My red map


visited 47 states (20.8%)
Try Neptyne, the programmable spreadsheet

sobota, 30. december 2017

Camino Primitivo. 14. dan: Santiago de Compostela – Madrid – Venezia

To je zadnji post o Camino Primitivo. Začetek vsega je tukaj.

Vso noč smrči naš francoz in še par ostalih. Slobodanka celo sredi noči vstane in prosi francoza, da se malo obrne, nato je bolje. OK, saj to je še zadnja skupna noč.

Zajtrk v jedilnici seminariji, ob pol devetih greva že ven. Najprej se ustavimo na tržnici – komaj pripravljajo. Slobodanka kupi malo domačega grozdja (na Primitivo sem prav pogrešala grozdje, sploh ne gojijo trt). Greva po Compostelo.

Urad za romarje se odpira ob 8h, varnostnik pove, da vrsta se začne delati že ob 07h zjutraj. Malo pred deveto zjutraj je vrsta že dolga čez ves hodnik dolg 15-20 metrov ter konec vrste je že na dvorišču.Ocenimo, da bo to trajalo približno 2 uri. Čudimo se, koliko ljudi pride vsak dan sem. Vsi smo prehodili nek Camino... Vsak dan, vsako uro... 
 Angel, prijatelj Joseja in Luisa, je prišel v Santiago z Vero, moskovčanko, že včeraj in sta že včeraj dočakala svoje Compostele. Ampak Angela vidimo v vrsti malo za nami – slišal se je z Luisom in je šel jima držati vrsto. Angel pravi, da celotno pot po malem »muti« mamo-francozinjo, a ta ne popušča... Se nasmejimo na ta račun. Ta čas prideta Jose in Luis iz Gozo, srečamo mamo-francozinjo s sinom in hčerjo, oni so v vrsti pred nami. Španca sta iznajdljiva in se v vrsto postavita skupaj z mamo-francozinjo. Ko ljudje za njimi ugotovijo, da se nista ustavila samo na klepet, temveč mislita po Compostelo, pokličejo varnostnika in ju naženejo iz vrste na konec. Jose razočarano se pobere in sploh ne čaka Compostele. Luisa povabimo k nam, a noče, da bi ga še enkrat vrgli ven, se postavi na mesto, ki mu ga je držal Angel. Se boji, da ne uspe do maše. Maša je vedno ob poldan.
 V vrsti smo res stali skoraj 2 uri, končno dobimo Compostele za opravljen Camino Primitivo. 
Medve greva ven, Luis še ostaja... Na trgu pred katedralo se srečamo z Vero, Josejem in Angelom. Irca sta tudi nekje tu, a se ne srečamo. Gremo na kavo, pa je že čas za k maši. Ta maša v katedrali je prav en logičen zaključek Camino, ne glede na religijo in odnos z Bogom... To mora biti, to je del tega. 
 Gneča na stopnicah pred katedralo:

Se presenetimo, da je tudi v katedralo dolga vrsta, a ta gre hiitro – samo pregledujejo, da kdo ne gre v katedralo z velikim rucakom. Ko smo že čisto pri vhodu, pridejo 4 mladi španci iz "našega" Camino, spustimo jih noter kar pred nami, da ne rabijo stati vrste.
Notri je vse polno, se ustavimo pri koloni, kakor lani. Od tukaj se vse vidi in se lepo sliši.
Nisem religiozna, a tu se te dotakne. Celo jaz sem pela pri maši v katedrali Santiago. Mislim, da je bila ista kot lani nuna, ki je mašo vodila, naučila nas je osnovnih besedil neke pesmi. Čeprav je vse v španščini, uporabljajo res enostavna besedila, vse ti je jasno... Vseh nas, ki smo bili tam, je združila, storili so nam se objemati s sosedi in podati roko. Nisem obiskala veliko maš, a ta v katedrali Santiago, opoldanska maša za romarje, ta se te res dotakne in te gane, pa čeprav imaš težek odnos z religijo. Sploh ni pomembno, katere vere si. Počutiš se bolje, počutiš se bolj umirjeno, uspeš vzpostaviti svoje notranje ravnovesje... 
Že na začetku maše župnik našteje iz kje so vse danes romarji prišli v Santiago, pove, da sta slovenske romarke prispele iz Oviedo. Ne našteje imen, bilo bi preveč, a je vseeno prijetno. Pove, da danes imamo pri maši tudi več skupin, ki so prehodili različne poti in ena od teh skupin je častila Botafumeiro. Botafumeiro je res posebnost in atrakcija maše v Santiago, je veliko kadilo težko okrog 60 ali 80 kg, ki ga zanihajo visoko do stropa, in imela sem srečo, da je bil oba krat... Botafumeiro sicer prižgejo in zanihajo le ob posebnih priložnostih, ob praznikih ali ko nekdo to plača (stane pa to – neuradno – cca. 300 €) in potrebujejo za to 6 krepkih mož... 


Po maši grem še objeti kip Apostola Svetega Jakoba, pa se pokloniti njegovemu grobu. Taka je navada in vsak vloži v to svoj pomen. Zame je vse to zelo emocionalno in ganljivo. Ravno nekje pri kipu Apostola se srečam s starejšo francozinjo, ki je s palicami poskušala prehiteti Slobodanko, se objameva. Čista sva ganjene od maše. Ona me nepričakovano blagoslovi v francoščini, toliko pa razumem... In žal mi je, da ne znam dovolj jezika, da bi ji povedala, kako me je ganila. Komaj sva se poznala. Nato se objamem z latvijko, za katero sploh ne vem, kako ji je ime, nikoli se nisva zapletle v daljši pogovor, le nekaj stavkov, ampak tukaj se »poznava« in je »naša«, z »naše« poti. Še španci in še nekdo, vsi te ljudje so del našega Camino in brez njih naša pot ne bi bila takšna kot je bila... 
 Za rešetkami je grob Svetega Jakoba.
S Josejem in Vero se že zelo čustveno poslovimo, kar v katedrali, se dogovorimo, da se vidimo na naslednjem Camino ali pri nas v Sloveniji, ali v Moskvi, ali na Tenerifih... Nato greva s Slobodanko ven in ugotovimo, da imava še dobre pol ure časa. Vsi 4 gremo na kavo, Jose nam dela selfije...Kot otroci, ki vedo, da je čas za slovo, a vseeno bi še malček zavlačevali... Luis in Angel sta se nekje izgubila v katedrali... 
 Šele tu, v zadnjih pol ure, se Jose zresni (kar zanj ploh ni lahko, saj je tak veseljak, vedno se heca in pripeva »Despasito«), pove, da je šel na Camino, da se spet najde v življenju, da razčisti, kaj je zanj pomembno. Pred 4 leti se je ločil, šel je v Tibet, nato je peljal s seboj tja še 21-letno hči. A rabil je Camino samo zase, želel je biti sam, izšlo se pa je tako, da ga je prehodil z Luisom in nato v vedno večji družbi. Prideva do zaključka, da vsak na poti dobi tisto, kar rabi in da je že prav tako... Lahko je hoditi Camino, ko ti pot kažejo rumene puščice. Po zaključenem Camino puščic ne bo, pot bo odvisna samo od tebe in tvoje izbire.
Javita se Luis in Angel in še uspemo slikati se vseh 6 skupaj. Postavimo se na trgu pred katedralo. 
Deklica, ki nas fotografira, se trudi ujeti v objektiv nas šest in katedralo v celoti. 
Jose: »Non mi importa de catedrale, mi importa de mis amigos«. (Mi ni pomembna katedrala, pomembni so moji prijatelji). Vsi smo ganjeni. 
Čas je, da s Slobodanko greva. Angel tudi ima avtobus čez 2 uri. Vera in Jose potujeta jutri. Nekaj dni nazaj so to bili samo ljudje na poti, sedaj pa zapuščamo prijatelje. Ti je kar žal, da ni bil Camino malo daljši.
Po dveh tednih greva na avtobus in na letališče. Mimo ulic, kjer sva hodile včeraj. Danes tu hodijo že drugi, na poti k trgu...
Na letališču Santiago mojih pohodnih palic ne spustijo z ročno prtljago. Uslužbenka pove, da naj jih ali zavržem, ali nesem na šalter Iberije, da jih pošljejo med prtljago. Ker prestopamo v Madridu in imamo le eno uro za prestop, se bojim, da ne bom uspela po palice... Pa je bila gospa pri prtljagi ful prijazna, vzela mi je celoten rucak s palicami vred med prtljago, gratis (sicer bi za prtljago morala doplačati okrog 50 €). V Madridu sploh se ne rabim sekirati, vse skupaj dobim v Benetkah. 
Sončni zahod nas ujame v Madridu. Kljub samo 50 minutam za prestopanje in 10 minutam zamude leta iz Santiago, vse uspemo, čeprav morava teči po dolgih hodnikih letališča Barahas.
V Benetkah pride ven moj nahrbtnik, vse štima, brez nobenih ključavnic vse je na svojem mestu, vsi trakci veselo bingljajo... Šofer nas že čaka. Konec Camino... Konec še ene neverjetne izkušnje.
Vesela sem, da se vračam domov.
Ali bi šla še kdaj Camino? Razum mi pravi, da mi tega ni treba več, prehodila sem dober del Španije, videla sem naravo, naselje in življenje ljudi, imela sem priložnost spoznati druge romarje in čas, za urediti svoje misli. Mnogo sem videla, je še toliko krajev na svetu, kjer nisem bila.
Ali bi šla še kdaj Camino? Ja, takoj...

