Oblačno, dež, 18°C
Zbudim se ob 08.10. Šokirana, ko pogledam na uro. Pomislim, če se mi na
telefonu ni premaknila ura. Nato se spomnim, da za Španijo ure sploh nismo rabili
premikati. Ker sva same v sobi in zunaj je tema, nič in nihče ni naju zbudil.
Običajno albergue moraš do 8.ure že zapustiti. Tukaj, na srečo, nas nihče ne
preganja. V albergue sta še samo Giorgio in brazilka, se pakirata, ostali so že
vsi šli! Zaspali smo!!
Pot najprej gre dol s hriba, na katerem leži Fonsagrada, mimo Padrona
in zaprtega albergue-ja, nato še bolj dol s hriba. V daljavi dežuje, danes je
oblačno, megle pa ni. Slobodanko boli noga, prav šepa. Vse hribe v Asturiji je
prehodila v sandalah, ker ji čevelj pritiska na vneto mišico. Meni nič ne dela
posebnih težav, le vsak dan proti koncu etape vleče ramensko mičico... Pretežek
rucak, pa mogoče še vedno nikakor ne naštimam trakov, da je dobro...
Po poti:
Verjetno Padron, čeprav sedaj nisem več prepričana:
Za Padronom v gozdu, pri velikem piknik placu je izvir mineralne vode
Pastizal. Menda je zelo dobra voda, celo domačini hodijo po vodo. Ker je jutro,
imamo še čisto dovolj vode.
Pot med pravljičnimi drevesi:
Za gozdom v nekem naselju nas razveseli mavrica. Čudovita!
Kmalu za tem pa pridemo v cono dežja. Testiramo, če se še spomnimo,
kako se na hitro dežno opremiti, malo smo že iz prakse. Prvih 15 minut dežuje,
nato dež poneha... Še dobro, ker se skoraj skuham v nepremočljivih hlačah.
Kratko pavzo med dežjem izkoristim in se preoblečem v kratke hlače in gamaše,
da se ne zmočijo nogavice in zgornji rob čevljev. Še dobro, ker kmalu je začelo
pošteno deževati, vsaj uro ali več. Kratke hlačke + gamaše in pelerina se je
izkazalo kot odlična oprema za toplo vreme. Mokra kolena pa bodo suha takoj, ko
dež poneha.
V dežju pridemo na prelaz Alto de Montouro, 1025 m. Razgledi bi bili prečudoviti, če ne bi tako deževalo in pihalo.
Za 5 minut se skrijemo pod streho kapelice (ermita di Montouto), ki je točno na prelazu pri hospital de Montouro. Niso vse kapele stare več sto let,
ta tukaj je bila zgrajena leta 1997.
Poleg kapele so dosti dobro ohranjeni ostanki stare bolnice za
piligrime iz 14. stoletja in je nasploh zelo lep kraj. Bolnica je še vedno
delovala v začetku prejšnjega stoletja. Prav žal mi je, da ravno tu dežuje in
piha in ne vidimo nič kaj prida, pa tudi ni prijetno se tu na odprtem dolgo
zadrževati.
Od tukaj pa je dolg, lep in prijeten sestop do naselja Paradavella – »stara postaja«, tudi to je povezano s srednjeveškimi romani v Santiago. Celo dež ni več tako moteč.
Res je
na pravem mestu ta »postaja«, saj prva hiša v naselju je bar in je skrajni čas
za postanek. Tukaj je tudi že polno naših znancev. Ko naročim kavo in
»biscoccio« dež poneha... Super!
Paradavella je znana po starih hišah iz kamna in strehah iz škril. Res
so posebni in jih uporabljajo celo pri novejših hišah.
Za Paradavello pot gre gor in dol čez gozdove, drevesa so tukaj res
stoletna, mogoče celo več. Pot je zelo zelo lepa. Ker je oblačno, sploh ni
vroče, včasih malček rosi.
