Camino Primitivo. 5. dan: Borres – Berducedo, ruta de los Hospitales. 9 ur, 24,7 km.

Sončno, 23°C

16 ljudi v eni spalnici. Ko se vsi umirijo, celo spim. Čeprav se večkrat zbujam, vsakokrat, ko kdo smrči, se obrne ipd. Vstajati začnejo ob 6h zjutraj. Vrata spalnice se ne zapirajo, čez 2 metra »kuhinje« so že vhodna vrata – tako kot bi spal zunaj, če so vhodna vrata odprta. Seveda, so vhodna vrata ves čas odprta. Ljudje nosijo svoje stvari ven in se tam pakirajo (noter itak ni prostora), da iz vljudnosti še ne prižigajo luč v spalnici, dokler še nekdo spi. Oziroma – se dela, da spi. Ker pri takem vija-vaju prav spati je nemogoče. Ena mlada punca iz Nemčije je spala zunaj v šotoru. Zjutraj briše roso s šotora in ga pospravlja. 

Spakiramo se ob 07.15. Izjemno počasi se odpravimo do bara, ob 07.30 ga odprejo, ob 8h štart.  Za zajtrk poleg cafe con leche ponujajo še pakirane merendine in nek kolač. OK, tudi to je nekaj.
Zjutraj je megleno, vsega 9°C stopinj. Čarobno jutro, ob 8h se ravno dani, vse je še ovito v meglo. Upamo, da bo sončno, ko se bomo dvignili višje. 

Kmalu za naseljem je razcep - desno je pot preko hribov, ruta Hospitales, levo je pot čez dolino in čez mesto Pola de Allende. Brez pomislekov zavijemo desno.Ne glede na vreme (upamo, da se bo megla odprla...) želimo prehoditi hribe. Tam je bila prvotna pot. Tam je Primitivo.

Poskušam slikati grmovje, ovito v pajčevino, kakor začarano. Pa velike pajčevine s kapljicami rose. Bi lahko kdo verjel, da so rastline ovite v pajčevino lahko tako lepe? Da je celotna pokrajina tako čarobna? Če ne bi bila pred mano še dolga pot, bi se tu kar dolgo zadržala s fotoaparatom v iskanju popolne pajčevine (vsaka je popolna) in prave svetlobe...

 Pot v megli:

 Pokažejo se prvi znaki, da mogoče pa le danes bomo videli modro nebo. Se pokažejo in spet se skrijejo.

 In spet pajčevine:

 Gremo mimo zadnjega zaselka na tej strani hribov.

Kapela de San Pasqual, 16.-17. stoletje. Poleg vsake cerkvici je napis z imenom in približnimi datumi.

  

Malo za Borresom se vzpnemo na prvi današnji hrib, pred nami je jasa in – WOW – megla se odpre in se pokaže hrib nasproti nas. Megla polzi dol, pokaže se modrina neba nad hribom in zeleno polje, pravi WOW trenutek. Znajdemo se tam v tistem trenutku jaz, Slobodanka in tisti »naš« bradati mladi nemec (ta iz Bodenaye, vse do konca Camino nismo ugotovili, kako se kliče). Nobena slika ne pokaže čarobnosti tistega trenutka, skoraj solze na oči... Z nemcem si rečemo – zato smo izbrali Camino Primitivo, prav zaradi takih trenutkov. This is it! Nenadoma smo si sorodni duši in si delimo ta magičen moment…

Od tu dalje je bilo vse samo še boljše. Začetek dneva je bolj kot popoln. Bolj kot se vzpenjamo ( a pot gre ves čas po malem navzgor), bolj prihajamo ven iz megle in jo puščamo spodaj za seboj, vedno več vidimo okrog. Pogled na spektakularno okolico, hribe deloma ovite v meglo, hiše na vrhu hribov, ki ponekod že štrlijo med meglico in sončni žarki, ki vsemu dodajajo nepopisni čar. Ko se ne moraš dovolj naužiti teh lepot, skoraj bi se zjokala. Stala bi tam in samo opazovala, kako se megla pretaka med hribi in spolzi v dolino. 

