Camino Primitivo. 2.dan: Escamplero – Cornellana. 8,5 ur, 25,5 km.

Sončno, 22°C

Noč je zelo mirna. Čeprav slišim vsakega, ki gre mimo ali se obrača, se zelo dobro naspim. Lani sem imela velike težave in prvih 3 dni sploh nisem mogla spati v skupnih spalnicah... Od 6h dalje se vsi začnejo zbujati. 15 minut pred sedmo vstanem tudi jaz. Skromen zajtrk – hvala Barcafe za enkratne doze turške kave :) – kava in biškoti. Rucak spakiram lepše kot doma, je pa še vedno čep poln – manjkajo stranski žepi, ki se razširijo.

Ob 8h – štart. 

Čisto megleno jutro, tako kot je »ponavadi« na Camino. Sveže. Slikam mokre pajčevine. Spotoma poberem kako robido. Jabolka so vsa skrita za ograjo. To se je potem izkazalo kot značilnost v Asturiji – sadovnjaki in njive – vse je ograjeno vsaj z žico. Zaščita pred živali in brezobzirnimi romarji?

Vse je zavito v meglo, po svoje prav čarobno.

Bela kapelica Fatima di Valsera.

 Zjutraj greš vedno hitro. Ves čas je pot v megli, deloma ob reki Nalon. Razgledov ni nič, vse je megleno. Vse, kar ni v rucaku, je polno vlage. 

Ob 10h se ustavimo na kavo v baru Casa Aurina v naselju Penaflor. Do tu sva prehodile že skoraj 10 km. Do zadnjega trenutka ugibava, če je bar odprt ali ne, tako prazno je v naselju. Megla naredi vtis, kot, da sva v zapuščenem mestu, kot, da so prebivalci zbežali nekaj let nazaj proč. Bar na srečo dela, imajo tudi domače pecivo, od Slobodanke navadim se ga imenovati po-špansko – »biskočo«, to pa si moram zapomniti…

 Za barom prečkamo most čez reko.

 Megla se opazno dviguje in skoraj se že vidi na drugo stran reke. Srednjeveški most tu stoji že iz 12. stoletja, ob poplavah je bil večkrat uničen, a vedno so ga ponovno vzpostavili.

Ravno nasproti mosta je 200 let nazaj bila bitka, ko so španski vojaki ustavili francosko vojsko med vojno za neodvisnost.
Cerkev San Juan poleg je še nekaj 100 let starejša, nekoč je bila zraven bolnišnica.

Za mostom počasi pot preide v eno lepo dolino, med polji, okrog pa so griči. Bilo je prav neverjetno zanimivo spremljati, kako se oblaki dvigujejo, kako se meglica odpira, kako se počasi pokaže sonce in modro nebo... V roku pol ure se je dan iz turobnega meglenega prelevil v prekrasen sončen.

 Ob 11h sva v Grado. Še preden prideva v mesto, se pokaže sonce. Lepo!!! Mesto je simpatično, spominja na lanski Padron. Potem sva se še večkrat zavedala, da mnoga mesta in naselja na poti letos so nas spominjali na lani obiskane kraje na poti... 

 Za Grado so značilne zanimive hiše v kolonialnem slogu, ki so jih gradili tisti, ki so se vrnili iz Amerike. Hiše so prav eksotične, s stolpiči in terasami, balkoni in drugimi »odvečnimi« elementi. 

 Ena teh je Casa Blue.

 Danes je sobota, tržnica pa je, žal, jutri. Menda je zelo zanimiva. Prijetna punca v TICu svetuje kje kupiti lokalni sir Afuegal Pitu. Želimo ga poskusiti, delajo ga samo tukaj. En domačin nas ustavi po poti, vpraša, če hodimo Camino, zanima ga, katere čevlje je bolje izbrati za na pot. No, on pove, da sam tega sira ne mara, da pa je to res lokalna posebnost. Sir dobimo kar v supermarketu. Sir Pitu iz Grado pa velja za najstarejšo vrsto sira v Asturiji, nekoč so ga uporabljali celo za plačilo davka.

 Na trgu pred cerkvijo se ustavimo, ravno je poroka. Malček opazujemo dogajanje. Počakamo, da se pripelje nevesta, nato pa gremo dalje.

Nato naša pot gre čisto pod soncem. O jutranji megli niti sledu. Postane res vroče. Čeprav telefon kaže samo 22 stopinj. Pot pa vedno bolj se vzpenja v hribe. Čaka nas "vzpon dneva" na Alto del Fresno na višino skoraj 400 metrov nad morjem (Grado je na višini nekje 30-50 mnv) do razcepa za Cabrunano.

Ko je čas za kosilo, samo iščemo senco in primeren kraj za se ustaviti. Najdemo ga na stopnicah velikega horreo (v Asturiji jih imajo tako velike), kar na sredini vzpona za Villapanado. Po strmem vzponu na soncu sva čisto zdelane. Le kako ljudje hodijo Camino ob poletni vročini?

