Camino Primitivo. Pred štartom.

Po lanskem Camino Portugese celo zimo nekako delamo zaključke in sestavljamo skupaj vtise. Napisala sem podroben blog. Ne glede na fizično utrujenost na koncu in željo se vrniti domov, čez nekaj časa se zavedam, kako izjemna izkušnja je bila to. Še vedno berem bloge drugih, ki so bili ali se komaj odpravljajo na Pot. Ali je to tvoje, ali ne... Bolj, ko se bliža pomlad, bolj zori želja, da bi morali Camino ponoviti. Viktorija je odločena, da bo šla Camino del Norte, mesec dni dolgo pot ob obali Biskajskega zaliva ob Atlantiku. Vsake toliko me »spomni«, da morava še kdaj na Pot. Jaz težav nimam, točno vem, da za mesec dni ne morem od doma, predvsem ne od službe. Maja meseca se kristalizira ideja, da pa lahko gremo krajšo pot, recimo Primitivo, pa bo Viktorija šla Norte nekoč, ko bo več časa... Celo poskušamo prepričati Freddyja, da tudi njemu bi to šlo, pa se ne pusti prepričati...

Spet se odločimo odpraviti se na Pot jeseni, tokrat že konec septembra. Spet bo ista ekipa, čeprav tokrat se »dogovorimo«, da gremo vsaka svoj tempo, vsaka bolj zase, le potujemo skupaj in konec dneva preverimo, da je z vsako vse OK in je na varnem v albergue. Sicer pa itak bomo videli sproti kako bo. Pot bo že pokazala, tukaj ne moreš načrtovati veliko detajlov. Kljub temu vsaka zase štejemo število potrebnih dni, dopusta je vedno premalo. Camino Primitivo se začne v Oviedo, tja pa letu letalo iz Benetk le 2x na teden, še to moramo uskladiti. Naštejemo 13 dni, vključno z dnevi poletov. Imamo srečo, da tja letimo zelo zgodaj zjutraj, nazaj pa popoldan, tako pridobimo 2 polovički dneva...

Meni letos sploh ni tako nujno na Pot, ne tako kot je bilo lani, ko me je čisto trgalo... Za tem, ko kupimo letalske karte, s spleta si natisnem etape in seznam prenočišč, imam tudi knjigico – vodnik, ki je prav zaprav vse povzročil, – Vika je našla v knjigarni v Trstu vodnik za Camino Primitivo, takoj me je klicala, pa sem rekla – kupi še meni... S tem je bil dan »moralni« OK, da pa le grem spet na Camino. Ko si oddahnem, da sem pripravila načrt poti, za par (poletnih) mesecev skoraj pozabim, da grem na Pot, čeprav 2-3 krat na mesec grem v hribe, drugih priprav kot lani, sploh ni...

Poletje je bilo vroče, skoraj nič nisem hodila. Prepričana sem bila, da se bom pripravila na Camino septembra. Septembra sem šla hodit samo 1x, drugače ves čas je deževalo. Za nameček zadnjih 2 tedna pred odhodom je bila res gužva v službi, doma sva imela kar nekaj projektov, ki so jemali precej časa in razmišljanja. Tako nikakor ni bilo časa, da bi se zares, mentalno in fizično pripravila na Pot.

Tokrat si nekako mislim – zdaj grem še to Pot, potem pa je dovolj. Vsaj za nekaj časa je dovolj. A ko sporočim staršem, da grem zopet hoditi v Španijo, se javi tata, da ga zelo mika kaj takega in da kar razmišlja kako bi bilo, če bi se on odpravil prehoditi Pot. Moj tata ima 71 let! Za jesen je že prepozno, predvsem logistično, mu pa pustim, da razmišlja do pomladi. Njega bi peljala na krajšo Angleško Pot.... Torej, morda to le še ne bo zadnji moj Camino.

Par dni pred odhodom se vprašam - ali res grem samo zato, ker sem pač kupila letalske karte? Ali me vleče še kaj? In se tolažim - na Poti dobiš vse odgovore, vsekakor pa si sprazniš glavo in daš vse običajne skrbi proč. Moraš samo narediti prvi korak.

Spakiram se v naglici in brez poštenega premisleka. Še dobro, da imam seznam od lani, dodam še pohodne palice (so noter v nahrbtniku, razstavljene na 3 deli; upam, da bo šlo skozi letališke kontrole) in čelno lučko. Rucak tehta nepojmljivih 9 kg. Upam, da po treh dneh se navadim na težo.

Jutri ob 3.45 štart.

Se veselim? 

Ja, verjetno ja....

Kometar po prehojenem Camino Priimitivo:

Bila je krasna izkušnja, sama pot je bolj zahtevna kot je bila Portigalska, veliko več je narave, veliko vzponov in sestopov. Ni bilo žuljev, ni bilo poškodb.

Glede na lanskoletni seznam opreme, se absolutno obnesejo čevlje za v hribe (kljub »novim« čevljem – do Camino sem v njih prehodila nič več kot 100 km – niti enega žulja), palice so bile zame nepogrešljive. Kot rezervno obutev sem vzela tekaške superge, to je bilo OK, a lahko bi bili tudi športni sandali, nekaj z debelim podplatom. Popoldan v hribovskih čevljih je bilo že vroče in je res dobro delo se preobuti v nekaj lažjega. Imeli smo srečo z vremenom in nismo rabili toplih oblačil, niti nogavic, niti majice, niti jope. A jeseni tega vnaprej ne moreš predvideti. Vseeno moj nahrbtnik z 9 kg je bil zame pretežek, in čeprav čez nekaj dni sem se na težo navadila, bilo bi bolje, da je lažji.

Bile sva dve, Vika se je odločila, da ne gre. Lani sem večkrat pogrešala, da nisem šla sama. Letos pa mi je bilo kar prav, da sva dve. Seveda, včasih ti paše, da se ne oziraš na drugega in ubereš svoj tempo, a to so malenkosti. Moje izkušnje kažejo, da kadar imaš veliko za razčistiti s seboj, je bolje, da greš sam. Kadar pa je zadeva bolj turistična, paše, da greš v kompaniji, nikakor pa ni dobro, da je veliko ljudi skupaj, dva, maksimum 3.  

Tudi letos bo blog v obliki potovalnega dnevnika. Samo fotografije in zapiske, ki sem si jih delala na poti.
1.dan: Venezia - Oviedo - Escamplero
2. dan: Escamplero - Cornellana
3. dan: Cornellana - La Espina
4. dan: La Espina - Borres
5. dan: Borres - Berdusedo, ruta de los Hospitales
6. dan: Berdusedo - Grandas de Salime
7. dan: Grandas de Salime - Fonsagrada
8. dan: Fonsagrada - Cadavo (Baleira)
9. dan: Cadavo - Lugo
10. dan: Lugo - Ferreira
11. dan: Ferreira - Melide
12. dan: Melide - Santa Irene
13. dan: Santa Irene - Santiago de Compostela
14. dan: Santiago de Compostela - Madrid - Venezia