Enostavno ne morem nehati fotografirati. Ustavim se vsakih 10 metrov za novo sliko. Stokrat si rečem – pa kaj, če se bom obotavljala, pa potem – pred mano je 25 km preko najvišjih hribov na poti, nobene civilizacije, do večera moram to prehoditi… Samo zato, ker ne vem, kako naporno in dolgo dejansko bo, samo zato se premikam. Slobodanka je že daleč naprej in vsake toliko me samo počaka.

Oblaki še zelo dolgo, vse do popoldneva ostajajo v dolini. Pomislimo na tiste, ki si niso upali preko hribov, ves dan bodo hodili v megli. Tukaj pa... Tukaj pa je fenomenalno!! 

Se dela prečudovit dan. Današnja etapa je vrhunec Primitivo, to je tisti del poti, ki je eden glavnih vzrokov, zakaj Primitivo sploh izbereš. In imamo res popoln dan za prehoditi ruto Hospitales – pot, ki so jo hodili romarji nekoč, kar čez hribe. Tudi hribi so še vedno takšni, kot so bili stoletja nazaj... Samo Kantabrijske Cordillere. Surova in prelepa narava. Zadnja leta, s tem, ko se je pot tako popularizirala in ljudje hodijo bolj turistično, so uredili pot skozi naselja v dolini. Iz Borresa se spustiš v Pola de Allende (v času, ko je Camino nastal, tega kraja sploh še ni bilo) in nato se vzpneš do Puerto del Palo, kjer se poti združijo malo pred Berdusedo. Pot skozi dolino je daljša, vzpon je večji. Ker so naselja na poti, je pot bolj varna. Pot preko hribov, Hospitalec, nikakor ne priporočajo v megli ali slabem vremenu. Na golih vrhovih in prelazih lahko hitro zaideš. 

 Tokrat vsi, ki smo spali v Borresu, gremo Hospitales. Izjema je naš španec iz Madrida, Enrique, ki je vedno vstajal zelo zgodaj. Ustrašil se je jutranje megle in je šel preko doline. In kako mu je bilo potem žal!!!

 Čuvaj prelaza:

Na sedlu prosimo mlajšega poljaka, da nas fotografira skupaj.  

Pot pred nami - vse naprej po pobočju hribov, malo pod vrhom... Krave se kar prosto pasejo in se sploh za nas ne menijo...

Gremo mimo ruševin srednjeveške bolnice hospital de Paradiella (992 m), ostale so samo ruševine, nekaj kamnov. Pridno je označeno z informativno tablo.

Pogled nazaj, na prehojeno pot, na tistem sedlu med hribi nas je slikal poljak vsega 20 minut prej. Samo 20 minut za ta klanec? Še dobro, da na slikah beleži čas, po občutkih smo lezli navzgor vsaj tri četrt ure... 

 Rumene puščice kažejo pot. 

Na nekem sedlu že visoko v hribih srečamo naše francoze, Martinne in GeanPierr-a. Veselje! To je Camino – vesel si, ko srečaš znance. Hkrati pa ne veš, če jih srečaš še kdaj... Vsak gre svojo pot... Velja samo trenutek sedaj. In z nekom se res ustvari prijeten pristen odnos. 

Ob poti preko hribov so prav pogosto postavljeni leseni stebrički z rumeno puščico, oznako Camino. Ko zapade sneg, bi se morali stebrički še vedno videti in kazati pot... 

Na hribih opazujemo kako se pasejo krave in konje. Konji sploh niso več udomačeni, so povsem divji. Mnogo je mladičkov, čudovito ji je opazovati. 

Hospitales velja za težko in samotno pot, nevarno v megli ali snegu. Danes nas je tukaj prav veliko pohodnikov, skoraj ves čas vidimo nekoga pred ali za nami. Res da, smo vsi, ki smo šli danes to pot, štartali ob približno enakem času, eni iz Borresa, drugi 3 km prej iz Campiello. Vsake toliko se ustavljamo, pa se prehitevamo, zdi se, da nas je res veliko. A na koncu dneva ugotovimo, da smo se vsi skoraj gotovo tekom dneva večkrat videli, se poznamo vsaj navidezno, danes nas je tu hodilo okrog 20 ljudi... No, saj ni tako dosti... A ko se postavim ob kamen za fotko, v naslednjem trenutku nas je na fotki že 3. :)