Za kosilo imamo pašto od včeraj (danes je še boljša!), sir iz Grado (mehki sir za namazati, podoben Philadelfiji, okus je specifičen), orehi, ki smo jih nabrali na vzponu proti Villapanadi. Manjka samo kozarec vina. Voda iz plastenk je že precej topla.

Dokler jemo nas prehiti francoski par. Povabimo na pokušino sira, dovolj je za vse. GianPierre poskusi sir, hm, tudi on se strinja – nič posebnega. 

Po kosilo je veliko lažje nadaljevati pot. Tudi počitek zelo dobro dene. Na Primitivo sva se navadile na vsakih nekaj ur (vsaj 3-4) sezuvati čevlje, da se noge malo spočijejo in da jih "preluftamo". Zelo pomaga.

Na Alto del Fresno (smo že na 350 metrov nadmorske višine) lepo pihlja, nato pa sledi samo sestop. Zdaj pa me prehitevamo francoze. Martinne ima težave s stopali. Razmišlja, če bi se ustavila v prvem albergue, ki bo ob poti. 

 Tu v bližini je odcep za velikokrat pohvaljen albergue v Cabrunani, a za nas je še prehitro za zaključek dneva.

 Potem je sestop in je lažje. Po slikah se vidi, da je pošten klanec in da sem čisto zdelana od vročine in vzpona.

 Ko se spustimo s hriba, pot gre skozi lepo vasico San Marcelo, vse hiše so lepo porihtane, vse je v rožicah.

 Asturijski horreo:

Primitivo je tako prekrasen, za tistega, ki uživa v naravi in razgledih, to je prava pot. Včasih grem in si mislim - kako srečo imam, da lahko vse to vidim... 

Naslednje naselje je Doriga, v srednjem veku je bil tukaj prav pomemben center za romarje. 

V naselju je lepa kamnita cerkev Svete Evlalije. Na njivi poleg cerkvi starejša domačina, najbrž mož in žena, se kregata okoli kopačice – kopač crkava in verjetno en drugega uči, kako je prav z njim delati... Real life...

 Na poti 100 x pogledam v zemljevid poti, nikakor si ne morem zapomniti nazive krajev na poti in kam imamo namen priti – Villapanada, Cornellana, Cabrunana... 
Bolj, ko se nabirajo kilomentri, več postankov potrebujem.

Pred Cornellano se ustavimo ob reki Narcea – ohladimo noge. Reka je kar precej velika. Zraven mostu je nek plac, kjer se zbirajo ljudje, tukaj lovijo losose, menda jih je res veliko. Ogromno je ribičev, prihajajo sem s cele Španije, ugibamo, če je danes kaka prireditev. Sobota. 

Ta rožica je simbol Jakobove poti, pozabila sem, kako se točno imenuje, a je prav ime rože nekako povezano s Santiago. 

 Cornellana je majhno naselje ob cesti, simpatično. 

 Albergue tukaj je v samostanu – prečudovito!

 Vhod na dvorišče albergue je čez posebna vrata Puerta de la Osa – Medvedja vrata. Po legendi medvedjica naj bi zaščitila deklico, hči vladarja iz Doriga, ki se je izgubila v gozdu.

 Samostan v Cornellani je iz leta 1024, osnovali so ga v bivši rimski vili, potem še precej povečali. Že sedaj se pripravljajo na praznovanje 1000 let. Ni kar tako! Sedaj tu ni nikogar razen romarjev. Romarje pa tukaj sprejemajo in zanje zelo lepo skrbijo že vse od 12.stoletja. Dvorišče samostana se kar tako imenuje – patio del Peregrino. 

 Ogromno dvorišče, 2 spalnici po cca. 14 mest, odlični kopalnici, popolno opremljena kuhinja, celo je nekaj zaloge hrane. Zopet ustvarjamo – pašta s tuno, vino, paradajz, sir iz Grado. Krasno!

Po večerji greva še malo na sprehod. V cerkvi poleg samostana je lih krst otročička, verjetno ciganska družina. Vsi ravno vstopajo v cerkev, me takoj za njimi, za nami pa še nek romar... En čas spremljamo obred, nato greva malo po mestu, pa nazaj v naš samostan. Ne vem, če naredim krivico mestu, a predel okrog samostana je najlepši. 

Cornellana: 

 Naš samostan pozno zvečer:

Večer ob vinu in prebiranju napotkov za pot jutri. Slobodanka ugotovi, da je možno rezervirati posteljo v albergue v Bodenayi, kjer načrtujemo prespati jutri. Imajo samo 18 postelj, za 10 sprejemajo rezervacije, ostalih 8 pa pustijo za tiste, ki pridejo brez rezervacije. Slobodanka jih pokliče in dobi rezervacijo za zadnje 2 postelje... Ta albergue ima veliko pohval, pa še skupno večerjo pripravljajo. 

Stroški dneva: 

albergue: 5 €

Kava v baru 3,45 €

Market – 5 €

Nadaljevanje: 3.dan:Cornellana – La Espina. 8 ur, 20 km.