Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

sobota, 16. december 2017

Camino Primitivo. 10.dan: Lugo – Ferreira. 7,5 ur, 27 km

Spremenljivo oblačno, 24°C
Zvečer se le premaknem v drugo spalnico, proč od francoza, za katerega vem zagotovo, da smrči. Ben, tudi v drugi spalnici je nekdo smrčal. Ni načina, da se temu povsem izogneš, samo svoja soba v hotelu.


Spet je megleno jutro. Prečkamo celotno mesto, najprej zapustimo obzidan center mesta skoti vrata Santiago. 


 Pred katedralo je še vedno nekaj žurerjev, sicer pa nedeljsko jutro ne vidimo več nikjer nikogar.
 Temne in prazne ulice nas vodijo ven iz mesta.
Dolge ulice nas vodijo do rimskega mostu preko reke Mino. To je tista reka, ki smo jo lani prečkali med Portugalsko in Španijo. Lepo je bilo »srečati« isto reko, le da toliko kilometrov proč. Poskušam slikati most in reko, in spet mi je žal, da smo na poti pred osmo uro. Ker je tema in z žepnim fotoaparatom ne morem narediti lepih slik. A enkrat, ko se zbudiš in se spakiraš, zjutraj res nimaš kaj početi v albergue, se samo odpraviš na pot.






 Zavedam se, da včerajšnja utrujenost po 30 km (in sprehodu po mestu) še ni minila. Klanec, ki vodi iz Lugo ven iz mesta, zdi se neskončen. Predmestja so dolga in nezanimiva, hodimo ob cesti, k sreči je po-nedeljsko malo prometa. 
Megla se je malo dvignila, zrak je svež, tišina, samo ptički, pa tu pa tam zalaja kak pes ali se zasliši petelina. Moralo bi biti prijetno. Jaz pa komaj prestavljam noge in komaj čakam, da bo prvi bar na poti. A ta je šele po 10 km. Pot do tja je povsem enolična, skoraj bi padla v meditacijo... Tudi taki deli poti so na Camino dobrodošli... Samo prestavljaš noge, brez ene misli v glavi... Tega dela poti se skoraj nič ne spomnim.
Pri vasici San Vincente do Burgo (navadila sem se fotografirati imena krajev, ki jih prečkamo, sicer ni teorije, da se spomniš vsake vasice) se zapletem v klepet z včerajšnjo američanko. Tudi to je način, da gre pot hitreje in da kilometri niso tako dolgi. Sploh pa na poti ni mogoče, da drugega piligrima ne bi pozdravil, vprašal, kako je pot, s kje je in kam gre. In tako prav kmalu že vem, da američana planirata ostati 38 dni v Evropi, 21 dni je namenjeno za Camino, delno Norte + Primitivo. Na Norte pravita, da sta bila samo dež in blato... Komaj čakata, da je konec poti, ko gresta v južno Italijo na počitnice. Tako med debato še skoraj prehitro pridemo do bara v naselju... Končno, pavza!
Cerkev nasproti bara:


 Pa še ena pri naslednjem zaselku:
Panorame: 
Ko se po že 13 km današnje poti ves čas po cesti in ob cesti sprašujem, ali bo šla danes celotna etapa po asfaltu (po asfaltu je težko hoditi, trdo je!), pot končno zavije v gozd, na prijetno gozdno pot.




Ves čas hodimo »vsi naši« en za drugim, se malo prehitevamo, ko se kdo ustavi, a vseeno en za drugim. Etape na Primitivo so tako sestavljene, da vsi štartamo v enem kraju, kjer je prenočišče, v naslednjem kraju s prenočiščem se zopet vsi ustavimo čez noč. Vmes skoraj da ni krajev s prenočišči, tako spimo spimo vsi v glavnem v istem kraju in nato štartamo ob približno enakih urah na isto pot... Zato se vsi poznamo vsaj na videz in se takoj prepozna nekoga, ki je spustil kak dan ali kak dan naredil dve etape in se priključil k »drugemu dnevu«... 
Šele, ko zavijemo v gozd, pridobim manjkajočo energijo in vsaj za en čas premagam včerajšnjo utrujenost. Morda je bil to čarobni gozd? Me je kar spravil k sebi... 
Pot je res lepa in tukaj sovpada z bivšo rimsko cesto, ki je povezovala Lugo in Santiago. 
Še ena vasica, čas kot bi se ustavil tukaj:




Danes načrtujemo kratko etapo, 20 km do San Roman de Retorta. Ko pridemo tja, ura je šele 13h. Albergue je še zaprt, je zelo majhen, čeprav luštkan. Za nami je vsega 20 km. Se zavedamo, da tukaj prav ničesar ne moremo početi. Naselja sploh ni – poleg je še en albergue z barom in to je vse. Vse drugo je gozd. Se odločiva, da imava dovolj časa, da prideva v naslednji kraj – Ferreira. To je še 8,3 km po zemljevidih. V dveh urah bo že. 
Takoj za San Roman na travniku ob gozdni poti si narediva en pravi piknik. Pojeva, kar imava, se spočijeva in nato dosti hitro prehodiva manjkajočih 8 km. Pot gre s klancev dol in zopet gor, vasice, polja, gozdički, nič posebnega, skoraj nič ne fotografiram, a kljub temu je lepo.
 Ograja:
 Še panorame, danes je vse malo melanholično:




En del poti se pogovarjam s francozinjo v letih (njena angleščina je slabša od moje francoščine... a nekako gre). Nekje v Franciji je začela hoditi, na poti je že 48 dni, počasi je že res utrujena, a gre do konca. Prepričuje Slobodanko, da s palicami bolj hitro hodi. Slobodanka, ki s palicami ali brez, je prava wonderwoman, se samo smeji, in jo za kratek čas spusti naprej, ker se gospa res trudi pokazati, kako hitro gre s palicami. Ko se gospa zadiha in neha tekmovati s Slobodanko, medve zopet pospešimo tempo... Se smejeva – gospa ne ve, s kom se je dala tekmovati ;)


V Ferreiri (tega kraja sploh ni na zemljevidu oz. ni v Google-map!!) imajo 3 albergue in nekaj razpršenih hiš. Nekako se odločimo da gremo v ta zadnji albergue, že za krajem – albergue Ponte Ferreira. Mogoče zato, ker ponujajo skupno večerjo, in to je vedno dobrodošlo na Camino.
Albergue se nahaja dejansko za rimskim mostom, tudi to so ostanki rimskih cest. Most (mostiček!) in potok in park zraven so prav prelepo čudoviti...
Albergue je private, zelo lepo je urejen, sprejme nas zelo prijazna ospitallera Isabelle. V private prenošiščih princip je povsem enak, kakor v municipalnih – skupne spalnice, pogradi, a je pogosto lepše ali bolj udobno urejeno. Stane sicer več – ne običajnih 5-6 €, temveč 11 €. ;) No, toliko premoreva.... 
Z Isabelle se zmeniva za večerjo (polovica teh, ki je danes tu spala ni šla na večerjo, ne vem, kje so jedli, kuhinje tukaj ni, najbližja restavracija pa je 1 km proč... Celo tista starejša francozinja, ki je z nami "tekmovala", ni šla na večerjo...) Od nam znanih so tukaj "naši" 3 francozi (ja, tisti, ki smrči; sicer so čisto v redu...) ter 2 irca, s katerima se srečujeva zadnjih par dni. "Novi" so 4 mladi španci (punca in 3 fanti) – teh pa ne poznam, danes jih vidim prvič. Na poti se že vsi vsaj na videz poznamo in te so »novinci«! Pomislim, da so mogoče štartali v Lugo, do SdC je lih 100 km, točno za Compostelo. Hodijo brez nahrbtnikov... Pozneje je prišepal španec, Jose, tisti, ki nama je mahal iz albergue v Cadavo, komaj hodi, rucak si pošilja s taksijem iz enega albergue v naslednji. Še nekaj ljudi počasi se znajde tu, albergue se je kar napolnil.
 Spalnica in dnevna soba ter razgled iz spalnice na polje za prenočiščem... Vse je zelo zelo prijetno.
Isabelle ima na pultu veliko reklamo za sladoled v kornetih po 1 €. O, kako si zaželim sladoled. Ji rečem takoj ob prijavi - se reazpakiram, stuširam, preoblečem in pridem na sladoled. Naredilo se je skoraj sončno, bom uživala v sladoledu na dvorišču. Ko pa dejansko pridem po sladoled, mi  vsa skesana pove, da je sladoleda konec, da sploh ni šla za tem in ni odmaknila prej reklamne table... Nič, si naročim Kas, špansko različico fante. Tudi to je v redu... Do večerje je še zelo dolgo, imam čas za zapiske, WiFi, za preštudirati vodnik za pot za jutri in še vse letake, ki jih najdemo v albergue...
 Nato se odpravim malo na sprehod, s Slobodanko greva pogledat pot še naprej, kam se gre jutri. Nič, samo naprej po vaški cesti... Se vrnemo po 300 metrih.
Spotoma spet vidimo gobe. Tukaj očitno jih sploh ne pobirajo, ali niso cenjene, ali jih ne znajo pripraviti. Slobodanka se čudi... In s težkem srcem pusti gobo na polju. Danes res nimamo kaj z njo.
 Ob poti je polno kostanjev.
 Se vrnem nazaj do mostička. Res je lušten...




