili v slogu potegni-popusti. Olga pravi, da lokalci večinoma
vozijo res divje, tudi bencin je poceni (cca. 0,40-0,50 €/l), a ker so kazni
visoki, se pred radarji trudijo spustiti hitrost.
P.S. Nebo je v Omanu čisto običajno, celo skoraj modro, za mavrični odsev je kriva zatemnjena šipa našega vozila in pa polarizacijski filter fotoaparata, ki se ga nisem spomnila vzeti dol... Slikam namreč skoti vetrobransko steklo med vožnjo...
Na poti se ustavimo pri votlini Bimmah. To je tudi ena
posebnost Omana.
Čisto blizu morja, mogoče 100-150 m od obale, so se
kraška tla udrla vase in v votlini se je naredilo jezero. Okrog votline je
park, kamor prihajajo družine.
V votlino vodijo stopnice, v jezeru lahko malce zaplavaš. Voda je
prosojno-zelena na plitvem delu, na globokem delu pa je temno zelena in je kar
strašljivo. Globina luknje je tukaj 30 metrov. Z morja vleče svež veter, v
luknji je seveda zatišje, voda v jezeru ima kakih 23°C, bilo je kar lepo zaplavati, čeprav zaplavati na globoko ni prijetno, voda je tako temna, da se
ti zdi, da je spodaj neskončno brezno… Posebna izkušnja.
Ker smo v muslimanski državi s strogimi merili, je skoraj
neprimerno plavati v kopalkah kot pri nas. Uporabljamo kratke hlačke in športne
majčke povrh kopalk…
Do roba skale ne grem plavati, je skoraj strašljivo.
Vožnja do Wadi Shab-a sploh ne deluje dolga, v resnici
je zanimivo. Zadnji del poti je tik ob morju.
Nad uvozom v naselje je trdnjava.
Reka, ki izvira oz. teče skozi sotesko, se izliva v morje ob
manjšem naselju. Parkirišče pred sotesko je na eni strani reke, pot po soteski
pa se začenja na drugi strani, kamor ne moreš priti z avtom. Zato lokalci so si
omislili enostaven biznis – za 1 dolar ali rial te peljejo s čolnom na drugo
stran reke. Nazaj te pripeljejo brezplačno :).
Tu na parkirišču se malo zmedemo. S seboj moramo vzeti le par
stvari, vse bolj vredne zadeve ostajajo v avtomobilu. Zadnjih 20 minut »pohoda«
po soseski plavaš po reki navzgor – do votline s slapom. Torej s seboj ne moreš
vzeti fotoaparata, telefona, drage superge ipd. Olga nam svetuje, da se že pri
avtu oblečemo v kopalke in pohodne hlače-majčke, najbolje, da se gre kar v
plavalnih copatkah, saj v delu, ki ga premaguješ po vodi ni primerno biti bos,
zaradi ponekod spolzkih in ostrih kamnov. S seboj vzamemo še vodo, brisačko in telefon,
za katerega imamo nepremočljivo ohišje. Vse, kar ne gre v vodo, bomo pustili na
kamnu ob reki, tam, kjer se začne pot po vodi. In nihče tega ne čuva, zato samo
upaš, da te bo vse počakalo, ko se vrneš čez 1 uro… Razen, če bi kdo iz
kompanije ni šel plavati do konca in čuval stvari. Kar pa je škoda, saj zgubi
bistvo, zakaj je ta soteska zanimiva.
Celotno pakiranje in razmišljanje ob avtu motijo in ti načenjajo
živce domače koze, ki iščejo od prišlekov hrano. Nimajo prav nobenega strahu do
ljudi, te naskakujejo in se s kopiti ti postavljajo na prsa… Nadležno. Končno
se odpravimo čez reko in začnemo pot.
Priprave na prečkanje reke:
Tja greva, s sredine reke vidimo pot po soteski...
Naš čolnar pusti nas na drugi strani reke:
Pogled nazaj, tam pod mostom je parking za avtomobile, tam čakajo čolnarji...
Dobre pol ure pohoda skozi sotesko, meni take poti res
ležijo, rada imam take pokrajine. V začetnem bolj širokem in ravnem delu je še
nekaj njiv, rastejo celo banane.
Škoda, ker popoldansko sonce sveti skoraj direktno v objektiv in vse slike navzgor po soteski zgubljajo barvo... Zjutraj je najbrž bolje s tega vidika.
Soteska v začetnem delu je precej široka, potem vedno ožja.
Banane! Žal, še zelene...
Pot ob reki. Višje po soteski je to le še plitev potoček.
Pot ni zahtevna, večinoma je položna, nekaj malega kamnov in skal.
Za ljudi popolnoma nepripravljene na hojo in ni vajenih hribov, vseeno ni
enostavno. Naša sopotnica je bila kar v stresu, se ji je zdela zadeva
primerljiva z ekstremalnim turizmom in že po 10 minutah se je sekirala, da jo
bo infarkt, ker je tako naporno. :) Ne glede
na vse, je pot prehodila, ob vodi se je 10 minut odpočila in kot vsi prišla do
votline… Tudi nazaj se je vrnila in se spominja z veseljem izleta.
Občasno pot se približa skalam. Vidi se, da nekoč so tu bile ograje, zdaj je ostala samo še opozorilna tabla...
Reka je že čisto ukleščena med skale.
