Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Križarjenje Dalmacija: Split

Začetek potovanja: Kako sva prišla do Splita

Jutro začnemo brez kave, brez zajtrka – ker v našem »hotelu« (študentski dom Franja Tuđmana) ni zajtrkov, ni kavarne. Se odpraviva kar h pristanišču, da greva tam na kavo. Parkirava se na pomolu, da lahko takoj odnesemo prtljago na barko. Sobotno jutro v Splitu – to je živi prometni kolaps! Da je vse bolj zabavno, naša barka ni več tam, kjer je bila včeraj zvečer (nalašč sva bila pogledat, kje je…), temveč na drugem koncu. Peljemo se kar na pomol, ob barki še skoraj uro čakamo, ker jo bodo lih kar premaknili na sosednji privez – » evo još pet minut«… Na pomolu, brez zajtrka, brez kave, na soncu, skoraj sem zlezla skupaj, pritisk mi je padel na 13…

OK, zložimo prtljago (ja, še vedno imava tisto moderno fancy barko brez balkonov in sence na terasi) - tista zadnja v vrsti.

Greva končno na kavo, nato peljeva avto v garažo. Če bi kdo rabil - ena najbolj ugodnih garažnih hiš v Splitu – cca. 1,5 km od pristanišča, 15 minut peš, v bloku na ul. Antuna Branka Šimiča 1; stane 60 HRK na noč (cca. 8,4 €). Končno si oddahneva, vse formalnosti opravljene, greva nazaj v center, se vrnemo do iste prodajalke kot včeraj, si kupim še eno lepo bluzico… Dan je lep! Uspeva še na drink na pristanišču, nato nazaj na pomol.

Tržnica v Splitu

Ob 11h sva na barki, dobiva kabino, potem jo zamenjava za tako s zakonskim ležiščem, vendar manjšim oknom. Skušava se navaditi na to, da ni balkona in da je edini zunanji prostor s senco – je terasa poleg jedilnice (zunaj je 36 °C in žgoče sonce!).

Z nami potuje še 20 ljudi. 2 para sta iz Avstralije (Sharon & Co) – so 2 meseca na poti po Evropi (Poreč, Krakow, Budimpešta, Bled…), italijanski par naših let – Marco & Tiziana, s katerima sva se potem kar dobro ujela, ter starejši zelo vljuden in razgledan, a strašno »dosaden« italijan; par iz Canade, en anglež, še en par hrvat + bosanka, Vera + Marko, živita v Münchnu. Prej sta imela svoj hotel, a ni šlo, pa zdaj delata običajne službe. Vsi v glavnem govorijo angleško in to je naš »uradni« jezik na barki za čas križarjenja. Kapetan Tomo pove, da je strašno vesel, da tokrat ima kar 2 para »naših« gostov, da lahko govori svoj jezik, menda se to zelo redko dogaja…

Komaj dočakamo kosilo (ob 13h, zajtrk običajno bo okrog 8h), saj naš zajtrk danes je bil res brižen. Za kosilo imamo vse na hladno: gaspačo, grška solata, solata s piščancem, fižol ter pašta z ribo na solato. Vse je okusno, ne glede na to, da je bilo hladno.
Naša kabina:

Ko se je začelo kosilo, smo izpluli, zato ni fotk, niti nisem videla Splita z morja. Takoj po kosilu grem v sobo počivat, čisto me je zdelalo jutro na soncu, skoraj sem dehidrirala… Naša kabina je čisto na zadnjem repu barke (vem, da ima prav poseben naziv, a zdaj se pa ne spomnim ;)), motor je tik spodaj. Ko se navadiš na brnjenje motorjev, te skoraj uspava… A to se zgodi ravno takrat, ko smo že ob obali Šolte. Motorje ustavimo, pavza za kopanje. Tega pa ne morem izpustiti. Vsi skočimo v vodo, ki ima dobrih 27 °C. Res je lepo in paše po vročem jutru (v kabinah je hlajenje, tako ni težav).

