Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Camino Primitivo. 13. dan: Santa Irene

Sončno, 27°C

Za mano je »čudovita« noč – več ljudi smrči, pod oknom je prometna cesta... A mi je že čisto vse ravno, del folklore. Celo sem naspana. Štart brez zajtrka, ničesar več nimamo. In ker je konec blizu, niti več ne kupujemo. Za zajtrk se ustavimo v baru poleg nekega hotela 1,5 km naprej od prenočišča. Kava, popečen kruh, maslo, marmelada, čudovito!

Dosti hitro prehodimo še 5 km do naslednjega bara. Na Primitivo v celem dnevu na poti je bilo mogoče eno mesto ali en kraj z barom, vsi smo se tam obvezno ustavili, tukaj pa se še privajamo, da so bari in naselja na par kilometrov. Kar težko je iti mimo bara, ker se je že vsidralo v glavo, da mnogo naslednjih kilometrov ne bo ničesar...

Pijem kavo na terasi bara, oči ves čas nehote spremljajo, kdo vse gre mimo, iščem poznane obraze. Najdem – francozi mama in odrasla sin in hči, Xavier in Caroline, samo maminega imena ne vem. Njih se spomnimo še iz tistega bara v Paradavella, kjer smo se vsi skrivali pred dežjem. Se pozdravljamo, a kaj več se ne pogovarjamo. Smo se večkrat srečali na Primitivo, a očitno so oni vedno spali v private albergue ali hotelih. Sin ima neke težave in hodi brez rucaka. Slika pa je iz hčerinega Instagramma (kako je lahko dandanes ostati v kontaktu!!):

Del poti hodimo ob ograji letališča Santiago. Se smejimo - če bi bila sila, bi lahko kar tu počakali na letalo. Jutri se vrnemo sem.

Danes se prav čuti, da je Santiago blizu. Vseh 2 tedna hodim prepričana, da me tokrat nič ne bo ganilo, ko pridem do cilja, da tokrat je samo »turistični pohod«. Ampak danes, ko korakam v množici ljudi proti mestu, se prav čuti pozitivna energija, vsi smo skoraj pri cilju. Nekdo je prehodil 100, nekdo 300, nekdo 800 ali več kilometrov, ni bilo enostavno, danes pa je cilj pred nami in sem zares ganjena.

Pot je lahka, ljudi je ogromno, a ni moteče. Nihče ne hiti, vsi bomo prišli danes v Santiago de Compostela. Žal, ni več tistega, na kar smo bili navajeni, - pozdravljanja z vsakim in želja »Buen Camino!« Preveč je ljudi, ves čas se prehitevamo, ko se ustaviš, te prehitijo oni... Ne registriraš več. Ogromno je takih, ki očitno hodi samo današnjo etapo ali celo samo en del – so kar nališpani in z malimi fancy nahrbtniki...

Hiša v predmestju Santiaga:

Ob enih pridemo na Mote do Gozo – »gora veselja«, gora kjer se prvič vidi Santiago, čeprav do mesta je še 5 km, gora, kjer nekoč je Papež Janez Wojtiwa se je srečal z verniki. Na tej gori je sedaj spomenik papežu in romarjem. Okrog je ogromen park.

Avstralca naju slikata pri spomeniku, nato se usedeva na zidek ob kapeli Santa Marije, v senci drevesa. Za malico je danes sendvič z včerajšnjim zrezekom, hladna fanta iz štanta poleg ter še pol paketa čipsov. Vreme in razgledi so fenomenalni. Okrog je polno ljudi, vsi se slikajo pred spomenikom. Veliko je kolesarjev in takih, ki hodijo izjemno lahkotno – mogoče ravno ta del pred Monte do Gozo.

Med tem, ko jemo, se zasliši – »Hola, mis eslovenas preferitas!« - se prikažeta Jose in Luis. Seveda, smo veseli, da se najdemo v tej gneči. Onadva sta spala v prenočišču 1 km pred našim, danes pa je Luis odločen spati tukaj, v albergue na Gozo, in jutri zjutraj priti v Santiago na mašo. Jose je, seveda, z njim, pohitita v albergue... Se vidimo jutri v Santiago! Predvidevam, da je še vedno tako kot je nekoč – si se zmenil in si se srečal nekega dne v Santiago, brez telefonov in GPSa... Tako tudi mi, brez posebnih dogovorov – se vidimo na trgu pred mašo...

