Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

nedelja, 19. november 2017

Lago Maggiore Marathon: pohajanje in tek

Prvi novembrski vikend smo se odpravili na tek ob jezeru Maggiore - Lago Maggiore Marathon (čeprav jaz tečem "samo" 10 km, ne 42 km, ampak tudi to je zame dosti in je dosežek). Prvi dan izkoristimo za izlet v okolici - Lago di Como in Verbania
Drugi dan zjutraj je bujenje že pred sedmo uro - čaka nas jutranji tek. Ker je za dan maratona deževna napoved in ker nismo sigurni, ali bomo  jutri sploh tekli. Tisti, ki tečejo daljšo razdaljo, štartajo že ob 7h, jaz pa imam še uro časa, preden me "poberejo" ob hotelu, da skupaj nadaljujemo. Ta čas se odpravim na sprehod na drugo stran od hotela, ne proti centru, temveč nazaj, proti kampu.


Ob jezeru so prijetne prodnate plaže. Novembra so povsem "naravne", poleti pa so tukaj ležalniki in senčniki in vse kar h plaži spada. Ko pridem do dela, kjer je prehod prav ob jezeru zagrajen z ograjo, privatna hiša,  moram nazaj na cesto. Cesta pa je zelo prometna, nobenega pločnika ali odstavnega pasu, po kateremu bi lahko hodili ob cesti. Zato se prav kmalu obrnem nazaj.
Jutro je turobno, tako kot je predvideno. Napovedan za jutri dež se več ne zdi tako nemogoč. 
Skupaj še tečemo do centra in nazaj; recimo, da smo se pripravili na jutri. V glavnem se odločimo, da jutri tečemo ne glede na vreme. Čeprav tisti, ki so že v dežju tekli, znajo povedat, da to ni nič prijetnega. Zato vseeno dopuščamo možnost, da bo jutri tako grdo lilo, da ne bo mogoče priti niti do štarta - do štarta imamo 2,4 km peš, saj bo cesta zaprta.  
Po zajtrku se odpravimo z avtom do dvorane, kjer prevzamemo štartne številke in pakete za tekače. Dobimo prav luštne majice, pa še nekaj malenkosti od sponzorjev. Pri informacijah povedo, da se teče v vsakem primeru. In nas gledajo malo s sočutjem. Lokalci pravijo, da ni deževalo že 3 meseci, da je dež nujen, a je škoda, da se ne zamakne vsaj za 1 dan.
Se vpišemo na še prazno tablo...
Za danes smo fraj, od začetka planiramo, da gremo malo raziskovati okolico. Znani Boromejski otoki so zelo blizu Verbanije. Bila je misel, da bi šli jih pogledat, a Metka je že bila in pove, da je to lepo videti spomladi, ko vse cveti. Na vsakem otoku so dvorci ali vile med lepo urejenimi parki. Danes pa je res tak turoben dan, lepote parkov niso opazne, vožnja z ladjico po jezeru pa najbrž ne bo prav prijetna. 
Zato izberemo drugo opcijo - Švico. Švica je tukaj tako blizu, da je škoda, da ne bi šli pogledat edino nevtralno državo v Evropi. Iz Verbanije do Švicarske meje je cca. 23 km, do prvega mesta v Švici - Locarno - pa je še 5-7 km. 
Peljemo se po cesti vse ob obali lago Maggiore. Pot gre skozi prijetno mestece - Cannobio, si ga zapomnimo, da bi se lahko tu ustavili, če bo čas in volja.
Na meji pokažemo dokumente, nas samo preštejejo in pogledajo, ali vsi imamo EU dokumente, več se ne poglabljajo. Znajdemo se v italijanskem kantonu Švice. In že takoj je opazna razlika z Italijo - urejene ceste in oznake na cestah, urejene hiše, pločniki in zelenice, čisto. Red. Švica. Čeprav je le nekaj kilometrov narazen z Italijo in "zgodovinsko" živi tukaj ta isti narod.
Locarno preseneti z dolgim uvozom do centra in ogromnim krožiščem. Vozimo do železniške postaje, poleg je veliko parkirišče. Parkirišče je plačljivo (potem so nam povedali, da bi v soboto se lahko brezplačno parkirali ob jezeru) in to ni poceni - 2 uri stane 4 €, nato vsakih nadaljnjih 20 minut (!) stane še 1 €. Vse to v švicarskih frankih, ki jih, seveda, nihče od nas nima. Z evri smo se čisto razvadili.