Ko naša ladja pride v zaliv, naš »slon«, se drugi kar umaknejo…

Po kopanju plujemo dalje, čez ožino med Šolto in Bračem, proti Visu.

Med plovbo Freddy popestri moj dnevnik z risbico dneva (šele zdaj sem opazila, da je nepristojna, a jo vseeno objavljam ;)).

Za jutri je napovedan močen veter in nevihta, zato kapetan se odloči, da najprej gremo na Vis, ki bo najbolj izpostavljen nevihti. Če ne gremo na Vis danes, potem najbrž sploh ne bo mogoče priti tja. Poskušamo prehiteti nevihto.

Med plovbo se sončimo na terasi in okrog 19h smo že pri Visu, gremo v Komižo. Vis je zelo skalnat, rastlinje je skopo.

Vis mnoga leta je bil zaprt za turiste. Zaradi svoje geografske strateške pozicije je bil Vis mornarsko vojaško oporišče Jugoslavije; še vedno je okrog otoka veliko ostankov bunkerjev. Ker je bil Vis tako izoliran, se je tukaj ohranil mediteranski čar »kot je bil nekoč«.

Na obzorju je že Komiža:

Komiža je živahna slikovita vasica na zahodni strani otoka. Nahaja se v zalivu ob vznožju najvišjega vrha Hum (587 m) na otoku Vis. Kulturne znamenitosti, ki jih nikakor ne smete zamuditi v Komiži so: samostan svetega Nikolaja iz 18. stoletja, cerkve iz 17. in 18. stoletja, Art Deco stavbe in neizogibni ribiški muzej, ki hrani spomine na čas ribolova. Zahvaljujoč svojim ribičem, je Komiža znana kot staro ribiško mesto na obali Jadranskega morja.

Z morja je Komiža videti zelo prijetna in simpatična.

Seveda, se slikamo pred mestom, sonce se počasi spušča in barve so tople in poletne...

Izkrcamo se na pomol, zraven nas je parkiranih še nekaj jadrnic, drugače pa sploh ni gneče...

Se odpraviva na sprehod po mestu. Ker se dan že poslavlja, ne greva do cerkvi Sv. Nikolaja na hribu, poti ne poznava, v temi pa ne bi tavali.

Ob pristanišču:

Utrdba, ki se tako tudi imenuje - utrdba! Saj je edina...

Pogled na Komižo in goro Hum nad njo:

Ko smo prišli do cerkvi Gospe Gusarice smo vedeli, da je mesta konec. Počasen sprehod traja 15 minut. To je Komiža.

Še pogled na našo velikanko v majhnem pristanišču Komiže:

Komiža je znana po eni najboljših restavracij na Jadranu, kjer pripravljajo jastoge – Jastožera. Greva tja pogledati, jastoge kar plavajo v morju v ograjenem bazenu, natakar jih potegne kar iz vode in dostavi v kuhinjo. Cena je 980 HRK za kilo (z lupino vred), cca 135 €, kar bi bila nekje porcija za enega…

Hm, skleneva, da je to samo malo večji škamp in se odpraviva na večerjo v konobo »Koluna«. Zanimajo nas lokalni jedi z jedilnika – brodet Veseli Komižanin, komiška pogača (kruh, paradižnik, inčuni), a ravno tega ni bilo na jedilniku. Palačink z orehi je tudi zmanjkalo, saj orehi ne radi uvažajo na otok, svojih pa je premalo.

Tako na palačinke greva na sosednji štant, jemo jih kar na pomolu ob plaži… Gospa, ki pripravlja palačinke pove, da se čudi kako gospa kuharica v konobi, kjer sva jedla, sploh uspe pripravljati jedi, saj kuhinja je zelo majhna. Da ni čudno, da nima vseh jedi, saj nima kje shranjevati sestavine, niti kje vse to kuhati… Je pa odlična kuharica…