Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Jezero Como in jezero Maggiore

Prvi novembrski vikend je bil rezerviran za tek v Italiji, na lago Maggiore (lago v italijanščini pomeni jezero in na Primorskem nobeno jezero v Italiji nihče ne imenuje drugače, kakor lago ;) zato sem 3x pogledala, kako sem napisala naslov posta).
Lani smo se udeležili teka ob Gardskem jezeru (Garda Trentino half marathon), bilo je krasno, priložnost smo izkoristili še za izlet v okolici. Zato letos smo se že maja meseca prijavili na podoben tek - tokrat v Verbaniji ob lago Maggiore.
Do jezera Maggiore je približno 6 ur vožnje, a pot malček skrajšamo in se najprej ustavimo v mestu Como ob jezeru Como. A tudi do tu smo se morali voziti po prepolnih italijanskih avtocestah vse do Milana in še malo naprej.

lago di Como

Avtocesta gre skoraj vse do mesta Como, ki je prvo ob jezeru, če prihajaš s strani Milana (zato smo se tam ustavili, ker nam je bilo najbližje). Avtocesta od Trsta do Milana stane 28,50 € (vsakokrat v Italiji in na Hrvaškem pomislim, kako se splača imeti vinjeto), nato še par cestninskih postaj, kjer plačaš po par evrov.

Como je precej na široko razvlečeno mesto, vozimo se, dokler ne zagledamo jezera. Tik pred nabrežjem je velika garažna hiša, vozila do 2 m višine brez težav se parkirajo noter - mi smo bili s kombijem in nismo bili sigurni, koliko je visok, ampak je šlo, celo z majhno rezervo.

Takoj se spustimo do obale jezera, tukaj se vidi le majhen delček jezera, večji del "zavija" za rt. Jezero je obdano s precej visokimi hribi. Vse skupaj je zelo lepo in še najbolj podobno deluje kot, da bi Portorož prestavili na Bled in v Bohinj... Spomnimo se, da tu nekje ob lago di Como je kupil vilo George Clooney. Napnemo oči, če bi se kje sprehajal :)

V parku ob jezeru nas presenetijo pisani trakovi, pripeti na drevesa. Kaj je to, v čem je poanta, - ne, ne vem... Sklepamo, da je kaka umetnost...

Čudovit jesenski dan je kot nalašč za sprehajanje. Ker smo v mesto zavili čisto po naključju (spomnili smo se tega med potjo), nihče ni bil pripravljen, kaj se tu da videti in kam je treba iti. Mislim, da je bistvo ob obali jezera, zato smo zadeli...

Sicer Como je precej veliko mesto, nekako kot Maribor, in je tudi zelo staro, več kot 2000 let, a ob jezeru vsega tega se ne čuti toliko. Vse je zelo ležerno, umirjeno, bolj turistično. Velika marina, bari, parki, restavracije ter promenada ob jezeru.

Sledi prva od mnogih skupinskih slik. Jaz ne morem, da ne fotografiram...

Zanimiv monument sredi jezera:

Skoraj ob jezeru je spodnja postaja vzpenjače, ki se dvigne na hrib k naselju Brunate. Vzpenjača obratuje že 120 let, konec 19. stoletja se je Como in celoten ta del Italije zelo razvijal, s tem tudi javni prevozi. Brunate je majhno naselje, lokalna cerkev San Andrea je označena na vsaki reklami, morda je zelo lepa ali stara, ali pa oboje. Na vrhu hriba je veliko pohodnih poti in celo pozimi se da teči na smučeh. Spodnjo in zgornjo postajo povezujeta par peš poti, tista, mimo samostana, naj bi bila zelo lepa, mora pa biti kar zahtevno hoditi gor, saj je velika višinska razlika. Jezero in spodnja postaja se nahajata na višini 200 metrov nadmorske višine, zgornja postaja pa je na 700 metrov. Od zgoraj je prelep pogled na ta del jezera in Como in malček mi je žal, da nismo šli gor. Cena vožnje je nekje okrog 5 evrov, točno pa se ne spomnim.

Mi nadaljujemo naš sprehod ob jezeru.

Po jezeru je zelo razvit prevoz s trajekti in čolni. Videli smo več postaj, kjer ljudje čakajo. Vsekakor s čolnom tukaj se da veliko hitreje premikati, kot z avtom, veliko je hribov in je jezero čisto izrezljano...

Ob koncu promenade je velika fontana.

Na drugi strani jezera se vidi dvorec, pravzaprav to je vila - vila Olmo, tukaj je bival celo Napoleon.
Zanimivo je opazovati pristajanje letala na vodi. Na vhodu v mesto na zemljevidu smo videli oznako za letališče, ampak na vodi, nismo mogli razumeti, kaj so s tem mislili. Ja, točno to - letala tukaj pristajajo na vodi.

Par ur nam je dovolj za sprehod po mestu, dobili smo predstavo, kakšen Como je, zato že hitimo dalje, do lago Maggiore, kjer je naš hotel in kjer v nedeljo tečemo. Novembrski dnevi so kratki, v Italiji je tema že okrog petih popoldan.
Od Como do Verbanije ob lago Maggiore je še dobra ura poti, večinoma so avtoceste. Tudi jezero Maggiore je popolnoma nepravilne oblike, kot dolga glista z nogicami, cesta gre skozi številne predore, večinoma ob obali. Se razveselimo, da je naš hotel tik ob jezeru - hotel Beata Giovannina, je pa od tukaj do centra še 2,4 km poti, dobre pol urice peš.

terasa hotela Beata Giovannina

Dokler ni še čista tema, se odpravimo v center. Verbania je skupek nekdanjih posameznih naselij, ki jih je Mussolini združil v eno mesto - naš predel je Suna, potem je center, staro mestno jedro, Pallanza, za centrom, čez reko je bolj moderni predel s trgovinami in shopping centri - Intra. Ob jezeru je lepa promenada skoraj celotno pot od hotela do centra, le na začetku en delček poti je ob cesti, cesta pa je precej prometna.

Pogled iz hotelske sobe (in naša soba ni imela direktnega pogleda na jezero, bila je bolj od strani, iz nekaterih sob je razgled direktno na vodo, prekrasno!).

Še zadnji žarki novembrskega sonca. Za jutri je napovedano oblačno, za nedeljo, ko tečemo, pa dež. Še vedno se nam to ne zdi mogoče, tako lepo vreme je, le iz kje bo deževalo?

Lago Maggiore je drugo največje jezero v Italiji, takoj za Gardskim. Je pa tu že zelo blizu Švica, ki si deli jezero z Italijo.

Utrinki iz Verbanije:

Tu med Verbanijo in Streso so znani Borromejski otoki, na katerih so čudoviti parki in vile. Razmišljali smo, da bi jih obiskali, a raje smo si vzeli dan za izlet na švicarsko stran. Na otoke je lepo priti spomladi, ko vse cveti, pa tudi je bolj toplo za plovbo.
Majhen otoček San Giovanni pred centrom Verbanije:

Pallanza, nekakšen zgodovinski center:

V eni uri se sprehodimo skozi mesto, v ulicah je nekaj prav dobrih slaščičarn, a zdaj se že šparamo za večerjo. Se namenimo vrniti v mesto po večerji.

Po večerji, po deveti uri je mesto popolnoma mrtvo, čez dan je bilo vsaj nekaj sprehajalcev. Slaščičarne so že zaprte, komaj najdemo odprt bar - pod oboki neke upravne stavbe v samem centru.
Ob obali jezera je spomenik partizanom, ki so jih tukaj pobili leta 1944: