Križarjenje po Dalmaciji: Stomorska - Omiš - Split

To je zaključni post o križarjenju po otokih Dalmacije. Začetek je bil tukaj.

Stomorska (Šolta)

Zjutraj greva še na sprehod po naselju, tokrat v smer ven iz centra, ob obali. Počitniške hiše, oblečene v kamen, cesta je nad morjem, spodaj so skalnate plaže, turkizna prozorna voda. Lepo je. Ampak skupaj skleneva, da tukaj je Split že preblizu. Najlepše je na Braču. 

 Prelepe kamnite vile. Vsaka hiša ima apartmaje.

Plujemo ob severni obali Brača, mimo Sutivana, kjer je bil Freddy 16 let nazaj in se je celo spomnil plaže, kjer so se kopali. Plujemo mimo Supetarja, kamor prihajajo trajekti iz Splita.

 Se ustavimo za kopanje v zalivu Lozovača. V vodi ali ob obali so verjetno izviri, saj hladna in topla voda je v plasteh. Ponekod je voda prav zelo hladna, ponekod pa je lih prav. Spet najdeva »hiško« od ježka. Še prej sem storila Freddyju povleči ven iz vode okroglega ježka, ne tistega, ki ima dolge iglice, temveč tistega, ki zgleda kakor žogica in pod vodo deluje velik vsaj 15 cm v premeru. Ko ga povlečeš ven, pa je 2x manjši... Prava optična varka. 

 Popoldan plujemo že v Omiš. Kapetan prepričuje vse, da gremo jesti meso iz pod peke, pozna dobro restavracijo v Omišu. Naš kapetan je namreč doma iz Omiša. A nama se ne ljubi, ne uspeva postati toliko lačna, da bi šla na velike porcije mesa... 

 V daljavi je že Omiš in usek med skalama - kanjon reke Cetine.

 Z morja se že dobro vidi trdnjava na skali na Omišem.

 Še ena trdnjava je kar na gori nad mestom:

 Pristanišče v Omišu:

 Najprej še vsi skupaj gremo na sprehod po Omišu. Centralna ulica je polna ljudi, restavracij. Komaj greš mimo. Tomo s ponosom pove, da Omiš je od vedno samostojen, mesto niso nikoli zavzeli niti turki, niti benečane, ker je mesto tako dobro zaščiteno. 

Tomo nas je pripeljal do Cetine in povabil vse na vožnjo po reki z leseno barko. Midva sva bila lani maja, a greva še enkrat, res je prijetno. 

Komaj se spravimo vseh 22 ljudi v leseno barko, krma se skoraj potopi v vodo. Vsi sklenemo, da nas vozi nek nečak našega kapetana - vse je "u familiji".

 Celotna ekipa našega križarjenja: 

 Naš mlad vodič, ki vozi čoln, pove, da v kanjonu Cetine je zelo dober zrak, ker se tu mešajo negativni ioni z morja in svež zrak s hribov in reke. 

Na Cetini je veliko športnih in adrenalinskih aktivnosti - zip line in rafting. In to je gotovo ideja za naslednji obisk, nekako nam uspeva, da sva večkrat v Omišu. 

 Na povratku nazaj se sonce že spušča, vsi smo po malem žalostni, da se potovanje zaključuje, danes je zadnji večer. Vsi smo se spoprijateljili, eni bolj, drugi manj, a imeli smo res prijetne sopotnike...

 Vera & Alan: 

Za ta čoln nas je mogoče preveč ali je lih na meji. Zadek čolna je skoraj v vodi, ampak gre vse po sreči. Na poti nazaj celo povlečemo za nami eno mamo z 10-letnim sinom, ki oba veslata v kajaku že dolgo – dolgo in proti toku sta že zelo utrujena. Zelo sta bila vesela vožnje ;) 

 Sončni zahod na Cetini:

 Po pristanku naši sopotniki v glavnem se odpravijo v restavracijo, midva pa še malo se sprehodiva po mestu, nato se ustaviva v enem vine-baru, skoraj pri plaži, da je malo več zraka in manj gneče. Vinebar La Fabbrica, je ob glavni cesti, ob jadranski magistrali, ki gre preko Omiša. Solata z biftekom je odlična, vino od Babiča prav tako, res je bilo super. Za zaključek pa na poti nazaj na barko pri prodajalki na štantu kupimo še fritule... Boljše kot tako.... Zadnji večer na križarjenju. 

Po zajtrku že izplujemo proti Splitu, precej hitra vožnja ob obali in smo že v Splitu.

 Split je videti z morja kot nekakšna metropola. Saj tak tudi je, veliko mesto:

 Kako sva uspela narediti tako zamegljen selfie nikoli ne bova ugotovila :)

 Split:

Hitro se izkrcamo, vsi se poslavljamo. Kapetan še zapelje nas s svojim avtom do garaže in nek par do hotela. Faca. 

Štartamo z avtom. Pred prvim semaforjem avto crkne kar sredi ceste. Poskušamo vžgati – nič... Ker smo na klancu (na glavni prometni ulici Splita, ki na srečo v soboto zjutraj ni še tako obremenjena), se v foli spustimo nazaj na parkirišče za nami... Po več neuspešnih poskusih vžgati avto kličemo AMZS. Čez 10 minut avto vžge. Storniramo AMZS, greva na pot, živčna, ker ne veva, kaj avtu je in kdaj bo spet crknil. Ves čas sva napeta. A na koncu je vse OK, srečno prispeva domov. 
Kolona dobrih 10 km pred tunelom Sveti Rok ni bila tako grozna, saj se je pomikala in pot je nama podaljšala vsega za pol ure...  Pred cestninsko postajo na Grobniku je kak kilometer dolga kolona, ker se preklapljamo iz vrste v vrsto, v 15 minutah pridemo čez cestninsko (Split - Grobnik avtocesta stane 28,16 €). Dodatnih 5 € je tunel Učka. Zasoljeno je potovati po Hrvaškem. Sva pridno spremljala stanje na mejah in izbrala najmanj obremenjen mejni prehod (kot običajno – Sočerga)... 
Vožnja Split - Slovenska obala tako traja kot običajno 5-5,5 ur.

Dopust je zaključen. Take počitnice sva si želela nekaj let. Mogoče čez čas bomo imeli drugačne spomine. Ampak... 

Obiskala sva čudovito lepe kraje, Dalmacija je noro lepa, morje je neverjetno, z barko se da obiskati kraje, ki jih drugače ne vidiš. Nisva pa bila navdušena nad točno to barko; kar sva opazila na začetku, to naju je motilo ves čas – ni balkona pri sobi, okno v kabini je majhno, se ne odpira v celoti, ni sence na terasi, razen z zadnje ploščadi, nimaš s kje skakati v vodo. Klima v kabini na barki je popolnoma nepotrebna, spet je skoraj nič nismo rabili, poskušali smo pridobiti zrak skozi majhno okence (na trenutke v sobi in na terasi je zelo zaudarjalo po wcjih...). Osebje na barki je izjemno prijazno in ustrežljivo. A tokrat je bil manj počitniški urnik – zgodnji odhodi, več plovbe in prestavljanja iz enega kraja na drugi, manj dolgih postankov, ko si se lahko relaksiral, plaval, se sončil ipd... Pri počitnicah na  barki je mnogo odvisno od vremena, pa tudi od sopotnikov...