Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Križarjenje Dalmacija: Vis - Lastovo

Začetek križarjenja: Split

Zbudimo se že ob 7h. Kapetan nam je že zvečer najavil, da načrtuje zgoden odhod, da bi poskusili priti do Biševa, otočka v bližini Visa, znanem po prelepi Modri špilji. V jamo lahko prideš le po vodi ob mirnem morju. Noter te peljejo z malim čolnom, še skloniti se moraš, saj skale so zelo nizko nad vodo, če pa je voda visoka ali razburkana, noter sploh ne prideš.

Dokler zajtrkujemo, se kapetan poveže s špiljo in dobi informacijo, da ne bo mogoče priti noter, je že zdaj preveč razburkano. To tudi vidimo – morje je vse prej kot mirno, čez hrib na otoku se je zasidral grd temen oblak. Sprememba načrta – plujemo na Lastovo.

Ko izplujemo, valovi so zelo visoki in nas dobro premetava (a kako je šele premetavalo jadrnico, ki je plula poleg nas!!), nato zavijemo pod veter in je veliko bolje.

Freddy v tem razburkanem morju nariše svojo risbo dneva. Potem, na žalost, sva pozabila risati in je sedaj svet prikrajšan za njegove umetnije ;)

Ustavimo se pri otoku Proizd pred Korčulo, pred Velo Luko. Popolnoma je skalnat, cele plošče se spuščajo v morje, čisto gladke so.

Naše tender nas hitro parkira čisto ob obali, da brez težav plavamo tudi na kopno.

Obala je lepa, vse je povsem divje, nobene urbanizacije in naselij. Morje tukaj je umirjeno, plavamo z masko, celo hobotnico sem videla, polno je ježkov.

Kosilo je med plovbo ob Korčuli, nato pa pridemo do Lastova. V Lastovo (otok in mesto) se ustavimo v malem pristanišču ob plaži (zaliv Zaklopatica).

Z avtom mlad domačin nas pelje na hrib – v mestece. Mesto je skrito na drugi strani hriba. Mestece šteje kakih 500 prebivalcev, s turisti vred je tu mogoče 800 ljudi na celem otoku! Mestece je prav luštno in naš mlad »vodič« se je prav sekiral, da kapetan nam ni dal več časa, da bi on nas peljal še na neke točke, ki so značilne za otok in kjer je res lep razgled.

V času starih Grkov, je bil otok Lastovo poznan pod imenom Ladesta. V svoji dolgi zgodovini je otok pripadal različnim gospodarjem, sprva Bizancu, kasneje pa Neretljanom, Benečanom, Ogrom, Ilirskim provincam, Avstrijcem, Italijanom, Jugoslaviji in na koncu je le postal last Hrvaške. Po drugi svetovni vojni je bil zaprt za tujce, saj so oblasti na njem uredile vojaško-pomorsko bazo. Tako je bil vse do 21. stoletja na tem otoku turistični razvoj praktično onemogočen.

Lastovo je najbolj oddaljen otok v Dalmaciji, obkrožen z množico manjših otočkov. Rimljani so otok imenovali Imperski otok.

Prebivalci se ukvarjajo z vinarstvom, otok pa slovi po dimnikih. Lastovski fumar je karakterističen in edinstven dimnik tega otoka. Dimniki so v glavnem na starih kamnitih hišah tamkajšnjih prebivalcev. So že v preteklosti prebivalci gradili unikatne dimnike, ki so postali prepoznavni znak tega otoka. Dimniki se med seboj razlikujejo in pravijo, da niti eden ni prav enak. ~~Meni so se zdeli vsi skoraj identični :)~~

Naš mladi vodnik in voznik. Pravi, da se bo preselil proč z otoka, v Split ali še kam, kjer je več možnosti.

Sledi požara v naselju, vrt pred eno hišo:

Freddy si je našel res velik dimnik...

Skoraj vse ulice so strme ali s stopnicami.

Pogled z zgornjih ulic naselja dol v dolino:

Grem še višje na vrh hriba:

Na vrhu (razgled je krasen) je hiša, ki ima spominsko tablo, da je tukaj v času druge svetovne vojne bilo središče komande Lastovo.

Cerkvica Svetega Vlaha iz 14. stoletja, grajena v času Dubrovniške republike. V cerkvi so še vedno ohranjeni častni sedeži za kneza, ki je tu nekoč vladal, in za njegove goste.

Naš vodič nas zapelje na drugo stran hriba, od koder imamo pogled na skoraj celotno naselje. Morje je takoj za hribom, na drugi strani.

Na otoku so še 3 naselji - Pasadur, Ubil in Skrivena Luka, tam živi mogoče še 300-350 oseb. Celoten otok pa je velik približno 5x10km. Vse skupaj pa je tako mirno, da si se človek res težko na to navadil...

