Camino Primitivo. 1.dan: Oviedo - Escamplero, 1,3 km + 12,5 km. 3h 45 min.

Spremenljivo oblačno, 21°C

Uvodni post o Camino Primitivo je bil tukaj, še pred odhodom na Pot.

Dan se začne z budilko ob 3.20. Noro! Bujenje ob taki uri, to res ni zame. Ob 3.45 prijateljica od Slobodanke nas že pelje na letališče v Benetke. Let imamo ob 7h zjutraj. Ko pridemo skozi prvi tunel, se Slobodanka spomni, da je pozabila doma letalsko karto. Se vrnemo. Na letališču smo 1 uro 10 minut pred letom. Varnostno kontrolo pred poletom komaj uspemo dati skozi pravočasno.

Sem vesela – pohodne palice spustijo z ročno prtljago. To je bila velika uganka, eni so rekli, da lahko, drugi pravijo, da jih ne smeš nesti s seboj na letalo. Pisala sem na Volotea, odgovorili so, da lahko, če nimajo ostrih konic. Ali spadajo konice pohodnih palic med ostre? Ja in ne...
Prosijo, da palice pokažem. Palice, razstavljene na 3 deli, so lih točno v dimenzijah ročne prtljage in notri v nahrbtniku. Rucak je težek in čep poln, topla majica sploh ne gre noter, jo privijem na vrh rucaka pod elastike. Povem, da se odpravljam hoditi Camino, da me čaka 300 km peš. Me vprašajo, če moram prestopati, - NE. Z napotkom, da naj imam palice pospravljene celotno pot v rucaku me spustijo naprej. Slobodanki storijo vrniti prijateljici zložljiv nož (čeprav je rezilo krajše od naj bi dovoljenih 6 cm, ne pustijo in pika). 

 Časa nimamo niti za kavo, niti za WiFi. Takoj gremo na vkrcanje in že sva na letalu. Na izhodu k letalu nama na rucak nalepijo nalepko za prtljago. V nekem forumu sem prebrala, da tako označijo prtljago, ki naj bi jo namesto v salonu letala pustili nekej v shrambi, ker za vso ročno prtljago na letalu ni nikoli dovolj mesta. Jaz hočem imeti moj rucak s seboj, nalepko mirno poberemo dol :)

Po pristanku na letališču v Oviedo (letališče Asturias) končno spijemo kavo, povadimo španščino z barmanom. Si rečemo – zdaj nam res ne rabi hiteti, kar ustavimo konje... Despasito... 
Takoj za pristajalno stezo je morje, Atlantski ocean, Biskajski zaliv. Žal pa, letališče zapira dostop. Barman pove, da pot okrog je dolga okrog 4 km, lahko se pa gre z avtobusom do sosednje vasi. Pustimo stat, danes planiramo prehoditi že del poti...

Avtobus z letališča do Oviedo gre vsako uro in stane 8 €. Vožnje je 40 minut in malo pred poldnevom smo že v centru Oviedo. 

Veliko mesto, glavno mesto Asturije. Mesto je na gričih, zeleno in urejeno. Griči so tudi vse okoli mesta. Že iz okna letala mi je všeč pokrajina. Malo spominja na Dolenjsko ali Pohorje. Oblačno je, 19°C. Včeraj je deževalo, danes napovedi kažejo, da dežja ne bo.

 Oviedo je prav prijetno mesto, tudi moderni predeli. Po mestu narediva 1,3 km še preden prideva do katedrale.

spomenik kralju Alfonso II

Zakaj se Camino Primitivo začne v Oviedo? Zgodovina pravi tako (zelo skrajšana in poenostavljena verzija):

Apostol Sveti Jakob (SanTiago), starejši sin Zevedeja in Salomeje, je bil mučeniško usmrčen v Jeruzalemu. Tisti, ki so ga imeli radi in sledili njegovim zapovedim, so njegovo telo položili v čoln in poslali v morje. Čoln je prišel vse do obale Španije, tja, kjer je SanTiago nekoč širil ideje krščanstva (v Padron, kjer smo bili lani na Portugalski poti Camino).