Za zaključek še povzetek krajev in albergue na poti:
Večja mesta so le Oviedo in Santiago ter Lugo v sredini poti.
Simpatična in ne prevelika mesta so Grado, Salas, Melide, Grandas de Salime, Fonsagrada, Castroverde.
Udobna albergue s prijetnim vzdušjem: municipalna v Grandasu in Fonsagradi ter privatni Ponte Ferreira. Krasen je albergue v samostanu v Cornellani.
V 13 dneh sva prehodile 317 km (ne vem, kako je ratalo manj kot uradnih 320 km, nikjer nisva krajšale). Porabila sem 270 € + letalske karte.

Camino Primitivo – ja, je fenomenalno lep. In ne, ni tako težek, kot pišejo po forumih. Ne za tiste, ki so kdaj šli v naše hribe... 

6 komentarjev:

  1. Pravo veselje je bilo prebrati potopis! Vse dobro in Buen Camino!

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala, ker berete! ;)
    Preden sem šla, sem prebrala vse, kar sem našla in verjela sem, da tudi meni bo uspelo ...

    OdgovoriIzbriši
  3. Čudovito opisano romanje. Sem nestrpno čakala vsake objave posebej. Hvala za podoživljanje!

    OdgovoriIzbriši
  4. Pa sem prebrala še to. Prav vesela sem, da sem našla tvoj blog, saj vse bolj dobivam občutek, da je marsikaj mogoče, le volja mora biti. Nekako sem že malo bližje misli, da mogoče pa tud jaz "nekoč" :). Lepo bodi!
    Klavdija

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Klavdija, jaz sem šele iz potopisov drugih ugotovila, da Camino sploh obstaja!! Ne vem, kako sploh nisem ničesar vedela o temu! Preden sem šla prvič na pot, prebrala sem vse, kar sem našla, in prav zaradi prebiranja tujih blogov sem začela verjeti, da tudi meni bo uspelo... In me je navdušilo! Če boš želela - ni nič nemogočega, in sploh ni tako težko ali komplicirano.

      Izbriši