Križarjenje Dalmacija: Stari Grad - Bol

Začetek križarjenja je bil v Splitu - prvi post.

Se zbudim lih v času sončnega vzhoda. Zunaj piha in hladno je, zato se vrnem nazaj v posteljo. Spimo do 8h, se naspimo vse za nazaj, kar do zajtrka.

Plujemo med Bračem in Hvarom, nato mimo famoznega Bola. Pred znano plažo zjutraj ni nobene barke, hladno je in morje je zaradi vetra preveč razburkano. Plaža pa je izpostavljena in je čisto na odprtem. Od plaže do mesta je dobrih par kilometrov. Mi zavijemo k Hvaru, tu se veter skoraj ne čuti. Se ustavimo v zalivu otočka Zečevo. To je čisto majhen otoček pred kampom v bližini naselja Vrboska na Hvaru. 

Zaliv je v zavetrju, prelep je, voda v morju je smaragdno – zelena, čeprav malo je hladna. 

Zadaj za otočkom je velika gora - to je že Brač.  

 Naša ladja se parkira kakih 4 m od obale, na 3-4 metrih globine.

Gremo raziskovati otok. Dolg je okrog 400 metrov, oblika podkve, otok je zelo zaraščen, potke so samo tik ob obali. Otok ni nič poseljen, samo ena ruševina nekdanjega bara ali restavracije. Dobrih 40 let je Zečevo zaščiten kot nekakšna ekološka cona, da se ohranja rastlinje in živali, takšno kot je za Mediteran značilno, brez prevelikega poseganja človeka in industrije.

Pogled na našo ladjo: 

 Sčasoma v zalivu se zasidra kaj nekaj čolnov, tudi taxji-boat... Lepo je, zaliv ni preveč globok, zato je užitek plavati z masko in raziskovati, kaj se skriva pod vodno gladino. Končno se naučim plavati pod vodo, pa čeprav za kratek čas...

 Tukaj smo ves dan, pravi dan za sproščanje. Vmes kapetan z nekom iz posadke odpluje z gumenjakom do bližnje Vrboske, če lahko tja vplujemo z našo velikansko barko (dolga je okrog 37 metrov). Ker je kanal zelo ozek – ne bo šlo. Žal, ker Vrboska je menda zelo luštna. Zato pa plujemo direktno v Bol čez preliv čez razburkano morje (kako presenetljivo – ves dan se kopamo v čudovitem mirnem morju z zavetrju malega otočka, 100 metrov za ovinkom pa je veter in visoke valove).

Že na zgornji sliki se vidi kot, pod katerim plujemo - in to ni jadrnica. Spodaj je fotka naše kabine. Edina reč, ki je tu ravna - je slika na steni, ker se obrača na enem žeblju. Cela kabina je pod precejšnjim za tako barko kotom. Pa valovi butajo kar ob okno... 

- Vsi na drugi bok ;)

Gledamo samo skozi okno, kako nas premetava... Brez okna ne bi prišla s fotoaparatom blizu, čisto zaliva... 

 V pristanišču Bola pa je veliko bolj mirno morje. 

 Bol je prijetno dalmatinsko otoško mestece. Takoj za mestom se dvigajo dosti visoke hribe.

 V mandraču:

Kratek sprehod ob pristanišču in smo že ob vinarni Stina, lokalna vinska zadruga. Odpravimo se na vodeno vinsko degustacijo lokalnih vin. 

 Stavba zadruge se nahaja tik ob morju, zadrugo tukaj so ustanovili vaščani vsi skupaj še leta 1903. Ob morju pa so stavbo postavili zato, da je bilo bližje dovažati grozdje in vino – saj so dostavljali in prevažali v glavnem na čolnih. Na Braču je veliko vinogradov tik ob morju, ki se kar strmo vzpenjajo v hrib. Zaradi sončne lege in morskega zraka imajo prav odlična vina. Še posebej se potrudijo pri izdelavi posebnega, geografsko zaščitenega vina Stina, neko vrsto tega vina izdelajo samo 1000 steklenic na leto, prav iz posebnih vinogradov. Seveda, to vino ima svojo ceno in ga nismo poskušali.

Na drugem nadstropju stavbe vinarne še vse do lani je bila šola kateringa.  Sedaj je to opuščeno, kaj bo, se ne ve...

Nas so peljali mičkeno po vinarni, da si ogledamo prostore, med tem smo pokušali njihovo belo vino Pošip, rose Opol ter rdeče – Plavac Mali. Cena steklenice – od 30 € in višje. Rose je dober, belo in rdeče mi ni sedlo toliko, raje imam lažja vina. 

 Po degustaciji je sprehod skozi mesto, da vsaj malo "prevetrimo" posledice pokušanja vin ;)

Ogromno lokalnih prebivalcev se je v času prve svetovne vojne selilo iz Brača v Čile v kraj Puento Arena, to je kraj, ki je najbližji Antarktiki. Govori se o številki 18 tisoč ljudi. To nam je povedal fant, ki je vodil degustacijo v vinarni. 

Cerkvica Svetega Ante iz 16. stoletja. Na trgu pred cerkvico še vse do druge svetovne vojne se je plesalo bolsko kolo na dan Svetega Stipana. Mora biti zanimivo... 

S Tiziano in Markom se sprehajamo po kraju, kupimo na tržnici odličen sir. Prodajalka nam svetuje dobro restavracijo »za lokalce« - Mendula. Restavracija je malo ven iz centra, 300 m v hrib. Ko pridemo do restavracije, vrsta, ki čaka na proste mize, stoji že zunaj. Tiziana in Marco se odločita, da bosta počakala, italijanom je zmeraj vredno počakati na dobro hrano, midva pa se vrneva nazaj v center. 

 Midva se vrneva v center, z vzpetine nad pristaniščem je prav lep razgled na promenado spodaj in morje ter hribe v ozadju. 

Najdeva mizo v restavraciji tik nad mandračem in tam si naročiva večerjo. Hrana je solidna, razgled na pristanišče in sončni zahod pa je veličasten. 

 V centru se pripravlja koncert s DJ-jem v čast jutrišnje otvoritvi surf tekmovanja. Veter je že dovolj dober za surfanje in kajtanje...

Prav dolgo ne moreva ponočevati, od vsega počitnikovanja se človek do večera že kar utrudi.

Nadaljevanje: Bol - Milna (Brač)