Sončno,
+ 26°C
Zjutraj ladja vpluje kar v pristanišče Muscata v zgodovinskem delu
mesta. Muscat je prestolnica Omana že skoraj 300 let. Najbolj značilen kraj
tukaj je pristanišče. Celo naziv »muscat« z arabskega pomeni »kraj, kjer vržeš
sidro«. Gore nudijo zaščito pristanišču in tako Muscat že dolgo velja za varen
pristan. Tudi približevanje mestu z morja je slikovito.
Zgodnje jutro ob omanski obali:
Va daljavi že vidimo pristanišče, nas pričaka vlačilec.
Oman ima bogato zgodovino, država je bila del Perzijskih imperij
in pozneje Arabskega kalifata. V srednjeveškem času je bil Oman celo pod
vladavino Portugalcev, zato so tu ob obali številne trdnjave. Nato se je tu
ustanovila piratska država, ki je obsegala še obale bližnjih držav vse do
Mozambika. V 19. stoletju rezidenca omanskega sultana je bila na Zanzibarju, ko
pa je ta umrl, državo so razdelili med njegova 2 sina – na azijski in afriški
del. Za daljše obdobje je bil Oman pod protektoratom Velike Britanije. Šejki in
sultani niso nikoli bili povsem usklajeni in tako se je zgodilo, da leta 1970
tedanji sultan Said je bil (brez krvi) odstavljen in oblast je prevzel njegov
sin Qaboos. Qaboos je takoj pričel z modernizacijo sultanata, ukinil socialne
omejitve, odprl Oman za turizem.
Dokler sultan Qaboos ni začel modernizacije Omana, skoraj nisi
mogel priti v Muscat po kopnem. Prelazi v gorah si moral prepešačiti ali si
pomagati z oslom. Cest ni bilo. Mesto je bilo obzidano, pred zidom pa je bil
izkopan globok rov. Znotraj mestnega obzidja so stanovali premožni ljudje, ki so
si gradili lepe in prostorne hiše iz gline. Reveži so živeli zunaj obzidja v
enostavnih hišah ali barakah.
V času vladavine portugalcev so v mestu postavili nekaj trdnjav,
tudi za zaščito pristanišča – Jalali in Merani, ki jih vidimo še danes med tem, ko se približujemo mestu.
Omanski sultan Qaboos je po dolgih letih, ko je skrbel za razvoj
in napredek države, umrl vsega 10 dni pred našim obiskom Omana. Razglašeno je
40-dnevno žalovanje. Državlani imajo zelo radi svojega sultana, njegove slike
videvamo prav povsod po mestu.
Pogled na predel ob pristanišču, na Mutrah:
V pristanišču je zasidrana vojačka ladja. Tudi sicer življenje teče svojo pot, čeprav znotraj luke.
Taksisti (na pomolu v luki!) si pripravljajo čaj in kaj pa vem kaj še...
Vojaško spremstvo:
Ne vem, če je brezdomec, mogoče je samo omagal...
Qaboos, četudi je umaknil očeta z oblasti, le ni bil tako slab za
Oman. Študiral je v Londonu, zagotovo je dobil tam kaj naprednih idej. Oče Said
je tedaj upravljal z zelo revnim Omanom, vse prihodki pa »pridno« spravljal v
svojo zakladnico. Ko pa se je sin vrnil iz Londona in razložil očetu, kaj bi
želel spremeniti v državi, je očeta tako ujezil, da ga je ta zaprl v domačem
arestu kar za 6 let. V tem času je Qaboos skoval mnogo načrtov in med tem tudi
ta, kako priti na oblast. Najprej je odprl očetovo zakladnico in denar namenil
na reforme in izboljšanje življenja v Omanu.
Trenutno deluje, da državljane kar dobro živijo. Davkov tu ne
obstaja sploh. Niti za fizične osebe,
niti za pravne subjekte. Vsak državljan za svojih 21 let prejme od države kos
zemlje – lahko gradiš, lahko prodaš, lahko oddajaš v najem. Če je nekdo tako
reven, da si ne more zgraditi hiše – poznajo tukaj tudi socialna stanovanja.
Socialne hiše so zelo »skromne« napram običajnih – le dnevna in 3 spalnice.
Izobrazba je brezplačna, tako srednja, kot višja. Brezplačno zdravstvo. Za
komunalne storitve so začeli izdajati položnice šele leta 2012. Tako Qaboos je
bil prav v redu sultan in ga imajo zelo radi.
Danes je luka tako velika, da nas peljejo do izhoda na
brezplačnem shuttle-u. Se takoj začnemo čuditi lokalnim tablicam.
Gremo v mesto!
Ob izhodu iz pristanišča je »fish market«, seveda, gremo
pogledati, kaj prodajajo. Zaloga rib nas preseneti – ogromne tune, skati, sipe
in kalamari z lovkami dolgimi do pol metra, kupi drugih nam manj znanih rib. Vse
je zelo sveže. Se vidi, da ribiči znajo svoje delo.