Locarno je prijetno mesto, med jezerom in hribi. V centru najdemo živahno ulico s trgovinami in bari. Kamor koli zavijemo proč iz centra - mirno je in skoraj ni žive duše. 
Ko sem brala o Locarno in gledala letake, ugotovila sem 4 posebnosti:
V Locarno že 70 let se vsako leto odvija odmevni filmski festival. 
Ponosni so, da je Locarno balneološko zdravilišče, kjer se od jezera z gondolo lahko dvigneš med Alpe. 
Po prvi svetovni vojni je bil tu sprejet sporazum, ki je zarisal tedanje (in mnogo sedanjih) meja v Evropi. 
V Locarno je dostopen za ogled večkilometrski model sončnega sistema v velikosti 1 : 1 milijarda. Tega pa tam še nisem vedela, tako nismo šli tega modela pogledati. 

Verjetno obstaja še kaj zanimivega o Locarno. Zame bo že za naslednjič.


Švicarska čokolada v vitrinah. To pa je vabljivo.


Zavijemo v nek bar, precej enostaven. Hitro ugotovimo, da je lastnik iz bivše Juge, srb ali makedonec. Poklepetamo, dovoli nam, da plačamo za pijačo v evrih, še nekaj evrov zamenja za plačilo parkirnine. 
Cene v Švici pa so kar "švicarske" - kapučin 2,50 €, kava + brioš - 5,50 €, vidimo reklamo MacDonald's-a - Big Mac meni stane 8,90 € (pri nas je nekje 5-6 € ali celo manj)... 
Mesto je krasno, škoda, ker ni sonca, ko je vse še lepše.






Katoliška cerkev San Francesco:
Zadnji znaki jeseni:


Najbolj posebna in zanimiva stavba v mestu (vsaj teh, kar smo jih videli) - je dvorec Visconti, zgrajen v 13. stoletju. Zadnjih 500 let je dvorec večkrat menjal lastnike, bil je večkrat tudi porušen, pa ponovno zgrajen, včasih so ga preuredili v trdnjavo, nato zopet v dvorec. Trenutno je v dvorcu muzej, ki se ponaša z zbirko rimskih stekel. Kotni stolp pripisujejo projektom Leonardo da Vinci. 


Grb na prehodu v dvorec:




Moderna umetnost:
Pogled na hribe nad Locarno. Iz centra na vrh hribov se vzpenja vzpenjača, nato še gondola, možno je priti čisto na vrh. 


V parku:
Center, peš cona in glavni trg (Piazza Grande - pripravljajo za drsališče, zato trg sploh ni bil lep in ga nisem slikala) so v Locarno nekoliko odmaknjeni od obale jezera. Tukaj je živahna postaja redne povezave po vodi z drugimi kraji ob jezeru. 
Na drugi strani jezera je hrib zavit v meglico... 
Ob jezeru je promenada, ne enem delu so stojnice z izdelki domačih obrti. Simpatično.








Rožice živih barv me kar presenetijo, tako siv dan je.




V Locarno se zadržimo okrog 3 uri, v tem času uspemo na kavo in ogledamo bližnje trgovine, naredimo krog po centru mesta in ob obali jezera. Za bežen in površen ogled mesta je to skoraj preveč. 
V Locarno ne gremo na kosilo, sploh ni videti restavracij, kar pa najdemo, se nam zdi, da imajo neprimerno visoke cene.
Se vrnemo v Italijo in se ustavimo v Cannobio. Z glavne ceste so zelo jasne oznake za parkirišče. Potrebno se je držati smeri proti jezeru, a čisto do obale ne prideš, parking se skriva nekje ulico ali dve proč. 
Cannobio je majhno mestece, vsega 5000 prebivalcev. Pravzaprav naziv "mesto" so dobili šele leta 2006. Je pa prav lušten kraj, s prijetno promenado ob morju jezeru, zavitimi tlakovanimi ulicami, nekaj restavracijami... Skoraj je škoda, da smo tu že popoldan in se novembra tako hitro dela tema... 
Kot se za italijane spodobi, je tukaj polno barov in restavracij ter raznih "domačih" gostiln. V Italiji že ne moreš biti lačen in žejen.... 


Promenada ob obali jezera:
Ker je kraj tako lušten in ker nas popade veselo razpoloženje, se z veseljem fotografiramo ob jezeru... V Locarno ne vem, če sem koga slikala, nekako "ni potegnilo".


Utrinki iz Cannobio:




















Uro ali dve za Cannobio je tudi dovolj, za sprehod po mestu in postanek za pijačo ob jezeru.
Na povratku se zopet ustavimo v športni dvorani. Stena z našimi podpisi je že polna tudi s podpisi drugih.
Sledi več ekipnih slik v majčkah od maratona. Že slutimo, da jutri bo prav malo slik. Po dežju ne bo šlo...




Zvečer se vrnemo v naš hotel - Beata Giovannina. Pri nas je krasna restavracija in pizzeria, očitno zelo popularna pri domačinih. Natakar nas najprej vpraša, če smo rezervirali. Kje pa... Sploh nismo na to pomislili. Še dobro, da nam najde mesto, sobota zvečer je, ogromna restavracija pozneje je nabito polna... Pizze in pašte so odlične. Cene so za Italijo v redu. 
Po večerji se spet vrnemo v Verbanio, tokrat ne gremo v center, ampak še naprej, za reko, v predel, ki se je nam podnevi zdel bolj moderen in živahen - Intra. Ugotovimo, da je zvečer tukaj še večja tuga, kot kjer koli drugje. Naredimo kratek krog, začne rositi, zato se vrnemo nazaj v center, v Pallanzo, tam vsaj poznamo en bar, ki je odprt zvečer. 
Intra:


Napovedan dež je že zelo blizu...
V centru gremo še pogledat, kje je točno start in finiš, kako je vse postavljeno. Slikamo se, "za srečo" pri ciljni črti. Enako smo naredili lani v Gardi - večer pred tekom se slikali na ciljni črti. Danes že z dežniki... Vedno bolj se sprašujem, kako bomo jutri tekli in predvsem - kako se bomo opremili.
Zbudimo se v deževno jutro. In to pošteno dežuje. Pod okni hotela ob cesti opazujemo volonterje in organizatorje, kako postavljajo postajo s pijačo za tekače, postavljajo tudi oznake na cesti... Vse to pod dežjem... 
Od živcev za zajtrk komaj kaj pojem. Nikakor ne morem si narediti sliko - kako priti 2,5 km do štarta, (peš!), tam na dežju in mrazu čakati štart, nato eno uro teči, nato se vrniti (peš!) še 2,5 km v hotel. Vse to mokra in pod dežjem??? Najmanj me skrbi tek, saj se takrat segreješ... Čakanje pa me močno sekira... 
Trudim se vsaj do štarta priti s suhimi nogami - superge zavijem v vrečke. Čez vetrovko pa si povlečem najlon pelerino, tisto od AMZS oz. ki jo kupiš povsod za 1 €. Da jo lahko potem lahko strgaš in vržeš proč. 
Samo pet nas gre dejansko teči, ostali nas čakajo v hotelu. 
Komaj iztisnem iz sebe nasmeh za fotko. Najtežje je stopiti iz stavbe v dež in v luže. Ampak ne odstopamo. Ne vem, a je to trma ali vztrajnost... Ker meni se pa res ne gre za rezultat... Nič, gremo laufat, november rain gor ali dol.
Vrečke, ki sem jih obula čez superge, že čez 200 metrov začnejo prepuščati vodo. Pred štartom jih vržem dol. Do štarta tečem skoraj celotno pot. Se spet sekiram - če že zdaj tečem - kako bom tekla potem sam tek? Jaz nisem za prav dolg tek... 
Dokler pridemo do štartnega šotora, se že segrejemo, zelo pomaga kapa s šiltom, da ne dežuje v obraz, in tista najlon pelerina. Edino mraz je v roke, v prste, rokavice sicer imam, a bi se takoj zmočile. 
Nekoga prosimo, da nas s telefonom slika v štartnem šotoru, nato gremo na štartno črto.
Od skoraj 10 tisoč prijavljenih, nas je ta dan teklo le 1600 tekačev, skupaj za vse razdalje in kategorije, vključno s profesionalnimi športniki, ki so imeli tekmovalni tek. Amaterjev, kot smo mi, je bilo še veliko veliko manj. 
Enkrat, ko imaš mokre noge in si v glavnem itak moker, postane ti vseeno, postane ti zabavno, le ustaviti se ne smeš - da ne zmrzneš. Na štartu smo plesali in skakali, vrteli so nam prav dobro glasbo. 
Tek pa je bil... tek je bil super. Jaz sem naredila svoj najboljši rezultat doslej. Ni bilo gužve, ni bilo vroče, proga je brez večjih vzponov, dež te vseeno malo preganja in enostavno te ne pusti, da upočasniš, se obotavljaš ali malo popuščaš... Navijačev pa je bilo res malo, zato vse pohvale tistim volonterjem, ki so stali več ur ob cesti pod dežjem in nas spodbujali in nam ploskali. 
Slikce mojega finiša z uradne spletne strani, zato so z logotipom. Če bi želela brez - bi jih morala odkupiti... 


