Camino Primitivo. 3.dan: Cornellana – La Espina. 8 ur, 20 km.

Sončno, 24°C

Tako lepo je bilo spati v samostanu, da poležavam v postelji še vse do 8.ure, kar za razmere na Camino je zelo pozno. Običajno vsi vstajajo najkasneje do 7h. Danes pa... Sploh ni občutka za čas. Zajtrk, na pot se odpravimo prav po nedeljsko – ob 9h. 

Danes je planirana nedeljsko kratka etapa – 18 km do Bodenayi, albergue je že rezerviran, nič se nam ne mudi...

 Megla je samo nizko v dolini. Takoj za samostanom se pot dvigne in po 500 metrih smo že ven iz megle.

Zvečer se bomo pogovarjali s francoskim parom, Martinne in GeanPierr-om, – nista našla poti okoli samostana in celih 10 km do Salasa sta hodila ob cesti.  

samostan v Cornellani

Ko se pot vzpne nad naseljem, se nadaljuje po pobočju hriba, okrog vzpetine Alto de Sant Eufenia. Ko zavejemo za ovinek na severno stran hriba, stopimo že spet v meglo... 

Na tem predelu se očitno ukvarjajo z živinorejo, celo jabolka so bolj taka, za živino. Čeprav smo jih spotoma pobrali in pojedli, kjer lahko, niso nikjer bile kaj prida dobre. 

Po dobri uri hoje pri neki tovarni je prva možnost za kavo – postavljen je aparat s kavo in prigrizki, zraven pa so stoli in miza. Slobodanka si vzame kavo, jaz samo počivam. Ugotavljamo, da letos sploh nismo tako utrujene, nič zaskrbljene, samo uživamo. Kaj pomeni, da to ni prvi Camino in že približno vemo kaj in kako. 

 Danes ponovno opazujemo čar dvigovanja in odpiranja megle... 

Pred naseljem Quintanas se pot spusti v dolino. Del poti hodimo med polji s koruzo. Naselje je na hribčku, najbolj pade v oči simpatična cerkvica. 

Nato se pot znova dvigne in se vrne v gozd na pobočje hriba. Prava gozdna potka, čeprav cesto in reko malo nižje v dolini pod nami slišimo ves čas.
Stari horreo:

Reko prečkamo po 300 let starem mostičku - puente de Casazorrina:  

Nekaj čez poldan in čez dobrih 10 km smo v mestecu Salas. Postane sončno, temperature se dvignejo na 24°C. Salas je majhno mesto, 2 vzporedni ulici vodita v center. Nekatere hiše so zelo lepe.  

Posebnost mesta je glavni trg La Campa. Tu je gotska cerkev, pa palača Valdes-Salas in stolp. Vse je na enem trgu in je prav luštno. Na vogalu je mini market, na srečo v nedeljo je odprt, kupimo košček kruha in par fet pršuta za kosilo.

 Najbolj pa čakamo, da se nam prikaže bar La Luciana, za katerega je že v vodniku navedeno, da imajo tukaj res veliki sendviči in brioše. Briošev je sicer ob poldan že zmanjkalo, imajo pa domače pecivo »biscoccio«, ki je prav dobro s kavo. 

Tu na trgu srečamo brazilko, ki včeraj v samostanu v celem večeru ni spregovorila ene besede. Takoj za nami na trg prideta 2 mlade švabice, sta zapustile albergue še pozneje kot me. Grem plačati kave in pecivo, pa kuharica mi pomoli še 2 vrečki, noter je nekaj zavito v alufoljo. Na vsak način želi, da to vzamem s seboj, pravi – »para Camino«. Spakirala nam je nekaj za pod zob, za na pot. Vsaka sva dobila en mali sendvič s salamo. Čisto sem ganjena.

 Po daljšem postanku, martinčkanju in uživanciji na trgu v Salasu, se odpravimo dalje.

 Naša pod gre tokrat pod hribom, avtocesta je visoko nad nami.

Pot gre v glavnem po gozdnih pobočjih hribov, delno po še starih rimskih poteh. Vmes je nekaj vasic, edino mesto danes na poti je Salas. Pot danes ne ponuja nekih izjemnih razgledov, je pa lepo in umirjeno. 

 Nekaj kilometrov za Salasom zavijemo s poti do slapa Nonaya. Je označeno in prav lepo je. Slobodanka se seveda sezuje in gre v vodo, jaz fotografiram. 

Za slapom se vrnemo na pot ob starem mostu. Ponte Carcabon, še rimski. 

Tukaj se pot začne vzpenjati, se komaj vlečem in žal mi je, da se nisem ustavila za daljšo pavzo pri mostu, bil je lep plac v senci. Vroče je, gozda, in s tem sence, je konec. Preobujem se v superge in oblečem kratke hlačke, da je malo lažje. Slobodanka se maže s sončno kremo. Za malico se ustavimo na vrhu dolgega vzpona, čisto ob pašniku, namestimo se kar na kamnito ograjo. Študiramo, če bodo prišle krave preveriti, kaj imamo danes za kosilo. 
Od Salasa do tu je približno 5 km, smo se pa povzpeli 430 metrov višje. To je Primitivo - vzponi in sestopi.  

Ta čas nas en za drugim prehitevajo drugi piligrimi. Poklepetamo z mladim nemcem, ki je na poti »dobil« že prav dolgo brado. Za albergue v Bodenayi nima rezervacije, je pa namenjen tja... Vedno bolj sva vesele, da sva albergue rezervirala. Ko hodiš, ne vidiš skoraj nikogar, ko pa se ustaviš, pohodniki te začnejo prehitevati, takrat se zavedaš, da nas je kar precej na tej poti. 

