Se zbudim okrog 6h, ob 6.30 že vstanemo. Dobro, da je dež ponehal.
Budna sta že samo francoza, onadva sta vedno zgodnja. Še v temi štartamo.
Še povsem noč v La Espini:
Malo naprej od albergue, tik pred velikim krožiščem na izhodu iz mesta je že odprt bar. Slobodanka spije kavo, meni pa še ni potrebno, spila sem malo prej v albergue. Nikdar se nisem odpravila na pot brez kave ali čaja in koščka kruha ali par biškotov za zajtrk.
Najprej hodimo z lučko od Slobodanke (moja je pospravljena nekje globoko v nahrbtniku, sploh se je nisem spomnila pripraviti bližje, pri roki, na mokrih in blatnih tleh pa ni mogoče, da bi jo našla). Nato se začne blagi vzpon na hrib. Hkrati, ko se dvigujemo, se tudi
dani in z vsakim korakom je bližje trenutek, ko bo sonce pokukalo iza hriba z
vetrnicami.
V prvi vasici za mestom je zelo prijeten kraj za postanek z avtomati za
pijačo in prigrizke, v sobi so mize pod streho - v tej kamniti hiši z lesenim prvim nadstropjem. Najbrž je to bil nekdanji horreo, ki so ga preuredili v zavetje za romarje. Lepo urejeno in poskrbljeno za
romarje, vsaka čast tistim, ki za tak kraj skrbijo...
Sončni vzhod nas je ujel pri vasici Pedregal. Mogoče
pa v prvih jutranjih žarkih je bilo vse videti veliko lepše. Kakšen blagoslov
je vsako jutro spremljati sončni vzhod, vsako jutro na drugem kraju, vedno
nekje v naravi, med hribi Asturije...
Pedregal je manjše naselje ob cesti, nekaj zelo simpatičnih hiš in cerkev, raztegnjenih vzdolž ceste.
 |
Iglesia de
los Santos Justo y Pastor. Pedregal.
|
Po včerajšnjem dežju, ali pa mogoče je tu vedno tako, ta del poti je
zelo blaten. Blata je ponekod čez gleženj. Ker je pot z obeh strani ograjena
ali omejena s neprehodno robido in kamnito ograjo, včasih plezamo po zidku ob
poti, včasih pa iščemo boljšo pot kar skozi blato. Slobodanka že drugi dan hodi
v sandalih (takoj prvi dan je pretegnila neko mišico nad peto in čevelj jo
pritiska ravno tja, v sandalih, odličnih športnih Teva sandalih, pa hodi brez
težav). A po blatu kar plava... Moje gore-tex čevlje + gamaše so se izkazali
kot pravšnja oprema.
Ta del poti ima prav svoje ime – Camino de los Reconcos.
Pot se postopoma ves čas vzpenja. Po 2,5 urah hoje se ustavimo za par
minut pavze. Na tem delu poti ni nikakršnih barov ali vsaj suhega in čistega
placa za postanek. Ker okrog je vse mokro, se uležem kar na mizo. Par biškotov
za okrepčilo in dalje.
Od La Espine do Tineo je 12 km blata, na trenutke je komaj prehodno, na
trenutke je malo bolje. Včasih je boljše stopiti v lužo, kot v blato.
Po treh urah hoje po blatu sva v Tineo. Na začetku mesta je nek stadion
in veliki park. V fontani za silo operemo čevlje, da ne nesemo kilograme blata
v mesto.
Poleg je hiša z velikim vrtom in manjša cerkev San Roque iz 13. stoletja.
Po legendi cerkev naj bi gradil prav sam Sveti Rok, ko se je vračal iz
Santiago. Še vedno se čudimo, kako je vsa zgodovina v teh krajih povezana z
romarsko potjo v Santiago...
Po dolgem drevoredu pot gre v mesto. Drevored je na hribu nad mestom,
mesto je spodaj, imamo krasen razgled na bloke in hribe v ozadju.