Za danes smo zmenjeni za izlet z lokalno vodičko, ki smo jo našli
preko nekega popotniškega foruma. Najprej smo dogovorjeni, da gremo pogledati
mošejo sultana Qaboosa, nato pa nas pelje v 150 km oddaljeno sotesko Wadi
Shab. V Omanu zaradi gorate pokrajine je precej zanimivih sotesk in je država
odličen kraj za potepanja v naravi in raziskovanje pokrajine. Wadi Shab je
nekaj posebnega, o tem bo naslednji post.
Olga nas čaka z ogromno Toyoto Land Cruiser ob ribji tržinici, tam
je veliko parkirišče. Najprej se vozimo čez mesto v smeri mošeje. Mesto je res
veliko in raztegnjeno ob morju, predeli mesta so »ujeti« med obalo in med hribi.
Danes bi težko predstavljali, da je leta 1970 v Muscatu bila le ena
asfaltirana cesta – iz starega mesta do letališča. Danes se mesto razteza na
več kot 20 km in je prepleteno s modernimi cestami.
(Edino, kar me jezi, je mavrični odsev zatemnjenega vetrobranskega stekla hude Toyote na slikah... ;))
Zaradi puščavsko-rjavih hribov, panorama in razgledi so zelo lepi,
nič kaj dolgočasna pokrajina. Tu sploh ni tako plosko, kot v sosednjih
Emiratih.
Muscat je 2-milijonsko mesto, še 2 mio ljudi živi izven mesta. V
mestu velja prepoved gradnje visokih stavb, nič višjega od sultanove palače, to
je nekje 4-5 nadstropij. Zato mesto deluje avtentično in s svojim slogom. Za
prejemnika pokojnega sultana je že določen njegov bratranec. Ta je že napovedal, da bo dovolil graditi
tudi nebotičnike. Škoda, ker sedaj je mesto posebno prav zaradi tega, lepo in
pristno. Hkrati pa novi sultan obljublja dvig minimalne plače iz 400 RO (cca.
1000 €) na 800 RO. Sicer imajo zelo dober življenjski standard, je pa tukaj vse
zelo drago – od hrane do šolstva.
Se vozimo mimo Opere, zelo lepa stavba in samo dejstvo, da obstaja Opera v muslimanski državi je neobičajno. Stavba Opere je tako posebna, da po stavbi celo vodijo izlete.
Mošeja sultana Qaboosa
je zgrajena okrog leta 2000 in to je glavna delujoča mošeja države in mesta.
Mošeja je zelo lepa in
malce spominja na tisto v Abu Dhabiju. Naredil jo je iraški arhitekt.
Mošeja sultana Qaboosa je edina v Omanu mošeja, kamor je dovoljen vstop nemuslimanom – vsako jutro od 09h do 11h, ob petkih pa vstop za nemuslimane je prepovedan. Ker tudi takoj obiskovalci morajo biti primerno oblečeni, Olga nam je prinesla abaje, da se počutimo, kot domačinke. Seveda, malo se zavozlamo z ruto, a na koncu le uspemo se urediti, kot se za ta kraj spodobi.
Najprej se sprehodimo po parku pred mošejo in v njeni
okolici. Vse je zelo lepo urejeno, ogromno je cvetja.
Zavijemo v welcome-center, manjši prostor, kjer lahko vzameš
knjige in revije o mošeji in islamu, tam so nas počastili s čajem in dateljni
ter hladno vodo. Olga pravi, da škoda, ker ljudje sploh ne zavijejo v ta
sprejemni del, je malce stran od glavne promenade, se pa tu lahko prejme veliko
informacij. Vse je brezplačno.
Cel voziček ("zlat"!;)) sladkarij samo za nas...
V mošeji sultana Qaboosa se vse tako sveti in sonce tako odseva v
belem marmorju, da brez sončnih očal sploh ne moreš gledati. Očala sem pustila
v avtu (le kaj mi je bilo? Ne vem še zdaj…). Sonce slepi, kot da si v
visokogorju na snegu. Saj v Abu Dhabi je enako, a tam sem imela očala…
Senčni prehodi:
Glavni minaret je visok 90 m, štiri stranski minareti so visoki po
45,5m in zaradi njih je mošeja na daleč prepoznavna.
Mošeja sprejme do 20 tisoč obiskovalcev. Noter gremo bosi. Tudi
tukaj je ograjen prostor, kjer se lahko sprehajajo obiskovalci. Mošeja je bogato
dekorirana belim in sivim marmorjem in keramičnimi cvetličnimi vzorci.
Notranjost kupole je pokrita s pozlačenim mozaikom, zunanjo stran kupole
odlikuje »čipkasti« vzorec. Glavno salo osvetljuje 35 lestencev, ki so okrašeni
s kristali Svarovski, na vsakem lustru je izdelan tudi pomanjšan model
minaretov mošeje. Zelo lepo. Tepih v sali za molitev je težek 20 ton in v času
izgradnje mošeje je bil največji na svetu.
