Sončno, 21°C
Zjutraj stopimo ven iz albergue, je še tema.
V baru poleg cerkvi (v teh
malih mestih je vedno edino »življenje« na trgu ob cerkvi) Slobodanka spije
kavo.
Dokler pridemo ven iz mesta, se že malo dani. Naslednjo uro in pol hodimo v megli, zdi se, da dežuje, ampak ne, kapljice rose kar visijo v zraku...
Pot se vzpenja proti
Castro. V megli greva mimo albergue v Castro in cerkvici iz rjavih kamnov poleg. Deluje, da je albergue zelo prijeten, prav tako okolica.
Tu smo že dovolj visoko, da prideva ven iz megle. In spet gledamo meglo
v dolini, kako se pretaka med hribi. Nas pa pot vodi preko gozdičkov in mimo pašnikov vedno višje v hrib na vzpetino
Alto el Acebo, na 1100 metrov.
Slobodanka kar ob poti nabira jurčke. Celo jaz jih vidim. Prav kmalu
imamo čisto dovolj jurčkov za večerjo, ostale gobe kar puščamo ob cesti.
Slobodanki je prav težko pustiti gobe, jo kar kličejo.
Slikam majhno kapelo – ermita de San Lazzaro de Padraira. Je čisto na samem sredi gozda. 330 let nazaj je bil tu bolnica za gobavce... Ni najbolj prijeten
kraj.
Pot gre lih na robu med meglo in soncem in podarja prelepe panorame:
Po dobrih dveh urah in desetih kilometrih naredimo pavzo za malico v
vasici Penafonte, nadmorska višina je že 850 metrov. Grandas pa je bil nekje na
višini 550 metrov. Ustavimo se pri kapeli Svete Marie Magdalene iz leta 1605.
Poleg je izvir, kjer si dotočimo sveže vode. Preoblečem se v kratke hlačke, se
namažemo s sončno kremo, spet se je naredil lep sončen dan.
Izvir:
Mimo nas gre kar nekaj piligrimov, marsikdo gre kar brez rucaka, jih
oddajo za prevoz. Tukaj je kar popularno, da ti nahrbtnik dostavijo iz ene
točke v drugo. V hribih je že sama hoja bolj naporna, ni tako enostavno nositi še rucak... Zanimivo pa, da so
vsi, ki smo z njimi govorili, že imajo za seboj kak prehojen Camino, prav
nikomur ni Primitivo prva pot.
Po kamniti poti po pobočju gore Zarro se vzpnemo na najvišjo točko
današnjega dneva – pico Cute 1108 metrov. Tu so vetrnice, tu se obrnemo za še
zadnji pogled proti Asturiji, na Kantabrijske Kordiljere. Lepo je, čudovita
pokrajina... V dolinah je še vedno megla...
Pri tistih vetrnicah nižje smo bili še malo prej:
Asturija:
Preko prelaza El Acebo (še vedno nad 1000 višinskih metrov) se začne
strm sestop.
Vrsta kamnov čez pot označuje mejo med Asturijo in Galicijo. To je tudi
približno sredina naše poti. Do tukaj je 166 km, lih nekaj takega nas še čaka.
Po sestopu se moramo ustaviti v prvem baru v Galiciji – El Acebo – in
dobiti tu prvo galicijsko štampiljko. Nad pultom bara je cela zbirka starih ur
in skodelic... Vse skupaj pa je najmanj iz prejšnjega stoletja...
Prvi kilometri v Galiciji sploh ne ponujajo tistih Wow-lepot in
razgledov kot v Asturiji, je pa to prijetna in lahka pot. Hodim in mislim –
lepo, da sem tukaj, sem prav vesela. Nehote pomisliš, da bi bilo lepo to še
kdaj ponoviti. Še kak Camino. Doma, ko si daleč od vsega tega, razmišljaš –
kaj mi to rabi? Tukaj pa ugotavljaš, da je to enostavno dobro. Vsak meter na
poti, ki je dolga več sto kilometrov, prehodiš s svojimi nogami, vidiš vsako
hišo in kako se pokrajina spreminja, spoznaš kup ljudi, ki tudi njim je to
dobro... Si rečeš – zakaj pa ne še kdaj?
Razmišljamo, da na Primitivo se romarje med seboj manj podrobno
spoznavamo (redko koga vprašaš za ime...) in globoko pogovarjamo, manj, kot je
to bilo na Portugalski poti. Se pozdravimo, povprašamo, do kam hodijo danes,
kje so spali včeraj, kako je splošno počutje... in to je to... Folk se ne
spoznava preveč. To počneš, ko greš prvič, ko »vsakemu« poveš, kaj te žene in
zakaj to počneš; ko poskušaš vse to razčistiti tudi zase; ko ti je zanimivo,
zakaj tudi ostali to počno. Tukaj so vsi v glavnem že dali to skozi in zase
razčistili najbolj glavna vprašanja in dileme. Ta Camino hodijo zato, ker ti
je na splošno dobro hoditi Camino... Z ostalimi se družiš takoj zdaj, ta
trenutek. Veš, da vsak ima svojo Pot in da se mogoče jutri ne srečaš več... Pa
se.
Pri vasici Fonfria srečamo punco iz Nemčije, ki večinoma spi v šotoru. Šotor nosi
ves čas na nahrbtniku, ni lahko... Na spodnji sliki je ona tista z ogromnim nahrbtnikom in majčko, ki se suši med hojo:
Vasica pa je prav luštna, vse hiše so iz starega temnega kamna. In tudi tukaj nekoč je bila bolnišnica za srednjeveške romarje.
Mi se ustavimo pri cerkvici (ermita de Santa Barbara do Camino) za kratek počitek.
Zadnja vasica je ob cesti pred Fonsagrado. Od tu do mesta, ki ga že
dobro vidimo na vrhu hriba, vodi 1,3 km zelo strm klanec. Klanec ti skoraj
vzame dušo, sploh pa zato, ker je skoraj v celoti na soncu. Skoraj ne morem verjeti, da na sliki klanec ni videti tako hudo, kot je bil v resnici :)
Še pogled nazaj navzdol:
Z vrha klanca se odpre pogled v dolino, kjer smo bili malo prej:
Pridemo v mesto,
sploh ni tako majhno, je pa skoraj povsem brez ljudi.
Poleg cerkvi imajo sprejemno pisarno za piligrime (tisti kamnit prizidek k cerkvi). Se ustavimo za
štampiljko, sicer pa naš cilj za danes je albergue v vasici Padron, 2 km naprej,
ven iz mesta. Uslužbenka v pisarni pove, da je albergue v Padronu že 2 tedna
zaprt, ker so tu 30 metrov naprej od cerkvi naredili nov municipalni albergue
namesto tistega v Padronu. Wow, kako sva srečne, da sva se tu ustavile in nisva
poti nadaljevale do Padrona. Vsekakor bi se morale vračati, saj naslednje za
Padronom prenočišče je oddaljeno 22,5 km.
Albergue v Fonsargadi je krasen, je nov, moderen, lepo opremljen in
urejen. Je v samem centru mesta, v Padronu menda ni nič, to ni nobeno mesto,
par hiš na kupu... V albergue nas je res malo, samo 5 oseb, si zavzamemo
spalnico samo za nas dve... Pravo raskošje! V drugi spalnici ostane en španec
pa še nek nam neznan francoski par. Študiramo, kje pa spijo »vsi naši«...
Četudi so šli do Padrona, bi se morali vrniti nazaj. Predvidevamo, da so se
ustavili v private alberguejih v Fonsagradi. Ta albergue je res nov in zanj
sploh še nihče ne ve in ni omenjen v nobenem vodiču.
Skočimo v sosednji market po par krompirjev in steklenico vina. Za
večerjo so jurčki s krompirjem in 0,75 l vina. Na Camino rabiš zelo malo razlogov,
da je opravičena buteljka ob večerji. ;) Danes proslavljava to, da sva se ustavile v tem prenočišču in nisva »zastonj«
hodile v Padron in nazaj.
Po zgodnji večerji še imamo čas za sprehod po mestu. Tu nekje naj bi
bil »sveti izvir« - »fons sagrada« - kar je dalo ime mestu, pa tudi neka
lokalna sladica... To greva pogledati in poskusiti. WiFi-ja namreč v novem
albergue še ni, tako nekako moramo zapraviti čas...
Greva en krog po mestu in srečamo skoraj vseh, ki smo jih »pogrešali« -
španec, ki gre iz Londona, in njegova mlada italijanska prijateljica spita v
kampu; Düsseldorf je v enem private albergue, nemec z brado in smrčeči francozi
so v drugem. Mlada švabica, ta, ki običajno spi v šotoru, sedi točno na svetem
izviru poleg prvega private albergue. Slikala sem izvir, a sedaj mi je lepo, da jo imam na sliki, z njo je bradač in Düsseldorf:
Izvir je suh, nahaja se praktično takoj zadaj za baročno cerkvijo Svete Marije.
Obstaja tudi legenda, zakaj naj bi bil ta izvir magičen – bila je neka
revna vdova, ki ni imela s čim hraniti otroke. Po tem, ko je bil tu Santiago,
je iz izvira magično začelo teči mleko namesto vode in je vdova lahko nahranila
otroke. No, sedaj ni niti vode...
Nekje v mestu preberem, da Fonsagrada leži na hribu na višini 950
metrov nadmorske višine. Fonsagrada je najvišje ležeče mesto v Galiciji. Imajo
rek, da sem niti volkovi ne pridejo, tako visoko je... Ja, še se spomnim vzpona
na vhodu v mesto. Ta višina preseneča, nekako sem mislila, da smo že zaključili
s hribi, ko smo zapustili Asturijo. V načrtih pa preberem, da jutri nas zopet
čaka prelaz na 1050 metrov, prelaz Montouro, nato pa počasi proti dol...
V slaščičarni se javimo, da želimo poskusiti lokalno sladico »dulce de
Fonsagrada«, nekaj z mandlji in kremo. Gospa nam pove, da bo pripravila in naj
čez 45 minut pridemo nazaj. Noro, za nas bo pripravila 2 sladici! Res je to naredila, za naš okus mogoče malček preveč sladko, a s kavo in po
celem tednu pohodov se vseeno prileže.
Rdeč balkon našega albergue-ja:
Zvečer,
ko že pijeva čaj na našem lepem rdečem balkonu, v albergue prideta še Giorgio, italijan
iz Milana, in njegova brazilka. Veselje za vse, ker se srečamo znani obrazi in
ker lahko klepetamo italijansko, brez naprezanja s španščino ali angleščino.
Onadva sta čisto zdelana od poti. Njemu je to sicer 3. Camino (Francosko pa
Angleško pot je že prehodil)... Ona pa... nekako je še vedno ne vidimo hoditi
(in tudi niti enkrat je nismo srečali dejansko na poti hoditi...). Onadva gresta
delat večerjo, medve pa že spat...
Dnevni obračun:
albergue: 6 €
Bar-restavracija
6,90 €
Market – 2,25 €
Ni komentarjev:
Objavite komentar