Križarjenje po Dalmaciji: Milna - Stomorska

Začetek križarjenja - Split

Po prijetnem večeru se zbudimo ob 7h, leni in skoraj že utrujeni od nič početi. Freddy je slišal domačine galamiti do 4h zjutraj, jaz sem pa lepo spala.

Po zajtrku nas vse potnike kapetan povabi v kraj na kavo. Spotoma srečamo ribiča, ki pravkar prodaja svoj današnji plen, kar veliko ribe je. 

Petelin nad vrati ene od hiš, sigurno je nekaj pomenilo... 

 Na poti se ustavimo ob lesenem čolnu. Kapetan Tomo pove, da ga je prenovil sam skupaj še z dvema kolegoma. Čoln je star nekje 60-70 let, takih je ostalo zelo malo na Jadranu. Tomo je ponosen, da so čoln tako lepo prenovili, vse je v lesu, kot je bilo nekoč... 

 Tomo & Ani:

 Kolega kapetana, ki sta pomagala pri prenovi čolna:

 Vsi skupaj zelo dolgo pijemo kavo, klepet... Naša Ani, nečakinja kapetana in glavna pomočnica na barki za vsakršno delo, pomaga tudi deklici v kavarni, da ji uspe pripraviti in postreči 25 kav...

 Ploske žličke za kavo ;)

 Zame se klepet ob kavi predolgo zavleče, se naveličam, grem še malo pohajati po ulicah okrog kavarne...

 Ko se končno odpravimo na barko, se Tomo smeji, da je za dalmatinca ura 10.00 in 10.15 popolnoma enaka. Nikomur se nikamor ne mudi in nihče ni pretirano točen. A meni je škoda časa samo posedati po kavarnah...  

 Ob 10.30 -11 h izplujemo iz Milne, ki je res luštna in umirjena. 

Se smejimo, da imajo prevoz do Lucije za 32 minut. Za nas je edina Lucija, ki jo poznamo, je tista 1 km od Portoroža...

Čas je za kopanje, se ustavimo takoj v uvali Milne, za ovinkom. A tukaj že piha, voda se peni, čeprav je čista, tako mi ni najbolj všeč. Vseeno sva šla malo v vodo, ko sva se na soncu segrela. Na plažici je polno luknjastih kamenčkov, nekoč so tu bili dateljni. 

Za kosilo pa nam naš kuhar pripravi sardelce, ki jih je ujel tisti ribič danes zjutraj. Avstralci sardelc ne marajo, zdi se jim čudno in neprijeten vonj... Ostali pa jih zmažemo z veseljem.

Po kosilu se premaknemo do bližnje Šolte, samo mimo preliva. Lepo je, na obali najdemo en velikanski kristal. Tej kristali so vedno tako posebni... 

 Popoldan pristanemo na Šolti, naselje Stomorska. 

Majhen kraj, malo pristanišče. Kapetan parkira barko do nekaj cm natančno. Poleg nas je malo čoln in velika jadrnica na drugi strani. Vešč mi je, da v kraju ni gužve. 

  Spominski kamen na promenadi sporoča, da Stomorska je prvič omenjena v zapisih leta 1369. 

 Stomorska je znana po odličnem oljčnem olju. Smo videli res debele mesnate, polne olja oljke. Gospa v trgovinici  pa pove, da je Šolta še znana po posebni vrsti sove,  sova je simbol otoka, zato imajo kup izdelkov s simbolom sove, ki živi na otoku.  

Kraj je za poletje precej prazen, kaj šele je tukaj pozimi. Najbrž ostaja par ribičev, poštar, prodajalka v marketu in par penzionistov...

 Skoraj vsi potniki naše barke se srečamo v zadnji restavraciji v naselju. Šli smo ob pristanišču mimo drugih dveh restavracij, vsi pristali v tretji. 

Po večerji v barih in tudi na naši barki se zbirajo domačini in tisti, ki jih to zanima, - danes igra Hajduk (Split) – Everton (Anglija). Naš anglež iz previdnosti se je odpravil na daljši sprehod. Kapetan in posadka so navdušeni navijači.

Tokrat smo mi prva barka ob rivi, na naš bok se parkira druga barka, ravno poleg naših oken je njihov družabni salon. Freddy zgubi živce zaradi neskončnih debat srbskih potnikov na tisti barki. Ko so srbi zaključili svojo »pričo«, so nemci začeli peti svoje pesmi.... Se sprašujemo, kdo bo delal danes red. ;) Ekipa spremlja fuzbal... Se kar veselimo, da imamo precej bolj mirne sopotnike, z nemškimi pevci ne bi dolgo zdržali...

Alan pove, da je včeraj moral on umirjati domačine, ki so razgrajali pod okni barki, saj so kričali tik pod njihovimi okni. Danes pa se je Freddy odločil ob 1h zjutraj umirjati srbe na sosednji barki...  Jaz, ki običajno spim samo v popolnih pogojih, tokrat spim in nič ne slišim. To je učinek čistega relaksa in pravega dopusta... 

Nadaljevanje: Stomorska - Omiš - Split