Obiskovalcev je veliko, saj ves obisk je strnjen v 2 uri na dan, ampak gneča je samo na vhodu, potem je čisto v redu. Prostor za obiskovalce je ograjen, hodiš lahko le po modrem pregrinjalu.
Čudovite poslikave:
Prelep lestenec in strop:
Velika moška sala za molitev:
Lesena vhodna vrata:
Prehodi od enega dela mošeje do drugega so v glavnem po tako lepo osenčenih hodnikih. Da ne rabiš ven na sonce. Do sedaj je sonce že izjemno močno... Si res ne morem predstavljati, kako je tu poleti.
Lahko gremo tudi v del za ženske, ki pa je veliko bolj skromen od
glavne sale. Olga pravi, da velja pravilo, da je del za ženske bolj skromen in
nevpadljiv, saj pretirano razkošje lahko zmoti »lahkomiselne« ženske, ki se
potem ne posvetijo molitvi kot je treba…
Glede položaja žensk so v Omanu malček posebneži in ne veš, če je
to dobro ali slabo. Recimo, dovoljeno je imeti več žena. Ampak vsako ženo mož
je dolžan vzdrževati in ji zagotoviti svojo hišo (prav hišo, stanovanja tu ne
upoštevajo kot primerno za spodobno življenje) in tudi vse kar spada zraven
(hišna pomočnica, babysitter)… Tako večinoma imajo vseeno eno ženo. Kadar se
omanec odloči za poroko, mora zbrati veliko doto, vendar jo ne odda nevestini
družini, temveč bodoči ženi, da bi, če bi se z njim kaj zgodilo, ona imela
sredstva za preživetje in vzgojo otrok. Ker zdravstvo in izobrazba sta
brezplačni, denar je res samo za preživetje.
Ženska pa ima pravico delati ali ne delati. Kot želi. Oz. kot
finance dopuščajo. Če pa ima in hišno pomočnico in varuško za otroke, posebnih
skrbi potem res nima. Zdi se, da abaja je njihovo osnovno oblačilo, ampak se
motimo. Imajo in nosijo tudi evropska oblačila z globokimi izrezi in zelo
oprijeta. Vse to skupaj z zlatnino razkazujejo doma možu in na ženskih
srečanjih oz. praznovanjih na ženski polovici hiše.
Še malo gremo okoli mošeje, je kar en sklop enih stavb in vse okrog je še lep in velik park.
Po obisku mošeje se zapeljemo v neko lokalno trgovino-slaščičarno,
kjer izdelujejo in prodajajo prav posebno omansko halvo. Več vrst te halve
lahko pokušamo, vse je na razpolago, cene pa so precej visoke od 6 do 15 € za
0,5 kg. Halva sploh ni podobna halvi, jo delajo tu z želatino, ki ji dodajajo
orehi, med, žafran ipd… Za pokušino je zanimivo in sladko, da bi pa to doma
jedli, to pa ne… Posodice za halvo pa so prelepe…
Nato Olga želi na vsak način zapeljati nas v prodajni salon
profumov Amuage, ki jih izdelujejo v Omanu, se gre za prestižno in cenjeno znamko.
Mene ne zanima, našo sopotnico pa… V velikem trgovskem centru se vozimo po
parkirišču po več nadstropjih. Na 7-nadstropnem parkirišču trgovskega centra ne
najdemo niti enega prostega mesta za avto! In to v četrtek dopoldan.
Neverjetno, ampak obupa tudi Olga, jaz sem itak vesela, da ni treba klatiti po
shopping centru.
Da nas malo razvaja, na prvi črpalki Olga nam kupi po en kokos na
par, po slamici lahko pijemo hladno kokosovo mleko. Saj ne da je slabo, a za
nas je tako neobičajen okus, da komaj sva spila…
Zvečer se ustavimo pogledati palačo sultana. Oziroma eno od
palač, tisto v mestu, najbolj znano. To je glavna svečana palača umrlega
sultana. Zvečer tukaj razen varnostnikov ni nikogar. Ogromen trg, predviden za
parade in državne slovesnosti je skoraj povsem v temi. Palača je malce
osvetljena, a najbrž zaradi žalovanja je vse zaprto. Jo pogledamo skozi ograjo.
Res je posebna, na slikah deluje kot hišica za palčke. Ko jo tam gledaš, vidiš,
da je velika in pravzaprav lepa. Je samo zelo neobičajna.
Večerni živ žav v mestu je v predelu Mutrah, tistem ob
pristanišču. Se spomnimo, da zavijemo na tržnico, ker jutri je petek, se
bojimo, da bo mogoče zaprto. S težavo najdemo trgovinico, kjer lahko kupimo
spominki s kreditno kartico. Njihovega denarja nimamo, niti nimamo namena
menjati… Smo že naveličani različnih valut in se zgubljamo s tečaji.
Ob morju je lepa promenada, morje je razburkano. Pomislimo, še
dobro, da nismo šli nikamor z ladjo…
O tem, kako smo se imeli na izletu v Wadi Shab-u bo naslednji post.
Ni komentarjev:
Objavite komentar