Po teku smo morali še laufati nazaj do hotela, tako namesto predvidenih 10 km, smo tekli kar 15 km. 
Slobodanka, pravi "narodni heroj", se je pripravljala na 33 km tek, prvič tako razdaljo, in ne glede na pogoje, je pretekla vseh 33 km. Uspela sem jo slikati, ko je tekla mimo hotela, jaz sem takrat bila že iz vročega tuša in oblečena v suha oblačila. Ko sem jo videla teči mimo, so se mi kar solze naredile v očeh. Neverjetna je! Ni pa bilo lahko, vrnila se je v hotel čisto premražena in izčrpana... 

Res je bil ta deževni tek posenbo doživetje, vesela sem, da sem vseeno tekla, ne glede na pošten dež in 9 °C. Škoda za organizatorje, ki so se trudili pripraviti prireditev, na koncu pa ni bilo smisla - po teku je vsak dobil medaljo in se čim prej odpravil na suho. Tiste proslave, ki ti pričarajo lepo vzdušje, tukaj ni bilo... Škoda... 

Po tem, ko smo se vsi segreli in posušili, smo se odpravili proti domu. 6 ur vožnje po dežju, po prenatrpanih avtocestah, po temi, bilo je vsekakor naporno. 
Za pozno kosilo se ustavimo na Avtogrilu, pašto v Italiji povsod naredijo dobro.
Je pa pravi izziv za tankati avto - komaj smo razvozlali:
- selfservis in plačilo s kartico na avtomatu (brez da greš noter na blagajno) - je najceneje, cca. 1,37 /l
- selfservis in plačilo na blagajni - 1,40 € / l
- natoči uslužbenec in plačaš na blagajni - 1,80 € / l
Vse na isti črpalki. Seveda, se najprej zapeljemo na prazno točko, kjer gorivo toči njihov uslužbenec. Pravočasno zgruntamo, da to nas bo drago stalo, se premaknemmo na sosednjo pumpo in sami potisnemo ročko v tank. :) Na lokalnih cestah, ni na avtocesti, je gorivo mičkeno ceneje...

Naslednji tek pa bo v Umagu - tradicionalni Ho-Ho-Ho run 26. decembra.

Ni komentarjev:

Objavite komentar