Leta 813 škof Teodomiro je sporočil, da v bližini galicijskega mesteca Iria Flavia (sedanji Padron) v galicijskih hribih so našli star grob, nad katerim se je svetilo nebo in zvezde in se je slišala glasba. No, blizu Padrona – to je relativno – okrog 100 km. Škof je bil prepričan, da je to bil grob Svetega Jakoba.

Kralj Alfonso II el Casto je ukazal postaviti na tem kraju kapelo, poimenovali so jo Campus Stellae, kar je pomenilo »kraj označeni z zvezdo«. Od tu je ime mestu Santiago de Compostela.

Ravno v tistem času je kralj Alfonso II premaknil ves svoj dvor v Oviedo, saj so takrat v Španiji vladali mavri. Zato je Oviedo postal prestolnica Asturije, celotne krščanske Španije in veliko romarsko središče. Alfonso II prvi se je odpravil na romanje k grobu Svetega Jakoba – iz Oviedo v Campus Stellae. Prav zato se sedaj ta pot iz Asturije, iz Oviedo imenuje Primitivo – Prvotna. Od latinskega »primo« - prvi, ne pa zato, ker je pot primitivno lahka. Ravno nasprotno, to je ena najbolj zahtevnih poti, saj deloma poteka na višini 1000 – 1200 metrov. Vse druge poti v Santiago so nastale in se razvile pozneje, ko so začeli v Santiago množično romati tudi ostali – iz Francije, Anglije, Portugalske ipd.

V katedrali nam na hitro izdajo Credencial za štampiljke. Deklica v katedrali nama zaželi Buen Camino in sva že na poti.

Ob 12.15. pred katedralo se postavimo ob prvem znaku za začetek poti. 

Spominska plošča v pločniku kaže dve poti - Camino Primitivo in Camino del Norte, ki gre ob obali Biskajskega zaliva. Piše, da ravno od tukaj, od baziliki San Salvador, je začel prvo romanje v Compostelo asturijski kralj Alfonso II el Casto. Želel je počastiti grob Svetega Jakoba in v njegovo čas postaviti tam prvo baziliko. 
Tokrat bomo ponovili njegovo Pot, le ob neprimerno boljših pogojih.

 Na poti do katedrale nismo videle niti ene školjke v pločniku, niti ene puščice na ulicah. Sedaj gremo po istih ulicah in školjke in puščice se kar nenadoma pojavijo, zdaj jih vidimo, in nas peljejo ven iz mesta. 

Precej dolgo hodiva skozi mesto, a je lepo in prijetno. 

 Moderni Oviedo:

 Se razveselimo prvega stolpiča z oznako Poti.

 Na koncu zapustimo mesto skoti park »Camino de Santiago«, pozdravimo kip Sv. Jakoba. 

 Dvigamo se na hrib, mesto in predmestja ostajajo vedno bolj zadaj.

Takoj za parkom srečava prva piligrima, nato vse do prenočišča nikogar več. Ta dva sta kanadčana, eden je rojen v Madridu, ponovno se srečamo zvečer v albergue. 

Po poti hodimo skozi več malih naselij, veliko je pašnikov. Na pašnikih so krave in konji. Naša pot danes gre v glavnem po pobočju gore Naranco. Sonce občasno pokuka skozi oblake, toplo je. Počasi se preoblečem v kratke hlačke in majčko s kratkimi rokavi.  

 Panorame so prekrasne:

 Po poti najdem gobo (jaz prva!! jaz, ki nikoli ne vidim gob!) – dežnik. Seveda, Slobodanka jo takoj pobere, že delamo načrte za večerjo.

 V mali cerkvici, capilla del Carmen, si odtisnemo prve štampiljke ter za četrt ure se ustavimo za počitek.

 Vaška cerkev Santa Maria de Lloriana iz 12. stoletja.

Poleg cerkvi je izvir vode. Na poti skoraj povsod srečamo možnost za napolniti plastenke z vodo. Povsod je voda pitna.

Nato je razcep, za katerega nisva vedela, da je razcep, to sem ugotovila že v prenočišču, ko sem malo bolj podrobno pogledala vodnik. »Zadela« sva, kako da ne, daljšo pot. Pot nas vodi ob reki, skozi gozd, nato pa sledi pošten vzpon do Escamplero. Precej krajša pot gre ob cesti. Sicer, tudi, če bi bile pozorne na razcepu, v vsakem primeru bi se odločile za pot v naravi. 