Vsake toliko potrebujem pavzo med hojo. Izkoristim vsak "izgovor" - delam zapiske na poti, fotografiram, pijem... Najboljše je, ko se sezuješ in za nekaj minut stegneš noge... A to ne gre povsod. Vse je mokro...
Pred naslednjim naseljem – A Lastra – je zopet ubijalski vzpon. Strm,
da ti vzame sapo. Se kar obesim na palice in se z njimi vlečem gor. Ko prilezem
na preval pri Lastri, sem čisto mokra in prepotena, na prelazu pa je pošten
prepih...
Nekaj 100 metrov nižje za vrhom je klopca ob cesti, na srečo, je v
zavetrju. Crknjena se usedem na klop, dam dol nahrbtnik, sezujem čevlje, pojem
jabolko in kos kruha... Pavza, dobro, da je dež definitivno ponehal... Pride
blond latvijka, ki jo srečujemo zadnje dni. Pravi, da ja, to pa je bil klanec.
Pa ona vedno tako lahkotno hodi, zgleda, kot da se sprehaja, nič ne hiti, nič
se ne napreza... Se čudimo – kako prehodi enake kilometre.
Fontaneira in Alto de Fontaneira – še en prelaz, tokrat 936 metrov, in
vas poleg. Vas je zelo zelo lepa, kamnite hiše. Tudi tiste narejene na novo, so
vse v istem slogu in narejene zelo kvalitetno. Tudi tukaj je bila nekoč bolnica
za romarje. Vsa ta naselja ob poti so zgodovinsko povezana s Camino.
Cerkev Santiago:
Zelo poseben horreo s slamnato streho:
Iz Fontaneire do Cadavo je še 5 km. Tukaj na razdalji 200 metrov se
vidimo vsaj 8 oseb, ki hodimo en za drugim, a kljub temu vsak zase. Tempo hoje
imam vedno hitrejši, ker je tudi lažje. Po zadnjem vrhu za danes, Alto de
Carballin, pot gre precej navzdol s hriba.
Nekje tukaj je polje, Campo da Matanza, kjer je prvi romar,
Alfonso II el Casto, držal legendarno bitko z mavri.
Spodaj pod hribom je Cadavo, naš cilj za danes, se že vidijo strehe.
Po včerajšnjem lepem in novem albergue, je albergue v Cadavo prav
mračen in ni nič prijeten. Opremljen je lih za silo. V eni od dveh spalnic so
tisti 3 francozi, eden katerih smrči. Takoj zavijem v spalnico nasproti. Po
tuširanju greva v market. Mesto se mi zdi prav brezzvezno, nobene duše, nič
prijetnega za oko. Še najbolj me spominja na Ankaran – 3 ceste, ki se križajo
in hiše ob cestah. Le da tu ni morja... Iz okna nekega drugega albergue nam maha
in nas na ves glas pozdravlja eden od špancev, ki smo jih prej srečevali po
poti, to je Jose. Malenkost, a te kar razveseli. V nekem brezzveznem mestu te je
nekdo vesel...
Imajo pa v tem mestu vse, kar rabimo. Zvečer Slobodanka kuha gobovo
juho (po poti je pobrala 3 jurčki) ter carbonaro.
Danes ni bila posebno dolga ali naporna pot, a ko smo se končno
ustavile, mi je prav zmanjkalo energije. Komaj pojem in ob šesti uri se grem
uležt v posteljo. Trese me in nimam nič moči. Mogoče je krivo kislo in deževno
vreme, mogoče se že pozna splošna utrujenost po enem tednu na poti. Nimam
termometra, mogoče celo imam malo povišano temperaturo. Pijem vroč čaj z limono
in aspirin... Jutri je spet na pot.
Obračun
stroškov: albergue 6 €
Kava – 2,10 €
Hrana iz marketa
– 3,80 €
Ni komentarjev:
Objavite komentar