Skale čisto ena ob drugi:
Skoraj čez vso sotesko je speljan vodovod, ne vem, če je še uporaben, včasih pa so si zagotovo s tem pomagali s čisto vodo iz hriba.
Čez celo sotesko se vlečejo cevi za vodo, ne vem, morda to je tudi
vodovod za v naselje. Cevi je res veliko in marsikje kvarijo lep razgled in
naravo. A očitno je to praktično, ko dobijo čisto vodo direktno s hribov.
Čudovita soteska:
Skala v obliki glave opice?
Končno pridemo do mesta, kjer se začne voda in po suhem ne moreš več naprej. Stvari (s težkim
srcem) pustimo pri nekem grmu. Poleg nas je tu istočasno še cca. 10-15 ljudi, večinoma evropejci in indijci, vsi turisti kot mi. Počasi zabredemo v
reko. Toka ni čutiti. Že samo malo naprej voda postane globoka, reka je
ujeta med skalami, tako moraš večinoma plavati. V sladki vodi to niti ni tako
lahko, še dobro, da naša Olga pozna teren, nas je opozarjala na neke skale v
vodi, ki jih sicer ne vidiš, lahko pa na njih stopiš in se spočiješ. Vsaka taka
skala je zelo dobrodošla. Par mest je tudi takih, kjer postane bolj plitvo in
po vodi lahko hodiš. Zaradi takih mest potrebuješ copatke za v vodo ali športne
sandale – nekaj v čemer lahko hodiš in plavaš.
Reka hitro postane globa. Na sliki spodaj stojim v vodi niti ne še do kolen, na sosednji sliki se vidi, da že pri velikem kamnu zadaj je voda do pasu, še malo naprej pa že moraš plavati.
Potrebujemo kakih 15-20 minut, da pridemo do votline na koncu
soteske, tam je jama, kamor lahko vpluješ skozi ozko špranjo med skalami tik nad
vodo. Glava komaj gre skozi to špranjo, ramena sploh ne, moraš zaplavati bočno. Je
kar neprijetno in strašljivo, še dobro, da je ta res ozek del zelo kratek, približno
1 m. Zadeva nikakor ni za tiste s klavstrofobijo. Dodatni izziv je ta, da skozi
ožino, seveda, se gre počasi in eden po eden, če je več ljudi hkrati, se mora
čakati na vodi, ker tam pa res nimaš kam stopiti, niti, da bi se zakaj oprijel.
Gladke skale stojijo med seboj narazen v vodi in nad vodo se skoraj stikajo, torej ne
moreš se niti oprijeti na skalo, ker ti noge kar povleče pod vodo pod skalo in
to je strašljivo. Voda je temna in ni prosojna, tako skoraj sploh ne vidiš kaj je
spodaj…
Enkrat, ko vpluješ v jamo, je Wow. Tu je slap in okno svetlobe nad
slapom. Jama je velika le nekaj metrov, mogoče 6x6 m, še dobro, da nas tu ni
veliko. Je zanimivo, vseeno pa se trudiš poiskati delček, kjer se lahko vsaj
malo primeš – in to je le nekaj hrapavih izboklin tik nad vodo, kjer se lahko
držiš z roko. Ob tem paziš, da ti noge ne potegne v praznino pod skalami. V sami jami je voda globoka čisto povsod,
nikjer ne moreš stopiti na noge.
Ob slapu v jami je obešena vrv, po kateri lahko splezaš nad slap
in od tam skačeš v vodo. To že počne ena arabska družina, mamica nekako je
splezala na skalo in tam čepi, dokler otroci in očka skačejo v vodo.
Seveda je to prav poseben kraj, zanimiva izkušnja. Za nazaj lih
tako dolgo čakamo, da pridejo notri vsi tisti, ki plujejo skozi ožino, in
pravzaprav se zelo utrudiš »plavati« na mestu v sladki vodi… Si kar oddahnem,
ko splavam ven in do prve skale, na katero lahko stopim z nogami… Se zberemo
skupaj in odplavamo nazaj do suhega dela wadija. Tam se malce obrišemo, vseeno
pa nazaj gremo v mokrih oblačilih, ki se posušijo že med hojo. Vročine ni,
temperature so prijetne, čeprav sonce se že skriva iz soteske. Voda je bila
tudi lih pravšnja za plavat, mogoče okrog 23 °C.
"Sadovnjak" z bananami:
Celoten pohod nam je vzel okrog 3 ure.
Ko se
vrnemo do parkirišča, poleg je javno stranišče. Del za ženske je čist in urejen
(za moške najbrž prav tako), tam se preoblečemo in uredimo. V naselju se
ustavimo ob lokalni restavraciji, Olga se sekira, da smo lačni, kupi nam neke
vrste kebab, da ne trpimo lakote…
Začne se malo mračiti in hkrati se vidi, da se pripravlja dež ali
nevihta, vse postaja vse bolj sivo. Smo veseli, da smo uspeli na pohod pred
nevihto, Olga se pa smeji – tu se dež ali nevihta lahko pripravlja tudi 3 dni.
Pravi, da jutri bo še bolj očitno turobno, a dežja še skoraj sigurno ne bo… Včasih
se zna tako vreme potem sčistiti brez dežja, včasih pa se lahko zaključi z
močnimi nalivi.
Pot nazaj je že v temi, ne vidimo skoraj nič okrog. Le v mestu je
polno luči.
Naslednji post bo o raziskovanju Mutraha, dela Muscata ob pristanišču.
Ni komentarjev:
Objavite komentar