Bilo je prav soparno, naselje se nahaja v kotlini, kot v kraterju, z vseh strani zaprto pred zrakom z morja. Še nasmeh za fotko je malo prisiljen.

Mala cerkvica v pristanišču:

Ko se vrnemo nazaj v pristanišče, še imamo dovolj časa za kopanje. Voda je tukaj tako prozorna in tako čisto modra. Nikakor se ne morem navaditi tega.

Izplujemo, tu so še zadnji pogledi na Lastovo, vidimo ga samo z ene strani, na drugi strani pa je popolnoma odprto morje.

Mi2 ne bi bila midva, če ne bi vsake toliko naredila kak "fotoshooting" :)

Po kopanju plujemo do Korčule. Kapetan pravi, da samo, da pridemo do Korčule, potem smo že skriti pred vetrom in ne glede na vreme lahko se vetru skriva z otoka na otok. Na Visu in na Lastovem smo preveč daleč na odprtem morju, lahko bi kar za nekaj dni tam obtičali, če bi se naredil res močan veter.

Plujemo okrog konice Korčule, na stran proti mainland-u. Pred nami je že Pelješac.

Pelješac

Na Korčuli se ustavljamo v istoimenskem mestu. Sprva zaradi čudne svetlobe in meglice se mesto slabo vidi, ko pa se približamo, se vidi prava srednjeveška utrdba...

V pristanišču je neverjetno število bark (vsi se skrivajo tukaj pred vetrom?). Barke take sorte kot je naša, so navajene se parkirati bok ob bok ena drugi, tako, da prečkaš sosednjo barko, preden prideš na kopno. No, na Korčuli smo bili sedma (!) barka od kopnega. Pozitivno je bilo to, da smo bili zadnji in za nami ni nihče parkiral, tako naše okno je gledalo na odprto morje, sicer pa gledaš sosednji barki v steno ali okno...

Na kopnem:

Mesto Korčula je vzniknilo na malem polotoku, kjer se ulice razprostirajo kakor ribja kost, medtem ko srednjeveški stolpi, ki obkrožajo staro jedro, spominjajo na preteklost mesta-utrdbe. Vse skupaj je nekoč obdajalo srednjeveško obzidje. Greva v mesto, v mestu pa je gužva! Center je majhen, sprehajališče je krog ob obali – prehodiš ga najbrž v 15 minutah, še ena ali mogoče dve ulici prečkata mesto po dolgem in po čez preko glavnega trga. Tam se sprehaja vsa množica ljudi.

Korčula danes se ponaša z osmimi srednjeveškimi stolpi. Najprej pa opaziš kamnite stopnice, ki so polotok starega mestnega jedra že davno povezala s kopnim.
V staro mesto stopiš s prehodom skozi stolp Veliki Revelin, ki se nahaja na vrhu stopnic. Arhitektura zelo spominja na beneško.

Sprehod po glavni ulici se nadaljuje do katedrale, katero so izklesali domači mojstri iz 15. stoletja, njeno notranjost pa so poslikali stari italijanski umetniki.
Na trgu pred Katedralo sv. Marka je več zgradb iz obdobja renesanse, recimo, Opatska palača in palača Gabriellis. Obe sta sedaj dom za razne muzejske zbirke.

Po legendi za nastanek mesta Korčula je bil »kriv« Trojanski heroj Anthenor že v 12.stoletju pred našim štetjem.

Najdeva tudi hišo Marka Polo, saj po legendi je ravno Korčula njegovo rojstno mesto in tukaj te marsikaj na to spominja, najbrž so domačini ponosni na slavnega rojaka.

Rojstna hiša Marka Polo:

Top v smeri Pelješca ;)

Bari in restavracije ob morju so nabito polni, nikakor nikjer ne dobiš prostega mesta. Med sprehajanjem in lovljenjem prostega mesta za večerjo opazimo cene, ki so tukaj nenormalno visoke – en Aperol spritz stane 110 HRK, 15 eur! Še v Rimu pri Panteonu je bila cena 9 €, pa še ta je visoka.

Ko delava že drugi krog in študirava, kaj in kje bova jedla, lih ko sprašujeva kelnarco v pizzeriji za mesto, nekdo se dvigne s stola in tako imava krasno mizo ob morju. Dve res odlični pici in pijača nas stanejo presenetljivih 180 kun, niti za ceno dveh koktajlov! Freddy pravi, da je to bila ena boljših pic, kar jih je v življenju jedel. In moram reči, da jih je že kar nekaj poskusil. Ne spomnim se imena pizzerije, a je edina ob obzidju.