Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

petek, 15. december 2017

Camino Primitivo. 9.dan: Cadavo – Lugo. 8,5 ur, 30 km.

Spremenljivo oblačno, 25°C
Ob 07.15 smo že zunaj. Je še čista tema. Lučko imam »varno« skrito nekje globoko v rucaku. Enostavno se nisem spomnila pogledati ven, kakšno je vreme in ali je že svetlo. Rosi, vlaga kar stoji v zraku. Oblečem vetrovko, a se v njej takoj skuham. Klanec navzgor je že takoj na začetku poti, zato je toliko bolj toplo. Sitna sem, ne vem, kako me je Slobodanka prenašala in poslušala. Preklinjam, da smo se odpravile na pot še v temi, nič se ne vidi.
Še dobro, da se danes v redu počutim, včerajšnje slabo počutje je mimo.

A okrog osme ure se zdani, vse je videti lepše, pot je prav prijetna. Na nekem delu se pot razcepi na »novo« in »staro«. Ubereva novo, daljšo, pot. Malo stran s poti, na jasi med starimi hrasti je osamljena cerkev Nuestra Senora del Carmen iz 15. stoletja, ki pa ob tej uri je še zaprta.

Park ob cerkvi:
Kmalu smo v vasici Villabad, kjer je zelo lepa gotska cerkev, prav tako iz 15.stoletja. Že takrat so tu sprejemali romarje. Oltar v cerkvi je iz kostanja, ki ga raste ogromno tu v okolici. V cerkvi je gospa, ki nam razloži nekaj o tej cerkvi in o poti mimo mnogih cerkva v občini Lugo. Dobimo tudi štampiljko (na Camino štampiljke iz cerkva so nekako bolj cenjene, kot tiste iz barov...). Poleg cerkvi je prikolica-bar, ponuja vse, kar bi potreboval. Misliva, da sva same na tej novi poti, pa ne – v hitrem športnem tempu nordijske hoje prideta dva američana... Čeprav nista več rosno mlada, sta zelo fit. Od tu dalje jih bomo še večkrat srečali...  


Iz Cadavo do Castroverde tako hodimo 2 uri. Gremo mimo tukajšnjega albergue – zelo je lep, lesen, moderen, tudi okolica je prijetna. Če bo še kdo tu hodil – splača se podaljšati še 2 uri iz Cadavo do Castroverde. Če je moči, seveda. Municipalni albergue v Cadavo čisto nič ni prijeten.
Na trgu se ustavimo v baru na kavo. Končno je lepa in moderna kavarna, tudi WiFi po dveh dneh brez interneta ... Updatamo Facebook, ogledamo zadnje novice... Skoraj se nama ne da iti dalje. Sploh pa zato, ker je ta bar v Castroverde edini na 30 km poti od Cadavo do Lugo.
Trg v Castroverde je prav simpatičen. Na nekem forumu sem prebrala, da imajo tu v fotostudio res lepo štampiljko. A  je studio zaprt za 3-tedenski dopust... 


Predmestja so čisto kmečka - njive so polne buč, zelja, vrzote... Imajo čisto poseben način zlaganja drv v obliki igluja.
Za Castroverde je dolga, lahka in prijetna pot skozi hrastov in kostanjev gozd. Hodimo po podlagi iz kostanjem in želodov. Tu pa tam najdemo robide za posladek. 
V kraju Souto de Torres najprej gremo mimo cerkvi in pokopališča, nato še Cruceiro. Poleg teh dveh je lokalna posebnost še kostanj, ki je star 350 let, in je že kar vraščen v zid. Ta kostanj ima že svoje ime  - Castaneiro del Correidoiro. Vodnik pravi, da je kostanj zares ogromen. Sedaj je le še ostanek, očitno so za požagali, a še vedno se vidi, da je bilo to ogromno drevo. Zdi se, da je tukaj večina dreves iz tistih let. Neverjetna drevesa! 


Križ tukaj je bil eden redkih, kjer ni kamnov ob vznožju.
Glede kamnov, ki jih polagajo ob vznožju križev ob poti, obstaja ena legenda. Davno tega ljudje, ki so tu živeli, verjeli, da kamni so duše umrlih ljudi. In duša vedno stremi k temu, da najde mir v Campus Stellae - Composteli. Ampak duša-kamen nima nog in ne more priti sama do Compostele. Tako jim pomagajo romarji, ki nesejo kamne, četudi ne čisto do Compostele, vsaj nekoliko bližje. Zato še vedno vsak Cruseiro (križ), vsaka kapelica, vsak stebriček na Camino so polni kamnov. Malo kdo pozna to legendo, ampak vse jih vodi nepojmljiv čut, ljudje nesejo in zlagajo te kamne vedno bližje Composteli.  
 Mini-horreo: 
Sklepali smo, da to je tisti 350-letni kostanj, oz. njegovi ostanki. Res je vraščen v ograjo in kamniti zid, pa ograja je vsekakor mnogo mlajša od drevesa:


Danes je dolga etapa. Ena vasica za drugo, ne veš niti imena. Zapomnila sem si Gondar – sredi vasi je krasen »pit-stop« z aparati s pijačo in prigrizki, z mikrovalovno in tosterjem, umivalnikom in vtičnico za elektriko. Vse to je pod nadstreškom, poleg je miza in klopi. Napis glasi  - uporabljate lahko vse, četudi nič ne kupite v aparatih. Vse je urejeno in vzdrževano. Ker na razdalji 20 km od Castroverde do Lugo ni nobenega bara ali restavracije, je ta točka več kot na mestu. Z veseljem se tu ustavimo. Mi, pa tudi ostali, ki gredo mimo. 