Pri starem albergue hospital di Fonfaraon se ustavimo za malico. Od albergue Fonfaraon, po imenu gore po kateri hodimo, so ostale samo ruševine. Albergue je deloval nekje med 13.-15. stoletjem. Kar neverjetno je... Razmišljamo, kako je bilo nekoč hoditi to pot. Res da ljudje smo še vedno navajeni hoditi peš, a sedaj nam je v pomoč vsa tehnologija – od čevljev, nahrbtnikov do napotkov v telefonu... So šli in niso vedeli, kdaj bo konec hriba. Sedaj mi vemo, da je etapa 25 km, prehodili smo jih že 10. Točno vemo, kakšna bo pot, kakšno bo vreme, kje bomo spali in kdaj bomo tja prišli. In vseeno – ni lahko in je izziv!!!  

 Najlepši plac za malico - z razgledom, poleg srednjeveškega albergue:

 Ruta se zato kliče Hospitales, ker je nekoč na teh hribih stalo nekaj bolnišnic (hospital) za romarje. Tisti, ki so skrbeli za romarje tukaj, so imeli nalogo v meglenem vremenu ali v nočni temi stati na poti poleg albergue in na ves glas kričati, da so lahko srednjeveški romarji našli pot. Sedaj so samo ostanki teh pribežališč. Nekaj hiš je prirejeno, da za silo se lahko tam skriješ pod streho pred nevihto ali nalivom. Je pa noro lepo!

Malo naprej še tretji hospital – del Valparaiso. Tudi tukaj so v glavnem ruševine in okrog se pasejo krave. 

Pot gre čisto pod vrhom Pico del Hospital, visok je 1264 metra. Razmišljali smo, ali bi se povzpeli kar do vrha. A do vrha ni nobene poti, je brezpotje. Razgledov imamo ogromno, predvidevamo, da z vrha ne bo bistveno drugače, čaka pa nas dolga pot, tako se odločimo, da ne gremo prav na vrh. 

 Najvišja točka poti je Alto del Hospital – 1205 metrov. 

Tu pa se začne sestop: 

 Vidimo neskončno pot pred nami:

 Puščica:

Konje se pasejo tik ob poti, hodimo mimo jezerc, kamor živali prihajajo se napiti. Srečali smo pastirja, modernega, kar z jeepom, ki je lovil svojo čredo krav... 

 Mladiček:

Jezerca so na Alto de la Marta, na višini 1105metrov. 
Pravi privilegij je bil hoditi in opazovati divje konje.

 Pogled nazaj, malo nižje pod tistim vrhom smo hodili. Tisto je Pico de Hospital. 

 Dan je absolutno popoln, čudovito je! To so trenutki, ko si zaželiš, da se dan nikoli ne konča! 

Glede tega, kako težka je ruta Hospitales - za nekoga, ki vsake toliko gre v hribe v Sloveniji, ta pot prav nič ne bo težka. Tehnično sploh ni zahtevna, prej bi rekel sprehod v hribih. Vzponi so blagi, sestop je samo v enem mestu mičkeno bolj strm. Edini izziv je ta, da je pot dolga - prehoditi moraš 25 km od enega naselja do drugega, ob tem pridelati cca. 600 višinskih metrov vzpona in 350 metrov sestopa.

 Prečkamo nekaj prelazov,  nekoliko se spustimo, prečkamo eno povsem prazno cesto, po pobočju Pico del Palo pridemo do Puerto del Palo, kjer se združi naša pot in pot iz doline. Puerto del Palo je izpostavljena vzpetina na 1124 metra, znana je po temu, da je tukaj vedno surovo in vetrovno vreme. Pokrajina naj bi bila povsem negostoljubna. Moj vodnik svetuje, da prečkamo ta del čim prej in se tu sploh ne ustavljamo. Imamo pa tako srečo z vremenom, da je še tukaj prav krasno!! Panorame in pokrajina, vse je popolno. 

Rahel veter samo pomaga, da ne čutimo vročine. Čeprav na taki višini temperatura se komaj dvigne preko 20°C. Zaradi močnega sonca se ves čas mažemo s kremo od sonca, in vseeno smo čisto rdeče na odprtih delih telesa.

 Od tu dalje se začne sestop. Občasno je zelo strm in palice so mi v izjemno pomoč. Nasploh včeraj in danes bi zelo trpela brez palic. 

