Sončno, 26°C
Današnje jutro je eno redkih brez megle.
Spomnim se, da kljub temu, da so bili francozi v drugi spalnici, tudi
pri nas je nekdo smrčal – Michael ali Sean, pa nek nov španec... Vino, popito
pri večerji, je sicer precej pomagalo, da smrčanje ni motilo toliko.
Se ustavimo na kavo v lepo prenovljenem baru v As Seixas. Še pravi čas,
ker od tu nas čaka vzpon (zadnji?) na Alto do Torres, na 800 metrov. Na hribu
je en kup vetrnic.
Michael & Sean sta že pred nami na prelazu in že plezata na skalnat vrh hriba. Kako sta prišla do skal, se samo sprašujemo, saj je trnje tako gosto, da prav ni mogoče priti mimo in ni nobene potke na vrh.
Ta del poti spominja na Hospitales, hribi so, narava. Res je bilo krasno.
Gremo skozi nekaj vasic, nič posebnega, niti ne slikam, oko se je čisto
navadilo.
Prostor za počitek na poti:
Ko pridemo na drugo stran Alto, se pot začne spuščati proti Melide,
mesto se že kmalu vidi v daljavi. Melide je naš današnji cilj. Ker smo včeraj
etapo podaljšali, danes imamo kratkih 20 km.
Na trenutke (v glavnem, ko gre pot v klanec navzgor) se ujamem na
misli, da mi je vsega dovolj in hočem domov na kavč; drugič spet (ko gre pot
proti dol ;)) pa mi je prav lepo in veselo korakam.
Se že čuti, da se
bliža konec poti (samo še 2 dni). Nimam nobenih občutkov, le želja, da končno
pridemo. Tokrat je to čisto turistični pohod, nobenih posebnih razmišljanj,
»podstrešje« je že pospravljeno.
Horreo ali kar hiša?
Na sestopu proti Melide nas dohitijo oba irca, Vera ter oba španca –
Jose in Luis, pa še njihov nov znanec, ki se sliši na ime Anhelj (mislim pa, da
se napiše Angel... tudi ta je španec). Po včerajšnjem večeru smo vsi toliko
bolj frendi.
Skupaj pridemo do vasice Vilaluz:
Bar Carburo Parillada v Vilaluz je lih prav za eno pavzo in en Kas.
Naša mednarodna družba se tudi ustavi tukaj, v baru sta že američana, tudi
latvijka. Vsi »na broju«.
Žal mi je, da nisem posebej fotografirala američanov - slučajno sta na fotki za mizico v levem kotu, on je v rumeni majčki, ona pa v modri. Latvijka je obrnjena s hrbtom je in za sosednjo mizo v roza majici.
Panorane:
Od bara v Vilaluz in dalje pot gre po cesti, nato po zelooo dolgi ulici predmestja
Melide. Danes je sončno in vroče, vsaj 26 °C, zelo redka senca je zelo
dobrodošla. Ob teh urah senca stavb je zelo kratka. Hodim po tisti strani
ulice, kjer vsaj noge imam v senci. Več senca ne seže...
V Melide se naš Camino Primitivo združi s Francosko potjo. Od tu
nadaljujemo pot v Santiago po poti, ki gre iz Francije. Ko pridemo do križišča
poti, se takoj opazi, da je piligrimov precej, mnogo novih obrazov.Bo gužva...
Pot
gre mimo lepe cerkve Espirito Santo na glavnem trgu. Cerkev je odprta in je
prav prijetna. Iščemo štampiljko, a je ne najdemo, prav tako ni nikogar, ki bi
ga lahko vprašali.
Težko najdemo albergue, ni na ulici, kjer je Camino, je za vogalom,
slabo je označeno. Sicer je tu ogromno private prenočišč in se zgubiš, kaj pravzaprav iščeš. Municipalni albergue v Melide je res velik, ima 150 mest, tukaj
ne pričakuješ domačnosti. Posteljo mi dodelijo tik ob vratih na prehodu, niti
nimam kam postaviti nahrbtnik. Ful nisem zadovoljna. Kuhinja je brez posode,
tuši so kot v vojski, kar koli za odložiti - nimaš kam. Ni mi všeč. Folka pa je
vedno več... In to takih, ki jih sploh ne poznamo. Francoska pot.
Ospitallera mi prijazno zamenja posteljo za drugo, na boljši poziciji.
Veliko bolj srečna sem. Meni ful bolj odgovarja, da imam posteljo nekje na
koncu sobe, da ni lih na prehodu, da imam plac za en stol ali vsaj kam dat
rucak ob postelji, pa da je blizu vtičnica za polnilce...
V Melide želimo obiskati pulperijo Ezequiel, kjer že več desetletij
delajo hobotnico. Je ob Francoski poti, na vhodu v mesto. V pulperiji pa tak "načrt" Camino Frances, kar čez vso steno:
Nasproti gostilne je starinska romanska cerkev San Pedro in poleg je
najstarejši v Galiciji cruseiro.
Spotoma si ogledamo mesto. Ugotovimo, da center je res majhen, kot
skoraj povsod. Spomnimo se v eni slaščičarni kupiti lokalni biškoti – melindre.
Res so sladki.
Se vrneva v albergue; po tem, ko pregledaš internet in navodila za pot
za jutri, se začneš dolgočasiti. Spet greva ven, se ustaviva v muzeju na trgu,
pa še malo okrog.
Ker smo zgodaj zaključile etapo, imamo več prostega časa. Si kupim fanto in čipse in berem knjigo dokler ni ura za iti spat.
Kakšna noč – v spalnici nas je okrog 40. Do 23h je še prižgana luč, galama,
španci (a teh je tukaj večina) ne nehajo klepetati. Ob 23h imam dovolj,
vstanem, ugasnem luč, nato se je počasi umirilo. Trije so smrčali vso noč, vsak
v svojem ritmu in tonu. Prvi, ta starejši, ki ne morejo spati, so se začeli
zbujati že ob 5h zjutraj in hoditi sem ter tja in se pakirati. Ob 6.30 nekdo je
že prižgal luč. Hočeš-nočeš – vstanem. Kaj greš delati ven ob 5-6h zjutraj???
Saj je še trda tema, ne vidiš nič!!!
Obračun
stroškov: albergue 6 €
Kafiči – 3,90 €
Večerja v
restavraciji – 11,50 €
Špecerija – 5,70
€
Ni komentarjev:
Objavite komentar