 Malo čez 4 uro prideva v Bodenayo, to je čisto mala vasica, ima mogoče 10 hiš. 

cerkev Santa Maria de Bodenaya

 Pred albergue so že drugi romarji.

David, ki albergue upravlja, nas zelo lepo pozdravi. Ko pa se začnejo formalnosti, ugotovi, da nama je rezerviral samo eno posteljo. Takoj prizna, da se je zmotil, a da zdaj prostih postelj več ni in naj gre ena dalje. Oooo! Slobodanka mu pove vse živo, jaz ne morem, ker moja španščina ne zmore toliko. Slobodanka je celo pripravljena spati na tleh, a David je nepopustljiv – vse je predvideno le za 18 oseb, od skupne večerje do vse opreme. Ne dovoli, da bi nas bilo 19. Toliko bolj sva jezne, ker je bradat nemec le dobil posteljo. Očitno zadnjo. Malo se še prerekamo. A Davidu je prav vseeno, niti noče poklicati v naslednji albergue, da bi videl, če so tam še prosta mesta.

Na srečo naslednji kraj je le 1,2 km naprej, La Espina, in sta tam 2 privat prenočišča, 12 in 16 mest. Se odpraviva tja. Jezne. Ker cel dan, prepričane, da imava zagotovljene postelje, sva se čisto počasi sprehajala in uživala.

Še dodatno se jeziva, da je nedelja, vse trgovine so zaprte. Ker sva bile prepričane, da naju čaka večerja in zajtrk v albergue, prav nič nimava za večerjo. Samo par kosov kruha in pršuta, kar je ostalo od malice na poti. Jezne na Davida – če bi imele rezervacije, se ne bi tako pozno odpravile iz samostana, se ne bi obirale okrog. A proti koncu tega kilometra se malo spihamo in se odločiva, da vse kar se na poti dogaja, je že zato, ker tako mora biti... Itak, če bi ostali v Bodenayi po vsem tem, ne bi bilo prijetnega vzdušja.

La Espina ni nič kaj zanimiv manjši kraj, nekoč je bil bolj pomemben, tu so se križale stare poti v notranjost Galicije in tiste, ki gredo na sever proti obali. Že v srednjem veku sta bila tu 2 prenočišča za romarje in bolnišnica, ki je bila med najstarejšimi v Asturiji. Ravno tu, na tem križišču, je imel manjšo prometno nesrečo leta 1954 takrat še bodoči Papa Giovanni XXIII, ko je potoval proti morju.

Se odločiva za drugi albergue La Cruce, skoraj na izhodu iz naselja, samo zato, ker lastnica albergue ima v lasti še market poleg, upamo, da mogoče bomo lahko kaj nabavile za večerjo. 
V albergue sta že naša 2 francoza – JeanPierre in Martinne (na sliki spodaj je tista v rumeni majici) ter še en starejši avstralec. Albergue je osnovno opremljen, a ima vse potrebno. Ko pride lastnica, Carmen, pove, da prihajajo še 5 oseb iz Salasa. Zato se medve iz skupne spalnice za 10 oseb premakneva v sobo poleg kopalnic, manj je luštno, a sva same. Carmen je strašno prijazna, odpre nam market. Ne moremo se upreti, da ne bi spet kupile steklenico vina, da proslavimo »razplet zapleta« z albergue, kupimo nekaj riža. V bistvu vidimo, da se je vse dobro izteklo – namreč po poti se Slobodanka ni mogla upreti, da ne bi pobirala gobe, imamo 5 ali 6 lepih velikih dežnikov. V Bodenayi jih ne bi mogli pripraviti, ker ni kuhinje za stranke. Tukaj je kuhinja še kar zadovoljivo opremljena, tako je bilo lih prav in s pohanimi dežniki in rižem z gobami nahranimo še francoze in avstralca. 

Zgodbe popotnikov na Camino so vedno zanimive. Ogromno različnih ljudi, vsak s svojo zgodbo in še z neko v srčku skrito mislijo ali težavo, vsi smo tu, na eni poti. Dolgo klepetam z avstralcem (na sliki je v rdečem puloverju. A ni pravi Božiček? Mogoče pa je, samo ni želel priznati...). Ima 75 let, hodi že tretji Camino. Ni maral Norte. Zdaj pa dela kratke etape – največ 15 km. Zato njega ne bomo več srečali, gre 2x počasneje.

Ob pol osmih pridejo še tistih pet iz Salasa – 2 aregntinca, 2 španca in eden iz Južne Afrike. Vsi so stari nekje 25-35 let, spoznali so se na Camino in sedaj hodijo skupaj.

Carmen, ospitallera, je zelo prijazna in prijetna. Svetuje nam glede načrtov poti za naprej, da naj obvezno v Borresu preverimo vremensko napoved za pot čez hribe, za Hospitales. Zvočna izolacija v albergue je pa res slaba, še do poznega poslušamo 5 zamudnikov, kako si kuhajo, pa pospravljajo, pa debatirajo. Nato poslušamo, kako otrok v stanovanju nad albergue (albergue se nahaja kar v stanovanjskem bloku) skače in se igra. A naposled je tišina.

Preden gremo spat vidimo, da zunaj začne deževati... Joj, sovražim to.

Stroški dneva: albergue: 5 €

Kava v baru 2,80 €

Market – 5,10 €

Nadaljevanje: 4.dan: La Espina – Borres. 8,5 ur, 28,5km.