Sončno, 27°C
Ker so se vsi zbujali in vstajali zgodaj, nikakor se ni dalo dolgo
spat. Ob 07.20 smo že na poti. Kaj pa češ drugega? Tako smo še v temi pri
tistem lepem kamnitem mostičku v gozdu, ki je na vsaki sliki, kadar se govori o
Camino Francese. Meni je žal, da se nič ne vidi. Slobodanka (dobra dušica)
predlaga, da počakamo, da se zdani. Ah, ne moreš sredi gozda stati uro, samo
zato, da bolje vidiš mostiček. Z lučko na glavi ga prečkamo.
V naselju Boente čez 5 km je postanek za kavo. Cerkev je že odprta, tudi tukaj dobimo štampiljko in nekaj napotkov. Luštna vasica!
Na stebričkih z oznako Camino ni ostalo več niti ploščic s Jakobovo školjko, niti oznak s preostalimi kilometri. Masa ljudi, ki gre mimo, nekdo si je vzel "za spomin". Nekdo pa je pustil svoj kamen, ali celo čevelj.
Jutro na poti:
Kmalu smo že v Ribadiso do Baixo – tukaj pa je tisti zelo lep albergue
ob reki Iso, tudi ta je na vseh fotografijah, vedno se vsi kopajo v reki. Tukaj
ravno nekaj gradijo in prenavljajo. Obe današnje lepe zanimive točke niso
primerne za fotografiranje...
Čez dobre tri ure smo
že v Arzua. Arzua je res eno zelo dolgooo naselje vzdolz ene prometne ulice.
Ulica je polna barov in albergue-jev, nikakor pa ni zanimiva. Tako je dolga, da
se ti zdi, da je ta kraj neskončen.
Končno je trg in
park, edini prijeten kraj v tem mestu. Tukaj se Francoski poti priključi še
Norte.
Kratek izhod iz mesta je veliko lepši, kot je dolg vhod.
Za Arzua posije sonce, pot je prijetnejša. Večine romarjev pa ne poznamo, niti na videz. Vsi so "novi" nam, mi smo "novi" njim...
Malo za Arzua se ustavim ob cesti, da se preoblečem v kratke hlače
(zjutraj je vedno rosa in je frišno, okrog poldan pa se naredi prava vročina,
takrat se preoblačim). Ravno, ko se sklonim in si vežem vezalke, zraven pride
krava, se skloni z mano do čevljev in do rucaka, očitno je navajena, da ko se
kdo skloni, ji iz rucaka povleče kaj okusnega... Nimam nič, samo še par sladkih
biškotov melindre... Ravno, ko se menim s kravo, skozi čredo njenih
prijateljic se prebijeta Jose in Luis, pa še en bicigrino – romar na kolesu,
tudi to velja.
Jose in Luis oba sta taka pozitivca in dobrovoljčka, da je kar
nalezljivo. En čas hodimo skupaj, celo z mojo španščino razumem njihove prigode
in se vsake toliko prav lepo nasmejimo. Jose je tudi jamral, kako lahko nekdo
»si je drznil« prižgati luč v spalnici ob 06.23.! ;) Čisto me podpira, da
zjutraj je treba spati...
Se je naredil krasen prav poletni dan. Pot je lahka in prijetna,
gozdovi sledijo za vasicami in polji. V vsakem naselju so bari in albergue. Med
hojo sploh ne opaziš, da je tu že zaključni del dolge romarske poti, da so se
tu združili že 3 poti – Norte, Primitivo in Francese. Ampak takoj, ko se
ustaviš, te prehitevajo en za drugim, niso samo posamezniki, na poti so cele
skupine – srečali smo skupino madžarov, druga je bila skupina brazilcev...
Jose zaradi težav z nogo hodi brez rucaka, se ustavi v nekem albergue
ob poti, kamor bi mu morali dostaviti nahrbtnik. On je že tu, a rucaka z avtom
še niso pripeljali.
Z Luisom ostaneta čakati nahrbtnik, če bo dovolj zgodaj tam, gresta še naprej... Vsi smo pa že zmenjeni, da ne glede nato, kako bo kdo šel, se vidimo v četrtek v Santiago na opoldanski maši. Takrat bomo vsi tam.
Ker so albergue na tem delu poti vsakih 2-3 km, v vsakem kraju po več
kot eden, sploh se ne obremenjujemo s tem, kje bomo spali. Glede na kilometre
se nekako nagibamo k Salcede, do tam je nekje 26 km. A ko pridemo do tja, sploh nam ni všeč – čisto ob
prometni cesti, nič prijetno... Tudi je še zgodaj. Tako kar podaljšamo pot še
4,5 km do municipalnega albergue v Santa Irene.
Zdaj smo že toliko "ulaufani", da kilometri sploh niso problem. Spotoma uživamo v okolici, razgledih in naravi.
Ob poti je spominska tabla romarju, ki je umrl na poti le 1 dan pred Santiago de Compostela. Res te gane, hodil je tako kot vsi mi... Za en dan ni uspel...
Vzorci na nebu:
Santiago vse bližje:
Kapelica 500 metrov pred albergue:
Ko zagledamo albergue - wow, kok je lušten... Pridemo bližje - ne, sploh ni albergue, je nek private penzion. Saj sprejemajo romarje. A so cene vsaj 2x višje. Naš municipalni albergue je še 100 metrov naprej.
Ampak naš albergue v Santa Irene je tudi prav lušten, edini na poti, ki ima pri vsaki postelji
2 vtičnici in polico za telefon ali očala. To je pravi luksuz, vedno je borba
za vtičnice, na koncu pa so telefoni po tleh pod vtičnico. Žal pa, v kuhinji ni
posode, tudi hrane s seboj imava pol paketa čipsov in zavoj biškotov Maria. Santa Irene je pa pravo velemesto iz treh hiš – 2 albergue in en bar. Odločitev je
jasna – vsi gremo v bar. V baru pripravljajo le neke vrste fast food, ne moremo vihati nos, dunajc in
pom fri je vedno dobra izbira. Za 6,20 € sem sita in »višek« ogromnega dunajca je zavit v kosu kruha za marendo jutri.
Zvečer je mir in tišina. Danes celo berem knjigo, za kar nisem imela časa celo pot. V albergue ne poznamo praktično nikogar, le en starejši gospod, ki je včeraj strašno smrčal, ta je nam že znan in to me malo skrbi. Danes je spet z nami v isti spalnici.
Zvečer, tik preden pade mrak (sva že vsaka v svoji postelji),
Slobodanka prebere, da tu poleg je kapelica in izvir s čudežno vodo, ki te
pomladi, ki se z njo umiješ. Takoj se primemo in greva iskati kapelico. Res je,
vse najdemo. Kapela je zaprta, je tista, ki sem jo slikala na poti sem; izvir poleg pa je suh, tako očitno se bova starale
še naprej.
Ujamemo še sončni zahod v daljavi.
Stroški tega
dne: albergue 6 €
Kafiči – 6 €
Večerja zunaj –
6,20 €
Ni komentarjev:
Objavite komentar