Nekje 8 km pred Lugo pot sovpada s zelo prometno cesto, hodimo kar po obrobju ceste in je zelo smotano. Se veselim, ko po dveh kilometrih pot zopet zavije v gozd in nato med vasice. Krasno je, ko pokuka sonce, je pa toliko bolj naporno za hojo. 
Po 24 km se že ful pozna utrujenost, komaj hodim, stopala že prav trpijo. Naredim pavzo za luftanje nog. Pomaga. Čevlje so super za hoditi, a ko se temperature dvignejo nad 25 je v njih toplo. 3 km pred mestom se preobujem v lahke superge, ne morem več... Poleg mene se v kratki senci dreves usede še latvijka. Tudi ona pravi, da je res zmatrana. Pravi. Se pa ji nič ne vidi... Bi rekla, da se sprehaja, da je komaj stopila iz hiše... Občudujem jo, kako lahkotno deluje.

Lugo je veliko mesto, največje na naši poti tokrat. Hiše in bloki se pokažejo že, ko smo še v vaškem predmestju. Najprej je opazen viadukt A Chanca, 300-metrski železniški most, star je 150 let. 

Iz Lugo do Santiago je "samo" še 100 km. Od tu dalje nas bo precej več ljudi na poti. Compostelo prejmeš, če prehodiš vsaj zadnjih 100 km pred Santiago. 
 Albergue je v centru, tik za mestnim obzidjem. Vhod v mesto je tukaj skozi vrata San Pedro. 
Albergue je v prvi ulici desno za mestnimi vrati. Še pred 16.uro sva v albergue. V 8,5 urah sva prehodile več kot 30 km. 
Prvo je tuš, potem je že veliko lažje. Albergue je velik, kuhinja je zelo majhna, premore pa nekaj posode. Dnevna soba je velika a je bolj podobna kaki čakalnici pri zdravniku. V eni spalnici je 20 postelj. Vsak dobi številko svoje postelje. Meni sploh ni všeč, da je moja postelja čisto na prehodu. Pa še smrčeči francoz je v isti spalnici. Druga spalnica je še zaprta. Taktično niti ne razstavljam svojih stvari, računam, da druga spalnica ne bo polno zasedena in se bom zvečer preselila tja na prosto mesto. 
Kot da ne bi bilo za nami prehojenih danes 30 km, se odpravimo na sprehod v mesto. Center je ujet v edino v Evropi v celoti ohranjeno rimsko obzidje, in že del znotraj obzidja je precej velik. Glavni trg, katedrala, obzidje, to je prelepo.. To je pravo mesto... Kavica v pravi mestni kavarni (že pozabim, kako draga so turistično oblegana mesta).



Eden od vhod na obzidje, točno nasproti katedrale, spodaj pa mestna vrata, skozi katera bomo jutri zapustili mesto:
 Ogromna katedrala de Santa Maria, osnovana v 12.stoletju.


Pri katedrali spet je poroka, sobota je, vsi čakajo nevesto. Seveda, jo počakamo. Katedrala je tako ogromna, da ne glede na poroko, je še polno praznega mesta... Spomnimo se, da točno pred enim tednom smo spremljali poroko in prihod neveste v Grado. Komaj 1 teden nazaj, a zdi se, da je bilo v prejšnjem življenju... Na Camino je vsak dan neskončen in poln doživetij.




Sprehodimo se po obzidju, krog je dolg 2,27 km. Obzidje je iz tretjega stoletja (staro 1800 let!!) in je uvrščeno na seznam Unesco. Zelo je podobno tistemu v Dubrovniku, samo veliko bolj dolgo in široko. Višina obzidja v povprečju je nekje 10 metrov, široko je okrog 6 metrov. Prav nikjer ga ne moreš dobro slikati... Ljudje se kar sprehajajo po obzidju, tečejo... 





 Po pol kroga greva dol. Se ustavimo v TICu, poleg je muzej ravno obzidja. Zanimivo. 



Zvečer iz okna albergue opazujem ulice pod nami, grem še malo na sprehod, samo do obzidja pa nazaj... 

Mesto je dolgo živahno, prav tako tisti, ki bivajo v albergue. Luči v spalnici so na tajmer, ugasnili so šele ob 23h. Za navade na poti je to skrajno pozno. Ob deseti uri se prestavim v drugo spalnico, proč od francoza, ki glasno smrči (saj drugače tista trojica so kar prijetni možakarje, a mi ne rata spati z njimi v isti spalnici). Nekateri bi že radi spali, drugi se šele vračajo iz mesta. Dva španca (Jose, tisti, ki nas je včeraj pozdravljal v Cadavo, s prijateljem) in angleško govoreča punca (pozneje izvem, da je to novinarka iz Moskve) se glasno hihitajo in šepetajo. Spomnila sem se nas lani v Finisterri, ko smo proslavljali konec Camino in ob polnoči se glasno smejali in razpravljali v spalnici. Ona je moja soseda po postelji, skuša se opravičevati, da so tako glasni... Ji rečem - saj je OK, itak je luč prižgana...
Obračun stroškov: albergue 6 €
Kava – 2,70 €
Hrana iz marketa – 4,34 €

Ni komentarjev:

Objavite komentar