Ponte de Gallegos (most galisijcev?), zgrajen v 13. stoletju, uničen leta 1934, pa zopet obnovljen. Lepo je, da ob celotni poti so zgodovinske stavbe in zgradbe podpisane.

 Delček poti skozi gozd, potka je precej blatna.

Danes hodimo manj kot 4 ure, naredimo le polovično etapo, saj po zgodnjem vstajanju in poletu za kaj več ni časa, niti moči. Teh 14 km za danes nam je bilo čisto dovolj, tudi fino je, da prvi dan ne pretiravaš.

 Escamplero je zelo majhen kraj. Tu je restavracija, kjer dobiš ključ od albergue. Restavracija je lepa in velika, ni pa najbolj poceni. Malo naprej od restavracije je mikro-market, se odpre ob 5h popoldan. Okrog je še nekaj hiš, cerkev in kraja je konec. 

 Municipalni albergue je še 200 metrov naprej – v bivši stavbi lokalne šole.

 V albergue je več sob, postelje so na pograd, na dve ali celo 3 »etaže«.

Tukaj sta že 2 francoza, nekaj dni pozneje izvemo, da sta to GianPierre in Martinne, mož in žena. Sta še 2 mlajša moška pa gostja z vzhoda – Koreja, Kitajska, Japonska, nekaj takega. Z nikomer se ni pogovarjala. Pozneje prideta še kanadčana, ki sva ju srečala za Escamplero.

Medve se v trgovini založiva s pašto, paradižnikovo omako in steklenico vina. Vino odpiramo brez odpirača – ostal je na nožu, ki ga niso pustili na letalo... Za čas Camino sem se prav izurila odpirati vino brez odpirača. :) Zgornji del zamaška izbezlaš z nožem ali škarji ven, manjši del pa poririneš noter. Celega čepa nikakor ne moreš poriniti noter, ker so steklenice polne skoraj do čepa. Najdeno gobo dodatmo pašti. Rata prav dobro. Ker skuhamo preveč pašte, jo ponudimo še kanadčanom – pohvalijo...

Po neprespani noči in poletu zvečer se prileže počitek in relax. Sicer pa v Escamplero ni veliko drugih možnosti. Se spoznavamo z našimi sopotniki. Mlad moški je iz Milana (juhej, italijanščina, to znam!). Lani je prehodil Camino del Norte, letos pa gre Primitivo + Finisterra.

Gospod, španec srednjih let, Enrique, je štartal nekje sredi Norte... Z njim se bomo še veliko krat srečali.

Francoski par srednih let, GianPierre + Martinne, govorita tudi špansko, sta že prehodila vse mogoče poti. Najbolj sta navdušena nad Mozarabe, je lepa in osamljena pot, domačini so bili ful prijazni in pripravljeni piligrimom pomagati.

Kanadčana sta stara 78 in 77 let. Wow, noro!

Gospa iz Koreje (?, korejcev je največ), pa je ves čas v spalnici. V kuhinji je samo 1 miza, tako se vsi, hočeš-nočeš, družimo. Kako naj ohranimo »zasebnost«, ko pa smo na nekaj kvadratnih metrov 10 ljudi sestavljamo in razstavljamo nahrbtnike, pišemo sms-e, kličemo domov, se preoblačimo, jemo in prijemo, spimo in klepetamo, mažemo noge s kremo, ugotavljamo, kdo za katero ekipo navija in koliko Camino je že prehodil... Zasebnost je prva stvar, ki jo opuščaš... In vsi so z nasmehom na obrazu!

Prav lep večer je. Ob naši pašti sva brez težav spile 0,75 l buteljko belega španskega vina. Kar tako, za začetek Camino ;) Ob 20h gremo vsi spat.

Današnji obračun stroškov: 
8 € avtobus letališče - Oviedo
2 € credencial
5 € nočitev abergue
4 € kava na letališču
2 € "špeža" v marketu - večerja

Camino je lahko zelo poceni dopust z nepozabnimi doživetji.

Nadaljevanje: 2.dan:Escamplero – Cornellana. 8,5 ur, 25,5 km.