Tu se dobimo s francozi, hodimo skupaj po drevoredu, z nami koraka in
klepeta, predvsem z Martinne, ena domačinka, ki se je odpravila na jutranji
jogging. Jo prosimo, da slika nas vse 4 skupaj. V Tineo se zgubimo s francozi
in ker Martinne še vedno boli noga, razmišljamo, če se bomo še kaj srečali. V
par dneh smo se prav spoprijateljili...
Tineo:
Ko pridemo v center, se glavna ulica, calle Mayor, začne strmo
spuščati. Pri cerkvi San Pedro spregledamo odcep in se spustimo vse do glavnega
trga, kjer ni več niti rumenih puščic, ki nas vodijo že celotno pot.
Pozneje na slikah sem našla cerkev, seveda sem jo fotografirala.
Puščice pa smo spregledale. Poleg cerkvi je bil samostan, kjer so že v srednjem
veku sprejemali romarje na Jakobovi poti.
Bolj kot to, da smo malo zašli s poti, naju skrbi to, da smo se precej
spustili s hriba in točno vemo, da se bomo morali dvigati nazaj. Danes moramo
priti čez prelaz na 900 metrov, kar bo najvišja točka na poti do sedaj.
»Krog« izkoristimo za štampiljko in kavo z ogromnim briošem. TIC je na
plazi Fontana. Na tem trgu še do nedolgo nazaj vsak četrtek prodajali ovce,
prašiče ipd...
Cafe Centro Tineo – kot bi se vrnili 40 let nazaj...
Se vračamo nazaj v klanec, tam zapustimo mesto. Kavo smo pili pri tisti modri stavbi spodaj.
Pot gre čez mnoge pašnike, nato skozi prelep gozd.
Po poti poskušamo pobirati, kar nam jesen ponuja - robide, orehi, jabolka, redke fige in hruške.
Jurčkov pa ne pobiramo, že vemo, da v albergue ni kuhinje... Slobodanka prav težko gre mimo...
Prehitimo skupinico
organiziranih pohodnikov...
Ob 13h in po 17 kilometrih danes sva na Alto de la Guardia, 914 metrov
nadmorske višine. Dobrih 300 metrov vzpona. Danes je to najvišja točka. In je
najbolj razgledna. Kljub oblačnemu vremenu je krasen feeling tu na vrhu.
Z vrha se odpre pogled na hribe pred nami, nekje tam pelje pot Ruta
de los Hospitales, to nas čaka jutri. Skoraj zdi se nemogoče, da bi jutri
hodile že po tistih hribih v daljavi... Wow.
Asturija je neverjetno lepa...
Nato – hiter sestop skozi zelo star gozd bosque de Villaluz.
Zelo je lepo.
Proti koncu sestopa skozi star gozd pridem do razcepa za samostan Santa
Maria la Real de Obona. V vodniku priporočajo, da 600 metrov dolg odcep je
vreden, da se ogleda zapuščen samostan. Prvi romar, kralj Alfonso II je ukazal,
da je samostan Obona obvezen k obisku za vsakega tedanjega romarja, sicer so
bile prav visoke kazni. Jaz si ogledam razcep in se odločim, da ne bom dodala
današnji poti še 1,5 km krog po blatu.
Osnovna pot – prav tako je vsa blatna, a od tu naprej je bilo že bolje.
Zato pa od Vilaluz dalje hodimo samo ob cesti. Še dobro, da ni veliko
prometa.
Ob treh je za nami 24 km in sva v Campiello. Carmen je razlagala, da v
Campiello »imaš vse« - 2 albergue, restavracija, maket. Predstavljala sva si,
da je to neko malo večje mestece. Vse to je res tukaj v Campiello. Ampak drugega
pa ni ničesar več! To je naselje od 4 hiš! S Slobodanko sva itak odločene, da
greva dalje, do Borresa, še 3 km. Ker pa je market v Campiello zadnji za
naslednjih 30 km (do jutri zvečer), kupiva tukaj nekaj za današnjo večerjo in
za jutri za na pot. Market v Campiello je majhna tienda poleg bara.
Današnja večerja pa bo morala biti »na hladno«, saj v albergue v Borresu ni
kuhinje. V marketu sem morala biti kar iznajdljiva, izbira je res brižna...