Kapela Svete Marije na Monte do Gozo:

Barake albergue na Monte do Gozo deuje malo čudno, kot da je kak zapor in taborišče. Bilo jih je narejeno ogromno takrat, ko je bil tu Papež, da so imeli verniki kje spati. Sedaj pa je ogronem albergue, imajo okrog 700 ležišč. Čeprav deluje grozno, je naslednji dan Luis povedal, da je noter prav v redu in da je vse urejeno.

Pot iz Gozo v SdC je spremenjena in spet nas čaka obhod, gradijo ali prenavljajo avtocesto.

Namesto se samo spustiti v mesto, pot zavija in nas vodi skozi ogromen park.

Tudi tukaj »obhod« nam prinese dodatnih 2 km – ob robu cest in mimo hotelov v Santiago. Del ob cestah prav ni nič prijeten. Za Monte do Gozo kar naenkrat ni več romarjev, oz. so res redki. Ali so vsi ti sprehajalci za en dan ostali tam v parku in gredo dalje s prevozom?

Bolj, kot se bližamo centru, bolj sva ganjene. Glede na kilometre pred Gozo, sem pričakovala vstop v Santiago v gneči piligrimov, tako pa nikjer nikogar. Samo medve, tu pa tam ujamemo občudujoč pogled tistih, ki posedajo v mestnih kavarnah ob poti, in iskren »Buen Camino!«. In ti seže do srca, se zavedaš, da že stoletja v SdC prihajajo romarje in po 315 km sem ena od njih, upravičeno ponosna, da sem spet prišla peš v Santiago.

Kmalu že prepoznamo ulice, a tokrat pot do trga gre vseeno drugače.

V bližini trga nas zopet nenadoma postane več romarjev, ki gremo na trg...

Zadnjih 200 metrov Camino:

Vstop na trg do Obradoiro skoti vrata ob katedrali. V vratih je zmeraj nekdo, ki igra na dude in pričara tisto posebno vzdušje. Veselje in hkrati malček žalost, da je Poti konec.

Na trgu se objemamo in potočimo kako solzo... Vedno se te dotakne.

Sledi fotografiranje, nato si kar vzamemo čas za užitek ob doseženem cilju.

Se usedemo v senci pod steno palače, Slobodanka nama zrihta dva kozarca vina iz bara nižje po stopnicah, spremljava dogajanje na trgu, srečava nekaj znancev. Tisti, s komer si se komaj pozdravljal na Primitivo, so ti sedaj »domač« obraz, so iz »našega« Camino.
Prikaže latvijka, ki se je celo pot dobesedno sprehajala, nato mlada španka, ki od dežja dalje je iskala lastnika dežne prevleke, celo avstralca, ki sta naju slikala na Gozo, sta že naša »prijatelja«.

Dolgo–dolgo posedamo na trgu, nato se odpravimo prijaviti v nam že dobro znano Seminario Menor, tu smo že kot doma, oz. kot bi se vrnili v svojo osnovno šolo.

V albergue srečamo »naši« 3 francozi, seveda, smo v isti spalnici, tudi danes bo smrčal... Vseeno smo veseli, da se srečamo. Francozi povedo, da so 3 uri čakali na Compostelo v uradu. Medve greva jutri, upava, da bo zjutraj manjša gneča.
V zadnjem letu v albergue so naredili nekaj pozitivnih sprememb - vsak ima na postelji mehko deko, oblečeno v bombažno prevleko. Pri vsaki omarici je bralna lučka, notri v vsaki omarici je vtičnica, tako lahko telefon zakleneš noter, čez noč ali dokler se gre tuširati.

Se porihtava, nato se vrneva v mesto.

V Santiago spet sledi sprehod sem ter tja, pa do trga in urada, pa še malo do marketa... Danes kuhamo zaključno večerjo, nemci za sosednjo mizo nam odstopijo krompir...