Končno pride čas za večerjo.
Izkazalo se je, da podaljšanje poti za 8 km je bila prav dobra odločitev, bil je eden boljših večerov na Camino. Naredila se je odlična kompanija, na koncu Isabelle nas je morala kar spoditi iz jedilnici, ker jo morala zaklepati.
Trije na koncu mize so "naši" francozi. Ker govorijo samo francozko, še vedno ne vem, kako se kličejo. Tudi tega ne vem, kateri med njimi smrči ;) Smo pa že ugotovili, ko ga ponoči malo pocukaš, se obrne in za kratek čas neha smrčati ;)
Isabelle nam je pripravila paello z morskimi sadeži; doma je iz Valence, to obvlada, morska hrana je njena specialiteta.
 Isabelle in njena pomočnica s pripravljeno paello. To je za 9 oseb!! Rekla nam je, ne greste spat, dokler vsega ne pojeste. In smo jo ubogali :)
Žal mi je, da slike tega večera niso kaj prida izostrene in kvalitetne, premalo svetlobe, a so vseeno zame prijeten spomin.
Irca sta Sean in Michael (prva za mizo pred kamero). Michael gre že treji Camino, Sean pa prvega, ker ga je Michael zvlekel. Pohvali se, da doma je vpisan v neko pohodniško skupino. Doma živita 1 km proč en od drugega, ampak vsak na drugi strani meje – Irska in del Irske, ki spada pod Anglijo. Oba se imata za irca...
Španca sta Jose iz Tenerifov, fotograf in surfer, in Luis iz Barcelone, oba sta strašno simpatična in polna štosov. Spoznala sta se prvi dan na Camino in celo pot gresta skupaj. Jose surfa in fotografira vse, kar je s surfom povezano (Tenerife!), a pravi, da tu ni denarja, zato v glavnem se ukvarja z modno fotografijo. Od tega živi in ogromno potuje. Na pot se je odpravil sam, želel si je nekaj razčistiti v življenju, kako naprej. Pa sta se ujela z Luisom. Na vprašanje o Kataloniji Luis diplomatsko pove, da ne ve, kaj je bolje, da pa ima prijatelje, ki verjamejo v neodvisnost, in tudi take, ki tega ne podpirajo... To je bil ravno dan refrenduma o neodvisnosti v Kataloniji. Luis ima 70 let, ponosno nam je kazal sllike 40-letnega sina, profi plesalca latino plesov. Ves čas nas je prepričeval, kako je sin lep...
Ko je Luis povedal, da je iz Barcelone, vsi smo se spomnili, kdo in kdaj je že tam bil. Michael je ponosno razlagal, kako je bil on v Barceloni leta 92, ko je delal v telecentru za Olimpijske igre. Ko smo bili še vsi mladi ... 
Ob dvetih zvečer, ko smo že skoraj vse pojedli, je v albergue prišla Vera, moskovska 25-letna novinarka, tista, ki se mi je včeraj v Lugo opravičevala, da so glasni. Zjutraj je ostala v Lugo na ogled mesta, popoldan pa se je spomnila, da gre naprej. Že pozna Jose in Luisa, saj sta jo prestregla pozno zvečer v Berdusedo, ko je (očitno je taka navada) v temi in skoraj v solzah končno prišla s hribov v naselje, mrtva od utrujenosti, mislila je že, da se je zgubila v hribih. Ravno tisti dan se je odločila narediti dve etape skupaj, ena od katerih je bila Hospitales, najbolj zahtevna v celotnem Primitivo! Punca je zelo prijetna in zanimiva, a očitno načrtovanja poti se loteva po svoje...
Debate in smeh vse do poznega. To je do 22. ure. Take so ure na Camino. Krasno je bilo, fantastično vzdušje, postali smo si bližje, se poklikali na Facebooku in si obljubili, da se dobimo na trgu v Santiago... 

Jose je posnel mali video (on je snemal in slikal ves čas, a samo tega mi je poslal, njegove slike tega večera pa niso nič kaj boljše od mojih :)) - ko smo še čakali paello:

Obračun stroškov: albergue 11 €
Pijača in pecivo v baru – 5,80 €
Večerja v albergue – 10 €

Ni komentarjev:

Objavite komentar