Eden od dveh albergue v Campiello:
Jutri nas čaka najtežja etapa na celotni poti Camino Primitivo, ki gre čez najvišjo točko nad 1200 metrov. Na poti ni nobenih naselij ali kake
civilizacije za okrepčilo ali zaloge. Moraš imeti s seboj nekaj za pod zob in
dovolj vode za ves dan. Zalo danes želiva čim dlje, do Borresa, kjer je zadnje
prenočišče na tej strani hribov, da jutri imamo teh 3 km manj. Po vseh forumih
in v vodnikih ful strašijo, kako bo težka bo ta etapa.
Iz Campiello do Borresa skoraj tečemo, v skrbeh, ali bo tam dovolj
postelj. Albergue v Borresu je v stavbi bivše vaške šole, ima samo 18 mest. Tik
pred Borresom naju prehiti mladi bradati nemec, ta, ki nas je prehitel včeraj v
Bodenayi in je dobil tam posteljo. Že zato ga ne marava ;)
Prijava za albergue v Borresu je v baru kakih 300 metrov naprej od albergue. Albergue pa je visoko na hribu tik nad potjo. A ne moreš kar direkt čez njivo, pot do albergue gre okrog v dolgem ovinku. Vidimo, da »naš« nemec gre pošteno najprej do bara, nato okrog do albergue. Ker cvikava, da tudi danes zmanjka postelj, jo ubereva kar navkreber po hribu direkt do albergue, čez drn in strn, tečeva in premagujeva strah, da bo nas napadel kak pes-čuvaj s te njive. Pritečeva zadihane do albergue, sreča nas Enrique, naš španec iz Madrida, tisti še iz prvega albergue. Se čudi, zakaj sva tako zadihane (še dobro, da ni videl naš performance navkreber čez hrib), pove, da za zdaj so samo trije tukaj, še 15 postelj je fraj. Nama gre samo še na smeh, ker sva tako tekle, samo da ne bi slučajno bilo potrebno se vračati nazaj v albergue v Campiello.
Ko pozneje pride nemec, se samo čudi, kako to, da sva že tukaj. Bar za prijavo je še vseeno zaprt, prijaviti se gremo šele ob 18h, važno, da imava postelje.
Slikano je od albergue, pot gre spodaj precej nižje pod hišo, pri drevesih, to njivo pa sva pretekle navkreber, da prehitimo nemca:
V Borresu (in še 25 km naprej) ni trgovin, niti restavracij. Borres je
majhna vasica na obrobju obsežnega hribovja, Kantabrijskih Kordiljer. Jutri jih
bomo prečkali. Za večerjo imava tunino solato iz konzerve, pršut in kruh ter
čaj, kar sva za silo nabavile v marketu v Campiello. Tukaj ni kuhinje, ni WiFi,
niti dnevne sobe ni, vsi posedamo na leseni klopi pred vhodom v albergue. Še
dobro, da ni dežja in je toplo. Edina soba je spalnica, v predsobi je mizica z
mikrovalovno, dve kopalnici s toplim tušem. Voda v albergue ni pitna, pozneje
jo kupim v baru. Smo čisto v hribih. Je prav lepo!
Stavba albergue, zadnja stran; spredaj je mičkeno lepši :) :
Ob 18h se greva prijaviti, bar La Barin. Luštno je. Lastnika sta
domačina, zelo prijazna. Pravi, da naj se jutri ne odpravljamo na pot preveč
zgodaj, da naj počakamo, da se megla dvigne vsaj do 08.00 – 08.30. Ker je danes
bilo bolj oblačno in turobno vreme, napoved za jutri je negotova, a upamo, da
vsaj dežja ne bo. Povesta, da v Borresu živi nekje 70-80 ljudi, skoraj vsi
imajo tudi živino. Povesta, da bi komot lahko jedli v baru, pripravljajo tudi
večerje. Ta informacija nama je manjkala. Obljubljata tudi zajtrk od 07.30
dalje. O, to pa ja, prideva...
Stroški dneva: albergue: 5 €
Pijača v baru 1,50 €
Market – 5,27 €
Prekrasne fotografije ob sončnem vzhodu!
OdgovoriIzbriši