Pridemo v zapuščeno vasico Montefurado. 150 let nazaj je tu živelo 75 ljudi, sedaj pa samo 1 pastir in njegov ogromen pes bernardinec. Naselje je kljub vsemu prav luštno in na dvorišču ob hiši pastirja je pipa, kjer si dotočimo vode. Tukaj tudi za kratek čas se ustavimo za počitek v senci ene od hiš. Za nami je že okrog 17-18 km poti, čisto pravih planinskih poti in smo že vsi pošteno utrujeni. 

3 francoski deklice, okrog 25 let vsaka, kar postavijo šotor ob eni od zapuščenih hiš in dremajo na soncu. Ker smo že nižje, sonce prav peče. Čez 4 km je Lago, naselje, kjer bi moral biti bar. Prvo naselje na tej strani hribov. Od tam pa je še 4 km do Berduseda, kjer je prenošišče.

Kako so se vlekli te 4 km do Lago! Neskončno! Nazadnje, že v naselju, ki se razteza po pobočju hriba, moramo priti vse od spodaj, od cerkvi, gor do ceste, ob kateri je bar. Se ga ne vidi dobro, v senci cerkvi se je ustavil simpatičen nemec iz Düsseldorfa, še nekaj dni se bomo večkrat srečali...

Lago in škrilnate strehe::

Zato pa kakšen užitek je 20 minut počivati na terasi bara in pljuckati ledeno Fanto... Mislim, da ni bilo nikogar od romarjev, ki bi samo šel mimo... Vsak se je ustavil na več kot zasluženo kavo, pivo, oranžado, sendvič in kar koli drugega... Danes za nami je že 21,5 km hribov! In to je bila prav zares fantastična pot!

Danes bodo gobe: 

 Lago – Berdusedo, to je bilo zelo lepih 4 km v borovem gozdu. Po postanku je tudi nekoliko lažje hoditi... 

Municipalni albergue v Berdusedo je prva stavba, ki jo vidiš ob vstopu v naselje. Lih tako je v stari vaški šoli, podobna stavba kot v Borresu. In imajo še par prostih mest.

Berdusedo je malo naselje, premore pa kar 4 albergue, bar in trgovino. Razen tega – skoraj nič. Mislim, da kraj živi samo zaradi piligrimov, ki se obvezno morajo tu ustaviti po dolgi turi čez hribe. 

Enrique iz Madrida je že v albergue, razočaran, ker si ni upal na Hospitales. Tudi naš bradat nemec je že tu.

Poleg albergue malicata dva od treh francozov, ki so nam delali družbo še vse do Santiaga: 

Ker je Slobodanka prinesla 4 gobe s hribov, v tiendi nabavimo jajca in hrenovke. Omleta, čista žurka! Tuš, pranje las in cunj, večerja, relaks na soncu na dvorišču albergue. Danes je tako lep dan. Pozneje greva »na sprehod« - je res mini naselje, 2 ulici, cerkev, 4 stavbe. V marketu kupim še 2 hruški, spijeva po kozarčku vina. Koristimo WiFi, ker niti v tukajšnjem albergue ni interneta, tudi v Borresu včeraj ni bilo povezave. 

V albergue v Berdusedo (do sedaj so vsa prenočišča bila po 5€, samo pri Carmen je bilo donativo in itak si ji pustil 5 €) je samo 12 mest. Zbrani smo: Enrique iz Madrida, z njim se križamo od začetka ;) 3 francozi srednjih let, te bodo prišli z nami vse do Santiaga; italijan iz Milana, nisem sigurna, če je Giorgio; simpatičen  nemec iz Düsseldorfa, bil je z nami tudi včeraj v Borresu; mlad švab z brado, tisti iz Bodenaye; španec iz Alicante, ki je na poti že 6 mesecev – delal je v Londonu, od tam se je aprila odpravil peš v Rim, iz Rima pa v Santiago; z njim je njegova mlajša italijanska prijateljica, ki jo je pobral na poti.

1 mesto je prosto.

Grem spat z mislijo, da dan ne bi mogel biti bolj popoln... 

Stroški dneva: albergue: 5 €

Bar: 4 €
Market – 1,73 €

Nadaljevanje: 6.dan: Berducedo – Grandas de Salime. 6ur, 22,5 km